Prva izbira Pri Sofiji: Drevo želja

*Kategorija: od 8 let naprej
Čeprav največkrat pišem o slikanicah za predšolske kratkohlačnike, ni nobena skrivnost, da padam na mladinske romane. Iskreno sem se veselila jesenske novitete založbe Ocean za šolsko mularijo in ko sem jo končno dobila v roke, je presegla vsa moja pričakovanja.
Ne zgodi se pogosto, da te nagovori mogočen očak med drevesi. Dvestoletni hrast osebno. Po imenu (in jesenski opravi) Rdeči. Njegova zgodba se začne sila preprosto, bolj kot kramljanje; z vsakim novim poglavjem pa je v besedah vedno bolj čutiti globino in v tonu glasu spoštovanje, ki ju lahko premore le, kdor je veliko videl, marsikaj doživel.
DSC_5249 (Medium)
Z romanom Drevo želja Katherine Applegate (založba Ocean, 2019) sva se takoj ujela … Z zgodbo me je že takoj na začetku opomnil, da je svet ljudi del nečesa večjega. Modrejšega in veličastnejšega. Drevo ni samo drevo. Je simbol vztrajnosti in potrpežljivosti. Je križišče življenja. Pogosto tudi zavetje hrepenenja, dom želja. Rdeči je svojo usodo sprejel odprtih vej. Stanovalci iz soseščine ga vsako leto ob dnevu želja zasipajo s sanjami, on pa jim brez besed vrača upanje. Dokler neke noči nekdo v skorjo ne zareže besede, ki boli. Pa bolj kot v drevo zareže v srca stanovalcev – prišlekov, ki si želijo le ene stvari. Želijo si biti sprejeti. Odrasli o svojih sanjah kot vedno najraje molčijo, otroci pa so druga zgodba. Njihovo srce še diha s polnimi pljuči in vrata ima na široko odprta … Zato Samar svojo željo tiho pošlje v svet – na vejo bližnjega hrasta. In kaj lahko z željo, kot je Samarina, stori drevo?
DSC_5253 (Medium)
Zgodba na tem mestu ponikne v vrvežu živalskega direndaja na skrivni misiji, donečega pod mogočno krošnjo Rdečega, medtem ko se v ozadju dogajajo ključne spremembe v ljudeh (razumete, to so tiste spremembe, ki štejejo!). Zadnja stran se je prikradla pod moje prste iznenada, ne da bi se zavedla, koliko časa je minilo med branjem (v mojem bralskem svetu je to zmeraj znak odlične knjige). Drevo želja mi je ob vseh darovih poklonilo še  fantastičen zaključek v najbolj čudovitem smislu. Kot opomnik, da nismo sami … niti nam to nikoli ni bilo namenjeno.
Mama sem. Srčno si želim, da moji bučki ne bi nikoli doživeli stiske, ki se je zalezla v Samar. Da ne bi nikoli prišli v skušnjavo tretirati ljudi kot vredne več ali manj. Da bi se zmeraj lahko zaupali drevesu, a imeli oporo tudi v vrstnikih in v odraslih … Veliko prehitro odraščata. Sem jima zašila dovolj močna krila? Jima naš dom omogoča pognati dovolj mogočne korenine? Medtem ko si zastavljam neskončen seznam vprašanj brez odgovorov, bi Rdeči verjetno dodal: “Rastemo, kakor moramo zrasti – kot so se pred davnimi časi odločila naša semena.” Verjetno bo res nekaj na tem.
Med zapiranjem toplih, skoraj žametnih platnic (in do zadnjega diha je točno taka tudi zgodba), ko je zmanjkalo besed, sem se cmerila od lepote, zajete na popisanih straneh. Osvetlila je celo knjigo kot žarek upanja, da še nismo popolnoma otopeli. Z vsako knjigo, kot je Drevo želja, bo v nas več svetlobe, v to iskreno verjamem.
Kar družba v današnjem času polnih riti in izpraznjenih odnosov v resnici potrebuje, so ljudje čistih, odprtih src, ki zmorejo prisluhniti, in drevesa. Globoko v drevesih namreč ždi upanje. Upanje, da bo jutri dovolj dober za naše otroke. Upanje, da bo človek ostal človeški in da bo narava ostala naravna …
O knjigi: založba Ocean, 2019, 172 strani, na voljo s trdo ali mehko platnico

Besede v spomin …

Stoj, Marija, kam odhajaš? Koga puščaš za seboj? …

Tistega večera me je mož za lahko noč poljubil z besedami: Si kot Šivilja in škarjice … Sredi gumbov vseh barv in oblik sem na tleh sestavljala mozaik spominov. Kaj bom zdaj z vsem tem gumbovjem, ki jih najverjetneje nikoli ne bom potrebovala, a sem se jih vendar oklepala, kot bi te lahko priklicali nazaj … Ko si mi otročku dovolila brskati po njih, nisi vedela, da boš s temi gumbi zasejala ljubezen za vse življenje. Bili so zadnja vez med nama, ki si nisva bili mati in hči, bili pa sva veliko od tega, kar šteje.

Hiša na vogalu dr. Hrovatove ulice se je dokončno zavila v molk. Marija, Micka, teta – nikoli več ne boš stopila skozi vrata črne ograje in nam mahala, dokler ne bi izginili za ovinkom. Vseeno ne želim verjeti, da je konec vedno zares konec. In da je za zaprtimi vekami samo še neskončna tema. Naj verjamem, vsaj danes, da dobri ljudje ostanejo med nami – morda jih res ne vidimo, a jih slutimo kot poletni naliv in jih čutimo kot kaplje, ki polzijo po licu.

V mesecu septembru bi praznovala in jaz bi ti prinesla grm vrtnic. A ne letos. Trije meseci so že, odkar se gledava samo še preko stekla na črno-beli fotografiji. Oprosti, ne prinašam ti rož k hladnemu marmorju. Ne maram mrtvega cvetja, pa tudi tistih v loncu si se bolj veselila, ko si jih še lahko presadila na vrtno gredico. Dolgo sem prekladala, sortirala, pa spet kupčkala fotografije, s katerih skoraj praviloma zreš resno. Tistih nekaj, ki so uspele ujeti in ohraniti tvoj nasmeh, sem še posebej skrbno zalepila v nov album. Boš v njem živela naprej?

DSC_4762 (Large)

 

Še vedno slišim drdranje šivalnega stroja in kot bi pod prsti še zmeraj čutila gumbe vseh možnih barv in oblik, ki sem jih jemala iz tvoje velike pločevinaste škatle. Ne vem, koliko si ljudem računala za dolge ure sedenja ob pokvarjenih zadrgah in predolgih hlačah. Vem le, da si bila pripravljena pomagati vsakomur, tudi če si za trud prejela le kup žetonov, s katerimi smo se potem otroci vozili v potujočem lunaparku. Bila si dobra kot kruh – to vemo vsi, ki smo ti bili pri srcu. Pa vendar si znala biti tudi samosvoja in neizprosna.

Obljubila sem, da napišem besede, s katerimi se ljudje navadno poslavljajo, medtem ko zrejo v cvetove, ujete v vence, in molče stiskajo zdaj ustnice zdaj sveče, objete s črnim trakom.  Obljubila, da ulovim spomine in jih oblečem v slovo. Morda je bilo to najtežje besedilo, ki je klecalo pod mojimi prsti, medtem ko se je v ozadju na svoje tri minute pod žarometi spomenikov pripravljala Ave Marija. Mala je radovedno prisluhnila, v Mici pa se je z melodijo prikradel strah, ki se ga še ni čisto zares zavedala – strah pred minevanjem in pred dokončnostjo, da tudi nas enkrat več ne bo.

Nočem se spominjati sterilno belih rjuh in kisikove maske na tvojem obrazu. Zadnji mesec to v resnici več nisi bila ti … V mojem spominu imaš na glavi damski klobuk in za ušesi kapljico opojne vrtnice. In pasjo vrvico v rokah.

Odprla sem tvojo pesniško zbirko, da bi mi dala navdih, in se na zadnji platnici zazrla v besedo, zapisano s svinčnikom, da ne bi šla v pozabo kot toliko drugih. V rokah sem držala knjigo, ki je čakala name … Tako so se najprej na papir izlile rime. Ko sem papirju povedala, kar sem imela povedati, sem ostala prazna, a pomirjena. Nenavadno – kar je tako težko pritiskalo na srce, je hkrati lajšalo dušo. Peščica ljudi je besedam prisluhnila, a jih nisem prebrala jaz. Moja usta so bila suha. Pa saj besede niso pomembne, pomembno je le to, kako smo se počutili eden ob drugem, ko smo bili še skupaj …

Beremo skupaj – predlogi za družinsko branje

Letošnja jesen je bogata z darovi vseh sort. Z jabolki, bučkami in grozdjem v moji košari, pa tudi s slikanicami na knjižnih policah. Tistih pet knjig, ki so izšle v tem letu in s katerimi sem kar naprej odlašala obisk knjižnice, moram predstaviti, vsaj na kratko, ker so taboljše, predvsem pa taboljša izbira za družinsko/šolsko/vrtčevsko čtivo v mesecu skupnega branja.

… ker je branje potovanje,

ker je branje novo znanje,

lažje te pospremi v sanje.

Knjige pišejo naš jutri. Jaz verjamem vanje.

 

 

družinsko branje

Beri naprej →

Branje z enoletnikom ali vzgajanje bralca

Mala. 1 leto, 10 mesecev, 23 dni.

Otrok, ki z veseljem v roke vzame slikanico, ki prisluhne zgodbi, ki knjigo tudi z velikim veseljem počečka (čeprav tudi že počasi razume, da tega naj ne bi počela) ali z njo koga radostno mahne. Med postavljanjem meja, čemu je knjiga namenjena, zadovoljno tuhtam, da je knjiga postala pomemben del življenja naše navihane in energične malčice. Pa dolgo časa ni kazalo, da se bo zgodba obrnila v to smer. Sveži enoletnici je bilo malo mar za pok spetih listov v mojih rokah. Pozornost jim je sicer namenila, a zgolj zato, da je katerega od primerkov (ponavadi najbolj zaželenega) iztrgala iz Micinih rok ali nanj sedla. Za nami je cel proces spogledovanja s knjigami: GLEDAMO od daleč, GLEDAMO od blizu, OKUŠAMO, TEKAMO okoli osebe, ki bere, OBRAČAMO STRANI, POSLUŠAMO obnovljene kratke verzije, ki se je slednjič:  AKTIVNO SODELUJEMO PRI DRUŽINSKEM BRANJU – izkazal za produktivnega.
DSC_4895 (Large)

Beri naprej →

Knjiga za obdarovanje prvošolca

V zadnjih dneh, ko še lahko z veliko zajemalko brožimo po brezskrbnem predšolskem obdobju, tuhtam, katera bi bila tista prva v nizu knjig, s katero bom podčrtala in obkrožila Micin prvi šolski dan. Knjiga, ki ne bo le za jutri ali pojutrišnjem, ampak bo naši bralki spremljevalka za vse življenje. Knjiga, ki jo bo, ko bo prišel čas, lahko poklonila svojemu malemu bralcu. Visoke kriterije sem zastavila. Knjiga mora imeti življenjsko sporočilo, a mora biti tudi otroški duši všečna. In blizu, Mici mora biti tematsko in doživljajsko in jezikovno blizu, z zgodbo, ki je v prvi vrsti napisana za otroka, ne toliko za izkušenega in razgledanega odraslega bralca. Želim knjigo, primerno za radovedno dekle, v kateri se prebuja zaveden človek, ki mu je mar. Iščem brezčasno zgodbo, ki ni opredeljena za točno določen spol, zgodbo, ki vliva pogum in upanje.
Mici … Tako nežna in krhka je, ko ne skriva svoje srčike. Ko pa se odloči pokazati vse barve svojega mavričnega karakterja, je prvovrstna bojevnica in odlična pogajalka. Oklepa se varnih priložnosti, jaz pa, ki jo razumem (ker dobro vem, kako je), upam, da kdaj le sestopi z ustaljenih tirnic in se prepusti življenju. Mavrični otrok je (tako zadnje čase pravijo tistim, ki so se rodili za starejšim sorojencem, kateremu življenje ni bilo položeno v zibelko), a zagotovo ne zato, ker je nadomestila nekoga drugega, temveč zato, ker nas vsakodnevno preseneča s spektrom obrazov, idej in razpoloženj, s katerimi razpolaga. Čeprav socialno ni preveč angažirana, ta manko več kot uspešno nadomešča na drugih, manj radovednim očem izpostavljenih področjih, verjemite. Kot mesečina je, ki se v vsem svojem sijaju razliva po poteh, ko svet zatisne oči …
Za tega otroka sem prebrskala kar nekaj fizičnih in spletnih knjižnih polic, da bi našla tapravo.
In kdor išče, tega slej ko prej udari po buči kaj konkretnega. Mene je k sreči samo slikanica, lahko bi bila tudi kakšna zajetna bukla. Sveže natisnjeno delo psihoterapevta, katerega življenje so duhovno obogatile zgodbe, danes pa z njimi služi po vsem svetu. Priklenjeni slon (Jorge Bucay, 2019, Mladinska knjiga) je po vseh kriterijih moj absolutni favorit za dragoceno popotnico prvošolki ali prvošolcu.
Zakaj?
DSC_4798 (Large)

Beri naprej →

Knjige v culo, s culo v svet

Zakaj moram v šolo? me je nekega poletnega dne, obsijanega s svobodo počitnic, vprašala Mici.
Da boš izvedela še več neverjetnih stvari o naravi in svetu, da boš še več in še bolje računala in predvsem da se boš naučila brati! Veš, kako krasno bo, ko boš sama prebirala vse tiste knjige, ki jih zdaj še ne moreš!

Jaz že znam brati, me je pogledala z resnim obrazom.

Ja, znaš, ji enako resno prikimam. Znaš prebrati svoje ime, sestavljeno iz par črk, in ati in mama. In če se zelo potrudiš, črkuješ krajše besede in jih bolj ali manj pogumno ter bolj ali manj prepričano povežeš v zloge, te pa v besede. To znaš. Tako se začne. Zlog po zlog, besedo za besedo. Vem, da boš nekoč bralka. Ta nekoč je vsak dan bližje, šola je že tako blizu, pred nosom, da jo vonjam kot vonjam mulj  jezera, ob katerem živimo.
Zdaj se bodo leta skrčila za par konfekcijskih številk in zletela mimo, še preden se bom prav zavedla, da jih več ni. Zato že danes, čeprav se zdi, da čas prehitevam po desni, dajem na kup tiste zgodbe, ki  jih želim Mici zvezati v culo, ko bo začela kukati iz domačega gnezda.
Pred mano raste krtinovec imenitnih knjig. Kopljem za nepogrešljivimi naslovi, ki so sredi otroštva v meni prižgali ognjemet, kopičim (mlajšim letom primerne) knjige, ki so se me v zadnjih tridesetih (in več) bralnih letih oklenile nekje globoko v prsih, in izbiram med tistimi knjižnimi poslasticami, zaradi katerih sem postala čistokrvna bralka, kakršna sem. Na kupu bodo samo najtaboljši primerki, jasno, tudi jaz imam svoj limit – bančni in prostorski.
DSC_4779 (Large)

Beri naprej →

O Štefu in štafeti

*Kategorija: 4 do 10 let

Štef. Vesel in zadovoljen konj. Hiter kot strela. Rojen zmagovalec. Na čelu mu piše Samozavest serijsko. Avtorica mu je narisala navihan izraz okoli konjskega gobca, gotovo pa bi se našel tudi kdo, ki bi trdil, da je Štef zagotovo hiperaktiven (danes je to taka popularna beseda).

štef2 (Large)

Štefa sem spoznala v zanimivi slikanici, ki je bliže stripu kot klasični zgodbi, in to ravno v trenutku, ko je bil postavljen pred dilemo (moral se je odločiti) in je močno napenjal možgane, da bi razrešil enigmo (uganko). Ko se mu je končno posvetilo (eni v ta namen napišejo Hevreka!, drugi pa, da je dobil zamisel), je postal trener. Trener živali, ki tečejo štafeto, namreč. Njegova ekipa, določena z žrebom, a očitno z nič kaj srečno roko, se je izkazala za … no, počasno. A Štef, vajen zmagovanja, je odločen, da bodo v štafeti zmagovalci. Počasnele res niso tekači, imajo pa druge atribute (oziroma pomembne lastnosti): želva se skozi trnjast teren prebija kot tank, polž se, skrit v zavito hiško, izvrstno kotali po bregu navzdol, raca pa je raca, zato ji niti poplavljena in blatna pot ne pride do živega. Res so face! To ugotovi tudi Štef, ki od vsega navdušenja nad spoznanjem, kako dober trener je “v resnici”, pozabi odteči svoj finalni del proge. Frapiran (beri: pretresen in presenečen) se požene v dir, a prepozno. Tekma je izgubljena – vsaj za Štefovo ekipo … Nič obupavat, tu se zmagovalni del zgodbe šele v resnici začne.

Beri naprej →

O Kljunčku iz Modre kave

Na slovenski obali smo se ustavili v Piranu. Vedela sem, da imajo v tem obmorskem mestecu kavarno Modra kava. Kavarna in knjigarna obenem – zdelo se je prav imenitno! Pa smo šli na kofe … in odšli bogatejši za posebno izkušnjo in novo slikanico, kakopak. Modra kava je kavarna, ki daje priložnosti osebam s posebnimi potrebami. Medtem ko v interakciji z gosti pridobivajo socialne spretnosti, se učijo tudi veščin opravljanja poklica. Na njihovih kavarniških policah niso le lončki in kozarci, prodajajo tudi različne ročne izdelke in knjige. Slikanice so nastale pod okriljem Centra za korekcijo sluha in govora Portorož in ena od njih je odšla z nami. Izbrala sem zgodbo O Kljunčku, ki je premagal strah in rešil prijatelje (Mateja Gačnik in Lidija Križnar). 

IMG_20190722_145121_HDR


Kljunček je ptiček, ki obiskuje šolo z gozdnimi prijatelji. Med učno uro se ujamejo v lovčevo past in iz globoke luknje lahko po pomoč poleti le Kljunček. Rešitev bi bila res preprosta, če ne bi Kljunček imel težav pri govoru. Zatika se mu in besede (ali dele besed) ponavlja že v vsakodnevnem pogovoru, v stresni situaciji pa so njegove težave še toliko večje. Le kako bo povedal, kaj se je zgodilo njegovim prijateljem, ko pa je prepričan, da mu takoalitako nihče ne bo prisluhnil? Več vam ne izdam, nočem biti špilferderber.
Beri naprej →

Nekoč je živela kraljica, ki se je odločila, da bo otroka dojila

Nekoč, a ne dolgo tega, je živela kraljica. Zelo si je želela otroka in nekega jutra ob sončnem vzhodu je povila deklico. S kraljem sta jo poimenovala Zarja.

Kraljica se je odločila, da bo otroka dojila in da zanjo ne bo skrbela pestunja. A čeprav jo je pristavljala k prsim, je Zarja veliko jokala in kraljica je pomislila, da morda nima dovolj mleka. Stara kraljica, ki je mlado mamo budno spremljala, ji je svetovala, kaj mora jesti in katere čaje mora piti, da bo dobila več mleka. Kraljica je upoštevala vse nasvete modre matere, pa se je Zarja še vedno pogosto zbujala v joku. Kraljica je začela dvomiti, da je pri dojenju uspešna. Svojo spletično je prosila, naj se med služinčadjo pozanima, kako matere dojijo svoje otroke, da so zadovoljni in zdravi. Kmalu je dobila nasvet, da mora dojiti na tri ure, ne pogosteje, predvsem pa ne manj pogosto. Tako je storila, a deklica se je še naprej nesrečno zvijala. Kraljici se je zdelo, da je preveč drobna, veliko bolj od malega princa svoje sestre, in da teže ne pridobiva dovolj. Zgodilo se je, da so tudi gostje, ki so na grad prišli proslavit rojstvo prestolonaslednice, potrdili, da je otroku potrebno dati kalorično mleko (o vodenem pa so govorili zgolj potihoma). Da naj kraljica Zarje nikar ne razvaja z nošenjem, ampak naj jo močno povije in položi v posteljico. In če bo še naprej tako jokala, bo najbolje, da zanjo poskrbi dojilja. Kraljica je dokončno podvomila vase. Bolj se je trudila, bolj je bila nemirna, kar je čutila tudi Zarja. Kraljica nič več ni zaupala v svoje telo. Dvomila je v svoje mleko. Dvomila je, da zmore primerno poskrbeti za otroka brez tuje pomoči. Dvomila je vase kot v mamo.
Takrat se je odločila. Obupana je poslala po dojiljo, ki je do gradu potrebovala tri dni hoda. Da bi lažje pričakala njen prihod, je kraljica vzela Zarjo v naročje in ji začela prepevati. Prvi dan jo je imela ves čas pri sebi – jo ljubkovala, ji govorila o njeni družini in jo zibala. Kraljičino srce se je končno umirilo in tudi deklica ni veliko jokala. Drugi dan je kraljica pozabila na pravilo hranjenja po urah in Zarjo v svojih rokah dojila, kadarkoli je želela. V kuhinjo je sporočila, da bo ves dan v svoji sobani, in prosila, naj je ne motijo. Dan je preležala ob svoji hčerki, ki je vedno bolj umirjeno spala. Tretji dan je kraljica opazila, da njeno dete med hranjenjem zadovoljno cmoka in da ima resnično več mleka. K sebi je povabila sestro in ji v pogovoru zaupala začetne težave pri dojenju. Izvedela je, da se je s težavami spopadala tudi ona, in med pogovorom ji je dokončno odleglo. Ponoči je spala kot že dolgo ne, zbudila pa se je spočita in zadovoljna. Ko je na vrata potrkala dojilja, jo je v dvorani sprejela nasmejana kraljica. Dojilji je sporočila, da je navsezadnje trenutno le ne potrebuje, da pa je vabljena, naj ostane, saj bo njene družbe zelo vesela. Kraljico je končno preveval notranji mir, Zarja pa se je okrepila. V kraljeve sobane je posijalo sonce.

Beri naprej →

O materinstvu in očetovstvu v slikanicah

Biti mama, biti očka. Vlogi, ki zamajeta varne temelje pod nogami ženske in moškega, prepričanima, da vesta vse. Zaradi materinstva postanejo noči (pre)kratke (a polne bujenja, dojenja, mirjenja in drugih podobnih -enj), ponedeljkova jutra za odtenek bolj stresna, popoldnevi bolj dinamični (ali celi bolj dinamični IN veliko bolj glasni) in vikendi nepredvidljivo avanturistični. Očetovstvo prav tako ni prikrajšano za bildanje rok (od vsega nošenja, metanja, izdelovanja in tovrstnih -anj), odganjanje bolezni s pomočjo zdravilnega objema ali tanjšanje denarnice, sploh okoli rojstnih dnevov. Ne ena ne druga vloga nista odporni pred premajhnimi posteljami, mokrimi poljubčki, zapackanimi avtomobilskimi sedeži, sploh pa ne pred stiskajočimi večeri. Tako je vsaj, dokler otrok ne vstopi v najstniška leta (kar je zadnje čase presenetljivo hitro). Takrat se začne popolnoma druga zgodba nedoločljivega žanra (zdi pa se mi, da ni ravno pravljica).

DSC_4584 (Large)

Med knjigami, ki opevajo krasote starševstva, sem naletela na tri simpatične, pa zato nič manj realne slikanice. Tople in mestoma duhovite, s podobami, ki vzbujajo aaah-e in hehe-je, z malo, a izbranimi besedami, polne čarov, ki jih v življenje tiho prinese otrok. Med njihovimi vrsticami se skrivata odgovora, kako nastane mama in kako nastane očka … Beri naprej →