Trust. Združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču. Viharna trideseta leta prejšnjega stoletja z neobhodnimi spremembami finančnega trga. Ameriški vzpon nenadzorovanega zadolževanja in borznih mahinacij, ki jih je spremljal razpas novih špekulantov. Sredi vsega viharnega dogajanja zakonca Rask, ki kljubujeta zakonom kapitala in se z nesramno velikim dobičkom dvigujeta nad vse.

Ne znam prav razložiti, zakaj sem v množici novitet za branje izbrala prav ta roman. Tematika je veliko bolj po moževem okusu in ni na vrhu mojih prioritet. Morda sem želela presekati slogovno predvidljiv niz čtiva, v katerega sem se ujela, ali pa sem enostavno slutila, da držim v rokah književni biser.

Branja sem se lotila v pričakovanju sveta visokih financ, ujetega v leposlovje. Le kdaj bi bilo bolj prikladno brati o času, ki se je vrtel okoli zloma borze leta 1929, kot v tednu, ko diši po smogu črnega petka? Pred mano se niti slučajno niso razprla suhoparna dejstva, ki bi me dolgočasila s poveličevanjem kapitalizma, kot ga poznamo danes. Z zanimanjem sem se pustila popeljati v natančno izrisan tok življenja dveh ameriških rodbin, v katerih sta odrasli in se oblikovali glavni književni osebi prvega dela romana – Benjamin in Helen Rask. On zadržan, samozadosten in ravnodušen, izklesan v osebo, polno hladnega prezira, pa vendar željno potrditve. Ona načitana in izobražena, nadarjena za jezike in številke, z vsakodnevnim očetovim poučevanjem in izpraševanjem prilagojena v nevpadljivo in nezahtevno osebo.

Prerezu kronike dveh družin je v nadaljevanju sledilo to, kar so svetovni mediji opisali kot “navdušujoča”, “razburljiva”, “poživljajoča” in “ganljiva” “fascinantna zgodba o družbenih razredih, kapitalizmu in pohlepu”. Avtor skoraj brez predaha bralcu predoči tok dogodkov, ki vsak zase, še bolj pa vsi skupaj vodijo pričujočo zgodbo o hazardiranju z izposojenim denarjem, posledičnem padcu in pobiranju finančnega trga. Zgodovinsko ozadje – natančno izdelana kulisa, postane kolesje, ki (morda še bolj kot slo po bogastvu) malo po malo izrisuje predvsem odnose v prvi polovici 20. stoletja.

Upam si pomisliti, da zgodovine ne pišejo zmagovalci, da se zgodovina piše sama. Pa vendar, kolikšno težo pri tem pisanju nosijo osebne zgodbe? Hernan Diaz pred nami vehementno razgrne zgodbo zakoncev, ki obvladujeta svet financ. V njej so (načrtovani in doseženi) vzponi, a tudi neustavljivi padci, ki jih z leti prinese življenje. Odličen slog kliče po še. Po 110 straneh jo nenapovedano pretrga z novim poglavjem v fragmentih, ki preizprašujejo vse doslej prebrano. Zmedena tuhtam. Je mar zgodb več? Kdo ima prav? Zatečem se k odgovoru, ki se ponuja sam od sebe. Tisti, ki ima zadnjo besedo.

Kar sledi, je simfonija. Preigravanje ubranih melodij kljub preskakovanju tonalitet. Fascinira me zgodba, ki se izkaže za bolj aktualno kot izgleda na prvi pogled. Še bolj sem navdušena nad ustrojem opisanega dialoga med vsemi akterji, ki delajo zgodbo živo. Vse je dorečeno in hkrati nič od tega. Avtor z enako lahkotnostjo opisuje visokost nesramnega bogastva in anonimnost ostružkov daleč spodaj. Mojstrsko ubesedi zdaj moški, zdaj ženski zorni kot, vsakemu pripovedovalcu beseda teče gladko in naravno. Čigava bo zadnja? Kdo vleče niti – trust, vsem na očeh, ali tisti v ozadju? Slednjič kocke popadajo ena za drugo tja, kjer je prej zevala meglena praznina. Ko obrnem 342. stran, si želim, da bi jih bilo še enkrat toliko.