PRVA IZBIRA PRI SOFIJI: KAKO VZGOJITI BRALCA 1

Dve leti že pišem.  Dve leti najboljših knjižnih izbir za otroke, dve leti idej za ustvarjanje ob slikanicah, dve leti starševskih prebliskov in spoznanj o tem, kaj je potrebno, da dojenček zraste v bralca, bogatega zaradi izkušnje, ki je neprecenljiva in ki mu je nihče ne more vzeti.

Tukaj sem zbrala nekaj najpomembnejših temeljev o starševskem vzgajanju bralne kulture, okoli katerih je tekla beseda v preteklih zapisih. V želji, da pridejo prav, jih ponovno objavljam v obliki kratkih misli. Če vas zanima še več, pa so moje izkušnje na dolgo in široko (drugače včasih ne znam) opisane v rubriki Vzgajamo bralce.

Prvi del prinaša zapiske o branju kot vrednoti in smernicah, kako z vzgojo bralca sploh začeti.

Spoznanje, kaj pomeni brati otroku:

V prvih mesecih življenja – nuditi bližino in spletati vezi.

V dojenčkovem prvem letu – spodbujati razvoj govora, bogatiti besedni zaklad.

V malčkovem predšolskem obdobju – podarjati čas, gojiti radovednost, spoznavati jezik in njegova pravila, spoznavati zakonitosti sveta, v katerem živimo, in razbirati čustva ljudi, ki nas obkrožajo, tudi svoja lastna.

V času šolanja – uriti koncentracijo, razvijati domišljijo, razmišljati, povezovati in sklepati.

Vse življenje – spodbujati izražanje, kreativnost, osebnostno rasti.

Že dojenčku dajte vedeti, da je knjiga del vašega življenja.

Pohištvo, ki spodbuja prvi stik dojenčka s knjigo: fotelj pred knjižnim regalom.

Knjige naj bodo otroku dostopne in pri roki povsod, kjer jih potrebujemo.

Zgodbe berimo na otroku primeren način – tako bo branje povezoval s prijetno izkušnjo in sproti razvijal interes za druženje s knjigo. Otroku dovolimo, da si o prebranem sam oblikuje predstavo, in mu ne vsiljujmo našega pogleda na zgodbo.

Če otrok ne kaže interesa za knjigo, še ne pomeni, da interesa nima. Otrokovo pozornost povečujte na zabaven način: spreminjajte glas, del besedila zapojte, vključite lutke, vlogo poljubnega lika v pravljici naj prevzame otrok.

Če je potrebno, zgodbe skrajšajte, namesto da otroka oštevate, ker ne more zdržati pri miru.

Skupno branje – ne glede na to, kako dolgo traja – naj bo prijeten čas. Tako ga bo otrok povezoval s toplino, varnostjo in ljubeznijo.

V osončen zimski dopoldan sem potiskala voziček in opazovala mir v zelenju okoli naju z Malo. Drobci idile so mi nasmejani mahali z vseh koncev in krajev. Na pragu nizke hiše se je z zaprtimi očmi sončil maček. V precej razredčeni škarpi je med golimi drevesi žvižgal ptič. Sivkast dim je priplesal iz dimnika, potem pa se hitro spustil proti tlom, da je v nosnice nosilo vonj po ogreti zimi. Okoli mojih ušes je zavelo po prihajajoči pomladi; morda pa je bil le navihani veter, ki mi je mimogrede razmršil lase. Čista poezija. Mala je kukala iz vozička tiho, kot že dolgo ne, kot bi tudi sama vpijala zvoke okoli naju. Na kolesu se je mimo pricijazil striček rožnatih lic in zvedavega pogleda. Pozdravil je in načel pogovor o vremenu pa o tem, da je sicer res še zima, nimaš kaj. Nikoli prej ga nisem videla. A na vasi je tako, da je vsak vsakemu znanec, če se srečata na poti, besede pa so tople in mehke. Tega v vrvežu pozidanih ulic ne doživiš. Sonce si je vzelo zalet in se na vso moč rogalo zimi, ki se je ogorčena potuhnila za kokošnjak neke druge vasi. Kakšen dan! Poezija, kot je ne najdemo v knjigi. Ali pa le redko, ker jo zmorejo ubesediti le največji umetniki.

Razmišljam o poeziji. Ker sem spet na tej prvi stopnji. Ker svežega otroka vpeljemo v literaturo najprej z rimano besedo. Najin voziček niti približno ni vedno tako miren in spokojen kot danes, v bistvu me boste na cesti prepoznali po (upam, da ne preglasnem) petju in spakovanju mencajočemu bitjecu, zamotanemu v košari pred mano. Uspe mi, da se Mala zasmeje. Ti si moj sonček, moj mali sonček, s teboj sem srečen, s teboj sem mlad. In če ne veš še, kako te rad imam, naj povem – ti si moj zaklad. V ritmu jo zibam – podobno kot doma na toplem po njenih ročicah in brcajočih nožicah plešem ob bibarijah (kaj so in v kateri knjigi jih najdete, piše tukaj, zato se ne bom ponavljala). Tudi kakšno uspavanko sem si že izmislila, recimo po predlogi Nina nana – posodobljeno in personalizirano, da je še pikičino ime zraven.

Poiščem knjigo pesmi, ki jih je Mici oboževala, ko je dopolnila dve leti. Večino še vedno znam na pamet, sploh tiste o stari lisici, krašenju božičnega drevesa in miški, ki peče potičko. Anja Štefan se spozna na svoj posel, zato toplo priporočam knjigo Lonček na pike (Anja Štefan, Mladinska knjiga, 2009), čeprav ne morete zgrešiti z nobenim njenim izvodom. Prvih sedem pesmi iz te knjige boste našli tudi na Wikiviru, ampak če sem čisto iskrena, ga ni čez dobro staro listanje. Sploh ko se lotimo branja z otrokom – takrat je oprijemljivost slikanice še toliko bolj pomembna. Res pa je, da poezijo čutimo ali pa je ne. Tudi otroci včasih potrebujejo čas, da sprejmejo slikanice z besedilom, ki se rima. Če vašemu otroku take knjige danes morda ne bodo sedle, poskusite spet kdaj drugič ali morda s katero drugo zbirko. Klasiko verjetno že poznate. Ste morda uspeli pokukati v novo Kaj se skriva očku v bradi (Boštjan Gorenc)? Če ste tik pred tem, da dokončno obupate nad rimami (ali pa že ste) – imenitne in povsod popularne zgodbe v rimah ustvarjata tudi Julia Donaldson in Axel Scheffler, avtorja Zverjasca, Najprisrčnejšega velikana in Zgodb iz želodjega gozda, recimo (seznam se tu sploh ne konča!). Da ne boste rekli, da niste vedeli. 😉

Beri naprej →