1. Ujel sem škrata (Alberto Lot, založba KUD Sodobnost International, 2023)

Mala je bila pred branjem sila radovedna, kaj se zgodi, če slučajno res ujameš škrata. Sredi zgodbe je postala sumničava. Mislim, da zaradi škratove neotesanosti, ki je ni pričakovala. Da so škrati res tako navihani? Pri bližnjem srečanju z mačkonom je že navijala za škrata. Slednjič sva prišli do glavnega vprašanja – kje lahko kupimo jagodne karamele in ali bi jih tudi mi lahko poskusili (zgolj zato, da se prepričamo, če so res okusne, se razume). Nisva se spustili v debato, da bi to lahko bili navadni jagodni bomboni (nad katerimi nisem navdušena, ker se lepijo na zobe). Po tehtnem premisleku sem se odločila, naj škratovski svet le ostane nekoliko pravljično skrivnosten. 😉 

Koristne informacije o slikanici: 

mali format, velike tiskane črke in malo besedila za prvo samostojno branje, preproste barvne ilustracije, prostor za lastne zapiske (Kaj pa sploh vem o škratih?) kot imenitna odskočna deska za pobralno ustvarjanje, zanimiv zorni kot pripovedovanja: zgodbo pripoveduje mlad in zvedav prvoosebni pripovedovalec moškega spola

3. Darilo za kralja (Heinz Janisch in Silke Leffler, prevod Tina Mahkota, Založba Zala, 2023)

*Kategorija: 3 do 8 let (sporočilo pa sega še dlje)

Kaj je najlepše darilo?
Tega še kralji ne vedo, kaj šele navadna raja, kot sem jaz …
Za devetimi gorami in devetimi vodami je nekega dne o tem tuhtalo celo mesto. Da bi obdarili svojega kralja, so izumljali, gojili, ustvarjali, da bi le našli darilo, dostojno Velislava Velikega. Darilo, ki bi kralju prineslo neskončno srečo, obdarovalcu pa slavo in visok položaj. A naj je bil dar še tako lep, velik in imeniten, v kralju ni vzbudil čustev, ki jih je pogrešal.
Pa je, v množici vseh podložnikov, stopila pred kralja majhna deklica. Kaj stopila, kar lestev je nanj prislonila, da mu je lahko segla do tja, kamor ne more priti kar vsak. Ljudje so bili začudeni, kaj vendar počne tam deklica, ki ni prinašala prav ničesar (in malo začuden je bil tudi sam kralj, se razume). Pa se je zgodilo, da jo je kralj opazoval z vedno bolj pristnim zanimanjem, bolj kot vse drugo. In ko mu je bila deklica najbližje, na najvišji prečki, tako rekoč blizu srca, mu je dala vse, kar je imela …

Mala je pozorno spremljala dogajanje in budno opazovala Velislava Velikega. Kaj pa vem, kaj je pričakovala, da bo kralju najljubše darilo. Ona bi zagotovo izbrala Lego kocke, s katerimi je vedno toliko dela, ali pa rolerje, na katerih se je tako zabavno premikati, ali celo kokoš, za katero bi vestno skrbela (za nagrado pa še jajca imela) … Ne glede na to, katero darilo bi izbrala (in me potem vedno znova opominjala nanj), pa v zadnjih petih letih, odkar je v našo družino vnesla zvrhano mero smeha in navihanosti, največji vtis nanjo ni naredila igrača ali “nepogrešljiv” pripomoček (brez katerega otrok ne more v polnosti razviti vseh svojih potencialov, kao).

Najboljše darilo je Mala doživela. Na ranču v družbi konjev in koz in lame in tistega spokojnega miru, ki ga v mestu več ne najdeš. Ne mine mesec, da ne bi vsaj enkrat vprašala: “Kdaj bomo spet šli k Belkotu?” Preživeti čas Pri Geti v vsej pristnosti, ki jo ranč premore, je Mali segel tja, kjer lahko postane toplo tudi samemu kralju. Pa čeprav le ob navadni deklici praznih rok, a toliko večjega objema.

4. Val in Luna na morju (Tinka Bačič, Polona Lovšin, Založba Grafenauer, 2023

Sonce se je namakalo na morski gladini in v plitvini zelenkastega zalivčka sva iskali školjke. Iskala je Mici, jaz sem jo v resnici le opazovala, kako mi navdušeno prinaša zlizane koščke stekla in ploščic, vmes pa tudi kakšno školjko in z globljega dna strgano algo. “Našla sem morsko kumaro!” me je poklicala na drugo stran pomola. Nekoliko skeptično sva bolščali v podolgovato rjavo gmoto, ki bi lahko bila tudi kaj drugega … “Saj to je morska kumara, ne?” me je slednjič pogledala moja raziskovalka, jaz pa sem, najverjetneje ne preveč odločno, pokimala.

Ko sva o najdbi v kampu pripovedovali Mali, je zahtevala, da kumaro pokaževa tudi njej. Namrgodena, ker je (takrat že v temi) nisva peljali do obale, naju je zatožila Atiju. “Bom ti jo pokazala v knjigi,” se je spomnila Mici in prinesla slikanico z Valom in Luno. “Si to že brala?” sem bila presenečena. “Vsaj petkrat že!” je zamahnila z roko Mici. Bila sem namreč prepričana, da je knjiga tipa slikanice ne bo več zanimala v tolikšni meri in da jo bova raziskovali bolj z Malo. Mami, napaka. Tako sem, hvala Mici, ugotovila, da Val in Luna na morju nikakor ni “le” slikanica. Je slikaniška zgodba, nadgrajena s poučnimi vložki, ki spominjajo na otroško enciklopedijo. Malo skozi zgodbo, malo pa z dodatnim besedilom na preprost način pojasnjuje in prikazuje obmorsko življenje – kako dobimo sol, katere živali so najpogostejše na/ob naših obalah ali katerih morskih prebivalcev se je bolje izogibati. Obe punci sta bili navdušeni predvsem nad tistim delom, ki ima naslov Nočno kopanje. Seveda ga je bilo potrebno doživeti … V temi sta uživali sto na uro, le lesketajočih lučk, za katere sta natančno prebrali, da bi morale biti vidne ponoči in da se jim reče plankton, nista in nista dočakali. “Zakaj se ne sveti?” je Mala večkrat ponovila, preden je na to pozabila.

Mici je knjigi podala visoko oceno: ker je ni dolgočasila in ker je (ravno zato) izvedela veliko novega. Odrasli (baje) preveč kompliciramo in dodajamo in zapletamo. Torej: manj je več tudi pri poučnih knjigah. Ker preveč je lahko toliko preveč, da je odveč.

5. Čudo je padlo z neba (brata Fan, Morfemplus, 2023)