Charlottina zgodba kot nov pogled na Čudo

Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

DSC_3190 (Large)

Zdaj pa je pred mano še Charlottin kos. Vedeti morate, da ugrizniti v Charlottino zgodbo nikakor ni smiselno, če prej niste okusili Čuda. Jaz kar lačna (in luštična) postanem, ampak ne morem si pomagati, da ne bi zgodbe o Augustu, tem zelo nenavadnem fantu, primerjala z jabolčno pito. Ker je dobra, kaj dobra, ker tekne in jo z užitkom pogoltneš, ker je po eni strani ravno prav zgnetena, po drugi pa ravno prav speštana – in tako mora biti, da nastane odlična poslastica. In če je roman Čudo jabolčna pita, je Julianova zgodba zagotovo ribežen. Precej oster, a bi brez njega jedli na testu pečena jabolka. To pa ni isto, morate priznati. Charlottin kos, ta pa je svojevrstna začimba – kot cimet, ki piti izboljša okus, čeprav ga ne osladi, in doda novo dimenzijo arome, ki ostaja v ustih, tudi ko so na krožniku le še drobtine.

A ljudje nismo hrana. Juliana sem v njegovi zgodbi doživljala kot izrazito subjektivnega, kot lik, ki vse doživlja zelo osebno. V nasprotju z njim je Charlotte objektivna in, čeprav vpletena v trikotnik Augijevih v šolo vpeljevalnih prijateljev, ostaja zgolj opazovalka. V njeni zgodbi je Augie le senca, material za pogovore z dekleti, ki so, so bile ali bodo (morebiti pa tudi ne) Charlottine prijateljske prijateljice. Njen svet se namreč ne vrti okoli novega sošolca. Tudi ustavil se ni samo zato, ker se je nek fant rodil z deformacijo obraza (pa tudi s popolnoma nedeformiranim srcem, ki bije s čistim ritmom in stoji na pravem mestu). Medtem ko Julian ves čas razpreda o spaki in – tudi če bi želel – ne more skriti besa, da se je zaradi prišleka njegov svet, kot ga je poznal, postavil na glavo, njegove lastne težave psihološke narave pa so se uspele priplaziti iz zaklenjenih omar in se pritihotapiti mimo sokoljih oči Julianove mame, Charlotte na drugi strani (oziroma v tretjem delu serije) trdno ostaja na ustaljenih tirnicah svojega življenja. Charlottina zgodba tako ni Augijevo ogledalo, temveč dekliška garderoba, v kateri ves čas vre med popularnimi in nepopularnimi obrazi. Je zgodba zase, v kateri ob Charlottini poti (na kateri tehta med vsem, kar je naredila, in tistim, kar bi še lahko), brstijo – pa tudi zacvetijo! – jablane, zrasle iz pešk ogrizkov šolske malice.

Vsakokrat, ko dobim v roke interesanten mladinski roman, se zalotim, kako si želim, da bi leta tekla hitreje. Da bi Mici v roke jemala že debelejše »špehe« od porisanih slikanic in da bi si odlično mladinsko čtivo posojali ali se morebiti celo prerekali, katera je na vrsti za branje. Da bi skupaj sočustvovali, skupaj modrovali in se družno vživljali v (sovrstniške) književne like. Charlottina zgodba je že taka. Vem, da bom knjigo na polici hranila, dokler moja frklja ne dozori kot zrela hruška, potem pa za mnenje vprašala še njo. Hej, morda jo zasipam kar s celo čudo-vito zbirko! Polna je kislih in sladkih zakladov in čudes v vseh možnih oblikah (ki si jih je lahko ali pa docela nemogoče predstavljati), kot je vsega lepega in hudega polno življenje.

 

 

Izvirne Drobtine iz mišje doline

Zadnje čase me kot posušen čigumi drži nagon bele vrane. Zaradi njega sem na lovu za posebnimi stvarmi, v izogib sindromu ovc in uniformiranosti se raje spoglejujem z vsem, kar je démodé, v sebi pa nosi pristnost in avtentičnost. Čisto vseeno mi je, kaj si o tem misli raja. Biti svoboden je svojevrstno bogastvo – naj traja.

Mici je za unikatnost zaenkrat vseeno. Je v fazi princesk in nadvse zadovoljno ždi v pinki svetu. Komaj sem jo prepričala, da rojstnodnevne zabave nismo obarvali roza in okrasili s kronami, kompromis so nama nekako uspele skleniti morske deklice. Prišla so darila (gora daril, mojbog) in med njimi slikanica. Ohoho. Naslovnica igrivo potiskana s pobarvanimi prsti, miš na njej pa nasmejanih, srečnih oči in za siv odtenek porogljivega izraza. Trda in debela kartonasta platnica je brez besed pripovedovala zgodbo o bližnjem srečanju s posebnim tretmajem, ki jo je (kot sreča) doletel v slovenski tiskarni, ne nekje na Kitajskem.

 

DSC_3025 (Large)

 

Če bi morala izbirati med slikanicami in izbrati tisto, ki je resnično enkratna, bi brez pomisleka izbrala Drobtine iz mišje doline. Mojstrsko in s precizno natančnostjo izjemnega zidarja jih je zložila Anja Štefan, podobe pa je s skoraj čarobnimi prsti kot pek Mišmaš zamesila Alenka Sottler. Že pokuk med napol pisane, napol črno-bele strani mi je potrdil, da je tudi vsebina … dokaj unikatna. Ko je frajla zvečer delala obračun sredi darilnih vrečk, sem si vzela (pravičnih) deset minut miru in se sprehodila po mišji dolini.

 

DSC_3030 (Large)

 

Kakšno presenečenje! Je mar mišji svet res poln strahov (strel, groma, medvedov, čebel …), mogočnih vračev, smrti (tiste, ki jo prinese hudič, ali tiste, ki jo nosi zima), oholih in pijanih miši? Se mišja sreča skriva v medenjaku, težko doseženem sirčku, v gugalnici ali celo v soncu na poti? So pesmice, resda kratke in otroško preprostih besed, morda za mišjo dlako preveč grobe? Ali sem, odkar se odzivam na besedo mama, postala preveč občutljiva?

Ko sem nehala tuhtati, kaj naj si mislim, je noč zaželela večeru lepe sanje. V naročju sem pestovala mišji svet in ugotovila, da se nasmiham. Avtorica potrjuje, da je mojstra v spletanju rim, v iskanju zvenečih besed in izvirnosti, ki jo polaga v pesmi v stilu otroških izštevank. Hudomišnih, oprostite, hudomušnih in igrivih. Drugačnih. Ne le o siru, pšenici in moki. O življenju, kakršno pač je.

 

* Avtorica je za slikanico prejela  nagrado večernica.

 

Vir: Drobtine iz mišje doline, Anja Štefan, Mladinska knjiga, 2017

 

Flashlight: slikanica za nočne avanture

Raziskovalec v Mici nikoli ne počiva. Punca vztrajno pobira ves živelj, ki ga ujame okoli hiše, tudi tiste primerke, ki so tosvetno življenje že zapustili (in jih zato ni težko ujeti). Najpogosteje se srečujemo z martinčki, deževniki, hrošči in pikapolonicami. Frajla pokuka v vsako luknjo, ker nikoli ne veš – morda se v njej skriva nov prijatelj. Z atijem neumorno rešujeta čebele, kačje pastirje in žabe v zagati. Ko nima priložnosti za bližnja srečanja v živo, si Mici živali ogleduje v knjigah. In drevesa, bogata z listi vseh oblik ter nians zelene. Pa življenje v morju in življenje nekoč, ko so še živeli dinozavri. Neumorna je, kar me včasih bega (le po kom ima to?) in pogosto utruja. Če bi se slučajno srečali kje v mestu, mi vsega tega zagotovo ne bi verjeli, tako se v javnosti skrije v svojo lupino. Lupina pa je od znotraj veličastna, tako polna in svetleča …

Že zelo zgodaj naju je z možem začela cukati za rokav, da še ne pozna temne strani življenja – tiste, ko pade mrak in ko njeno sobico pokrije noč. Ko je dopolnila štiri leta, sva se globoko spogledala in brez besed soglasno dorekla, da je čas. Avgusta je bilo, ko noči niso bile več mile. Nasprotno. Oblekli smo se kot sredi hladne jeseni in vrtne stole, v katere smo se zleknili sredi zelenice, obložili s kocami – pa nam še vedno ni bilo toplo. Strmeli smo v nebo in načeli neskončen, globok pogovor, kot je neskončno in globoko vesolje, ki je strmelo v nas nazaj. Izkušnja je vsem trem dobro dela. Tudi tisti del, ko smo z odsevniki na rokah šnofali po vaški cesti za miškami, ki so šumele med klasjem nepožete njive, pa za sovo, ki se je oglašala iz bližnjega gozdiča. Še žaba je obstala in vdana v vse, kar ji je tisto noč namenila usoda (k sreči samo nas!), sprejela nočne obiskovalce. Zadnja leta so večeri prepolni življenja, tudi če ostaneš na domačem pragu: komarjev, klopov, slinarjev, pa če so dobrodošli ali ne. Pogrešam kresnice. Daleč so poletja, ko smo jih, brezskrbni, lovili v dlani, daleč, ko so nam njihove lučke risale srečo na razžarjena lica. Vem, da bi Mici vriskala od navdušenja, če bi lahko tekala za njihovimi svetlečimi ritkami.
A danes, danes si bomo privoščili luksuz drugačne sorte. Tak taborniški, za katerega sva idejo dobili v slikanici Flashlight ilustratorke Lizi Boyd.
IMG_20180812_202133
Nič ne moti, da gre za ameriško izdajo, saj je knjiga bogata z ilustracijami, ne z besedilom. S preprosto doumljivim sporočilom, da za nepozabno avanturo potrebujemo le baterijsko lučko in odsotnost sonca, in črno-belimi podobami, tupatam osvetljenimi z barvami ali kakšno luknjo v papirju, je čudovita izdaja za majhne pustolovce. Glej, krogec je padel iz knjige, me je resno pogledala Mici, ko sem knjigo med kuhanjem potisnila v njene roke, da jo zamotim. Takoj zatem je (ravno zaradi krogca, ki je bil namerno izrezan) z nasmeškom ugotovila: Mama, veveričko vidim! Po trenutku tišine, v katerem je imela čas obrniti stran, je še glasneje zaklicala: Zdaj pa se vidi luna! Samo knjigo je morala odpreti, že je bila v svojem raziskovalskem elementu.
IMG_20180812_202104
Jasna noč nas je danes kar sama povabila na kavo, mi pa smo v goste prinesli smokije in ledeni čaj. Ati je postavil šotor in vanj stlačil vzmetnico, na kateri vsak dan poležavamo na travi. Gostiteljica obljublja spektakel utrinkov. Svetilke torej ne bomo potrebovali … razen če se iz grmovja prisvetijo zelene oči. Verjetno se bo prizibal naš mačkon, morda pa nas pozdravi sosed jež. Snop svetlobe daje noči poseben čar. Če ste še budni – pokukajte vanjo tudi vi.

 

Dojim.

Vse, kar vem o dojenju, sem izvedela iz knjig. To bi lahko napisala pet let nazaj, ko sem postala mama. Bila sem (teoretično) pripravljena na malo štruco, ki je spremenila dinamiko mojega vesolja, čeprav v resnici, to vem zdaj, nisem bila pripravljena na nič, kar je sledilo.

10-pjev

Pred kratkim je minilo devet mesecev, odkar sem ponovno stopila v porodnišnico, tokrat s porodnim načrtom. Vedela sem, da se kljub izkušnjam s prvorojenko spet podajam v neznano, prepričana sem bila samo v eno …, ne, v dve stvari: da lahko pričakujem nepričakovano in da bom tudi drugega otroka dojila.

Kot vsaka mama sem seveda imela visokoleteče načrte, kako bo izgledalo moje materinstvo. Če me vprašate danes, kako sem jih uspela realizirati, lahko odgovorim z eno besedo: dojim. In v tej eni besedi se skriva nemalo ponosa.

Na mlečnem šihtu sem ob dveh otrocih do danes oddelala 20 mesecev (in zaenkrat ne kaže, da bodo zize kmalu šle v pokoj). Dojim, čeprav imam na listu pred sabo seznam plusov in minusov dejstva, da sem sposobna sama producirati hrano za nebogljeno bitje (ki nebogljenost hitro, prehitro preraste, mleko pa še vedno mlaskajoče sprejema), in katerega stolpec minusov je daljši od tistega s plusi … Beri naprej →

Kartonke

Včasih je branje trdo in umazano delo.
Močno se je treba naprezati, da se do knjige priplaziš, vložiti trud, da jo zadržiš v rokah, in se konkretno osredotočiti, da obrneš kakšno stran ali dve. Potem je treba poskusiti vse robove in jih dobro prežvečiti. Posliniti vse dele, ki pridejo pod roke. S knjigo udarjati ob karkoli, mečkati, če se le da, in včasih kaj tudi strgati. Na platnicah (in vse vmes) z od banane mastnimi prstki narediti nespregledljive odtise. Pa še malo metati. Pohoditi. Z vso močjo (ali pač močno ljubeznijo) znova in znova ponavljati vse našteto.

 

K sreči obstajajo knjige za tako garaško delo. Pravimo jim kartonke. <3

 

kolaž kartonka (Large)

 

 

Prigode iz vrtca: Kosprdec in Teletina

Po večerji se je iz predsobe zaslišalo: Na tebi piše Kosprdec! In takoj zatem: Na tebi pa Teletina dva! Če ne bi vedela, od kod sta Mici in mož pobrala omenjene izraze, bi me nekoliko zaskrbelo. Malo to, da še ne petletnica očka brez slabe vesti kliče prdec, še bolj pa dejstvo, da mož mojega (no, in svojega) otroka obklada s teletino. Ampak odkar imamo doma slikanico Kosprdec in Teletina (E. Papouškova, Založba Ocean, 2015) se vsi vedemo malo čudno. Mici je to seveda čisto kulsko – kateri petletnik pa ne mara norij in vsake toliko za prahec poprčka prismuknjenih staršev?
   kosprdec in teletina (Large)
Prve zgodbe vrtčevskih prigod fantka, ki se piše Kosprdec, in deklice, ki ji zaradi prav tako odpičenega priimka vsi pravijo Teletina, smo brale vse tri punce. Tudi Mala me je ves čas pomalem poslušala, kljub piskajočim igračam na dosegu roke (še vedno tuhtam, kaj je to za ene vrste otrok), Mici pa je čisto padla not. Sploh tam pri rdečih (čipkastih) hlačkah, v katerih je Teletina prikorakala v vrtec (čeprav je bilo očitno, da so last gospe Teletina) in v očeh sem videla grešne misli, kaj vse še mi punca zna ušpičiti … Zato sem pograbila prvo reč, ki se je z nami valjala po postelji – in kratke hlačke naše najmlajše članice družine kar njej sami potegnila na glavo. Misija: Preusmerjanje misli je uspela! V miru sem lahko brala naprej.
KT1 (Large)
DSC_1610 (Large)
Po zgodbici o rdečih kroglicah strupene tise sem si morala odpočiti grlo. Prepričana sem bila (naivčina ena!), da scena o požiranju bubik itak ni dosegla ključnega dela malih možganov, dokler ni Mici iz sobice prikorakala z zrolanimi kroglicami iz rdečega papirja. Mami, glej, strupene kroglice! se je navihano smejala, meni pa ni bilo ravno smešno, a ji tega seveda nisem pokazala. Kasneje sem načela pogovor o tem, kako je, če se s čim zastrupiš, in mislim, da je dojela poanto. Preostala nadaljevanja o poskusih pobega obeh s priimki ožigosanih junakov je za lahko noč prebral ati. Mici mi je kasneje poročala, da je knjiga hecna, ker se Kosprdec samo joče in ker sta s Teletino kuharici v kavo dala glisto (ne, ne, Mici njihovi Tatjani tega ne bi naredila, ker bi sigurno bila jezna) in ker je deklica pojedla kroglico (itak, pa saj je na koncu res hecno izpadlo). Potem je s slikanico v roki preverjala, koliko zgodb je v knjigi. S pomočjo kazala je štela dvakrat – prvič na desni pri straneh, drugič na levi pri naslovih. Za vsak slučaj. Obakrat je prišla do števila dvanajst in jaz je nisem preverjala. 😉
DSC_1634 (Large)

 

Danes je za Mici zadnji dan vrtca pred dvomesečnimi počitnicami in “dogodek” smo proslavili s hecnimi zgodbami, ki se lahko pripetijo samo za vrtčevskimi stenami. Knjiga je hecna še meni – čeprav zna ta zadeva s priimki biti bolj pereča kot hecna … Iz otroštva se spomnim Lazarja in Grlice, ki nista utrpela veliko škode, vsaj ne toliko kot Smontara (uh, koliko so otroci zmožni prenesti!), moj oče pa je že leta nazaj večkrat omenil gospo Prašiček s poudarkom na a, ki res ni bila v zavidljivem položaju, bogami. Tudi imena bi lahko tukaj pristavila svoj lonček, ampak o imenih raje ne bi, imam preveč za povedati. 😛 Knjiga je večkrat nagrajena in sploh na začetku ustvarja vtis, da zgodbe v resnici pripoveduje vrtečjak. Malčkoma se dogaja in če imate otroka, ki z veseljem prisluhne (ne le gleda ilustracije), se bo dogajalo tudi njemu. Zagate se rešijo, otroci jih nehajo reševati z jokom (ali pa s tem šele začnejo), tiste taresne težave s priimkom pa … se prav tako da premostiti. V očeh otrok sila preprosto. :)

 

 

Vozičkanje na Ptuju – zakaj ga bom zamudila

Ptujčanka, ki ureja (z)mešani blog Modri flamingo in je vedno za akcijo, me je povabila na Vozičkanje. Morda zato, ker imava obe v vozičkih mulčka, še bolj pa verjetno zato, ker se mamice, kot sva midve, veselimo sproščenega druženja. Prišlo naj bi še nekaj oseb, ki lahko mladim staršem podajo kakšno koristno informacijo – Polona je mislila na vse. Tako sem obljubila, da povem nekaj o branju v plenicah in mimogrede namignem, kaj v knjižni obliki pospraviti v za dopust pripravljen kovček za odrasle. Potem pa nam jo je zagodel virus – tiste vrste, ko moraš teči, da prideš pravi čas na stran (in, bogami, konkretno se moram podvizati). Čisto neodgovorno bi bilo, če bi se na kraju dogajanja vseeno prikazala in zbranim staršem (ali pa, bognedaj, vozičkarjem) pustila še kakšen nezaželeno “darilce”.

Čeprav me danes ne bo na otvoritvi vozičkanja, tukaj pristavljam svojo košarico. Upam, da vsebina pride prav. 😉

DSC_0082

Dojenčku, ki že prijemlje stvari, kot prvo lahko ponudite knjigo iz blaga.

 

O branju otroku od rojstva naprej sem pisala tukaj. Če želite, da otrok (od)raste s knjigo, je zelo pomembno, kako je orientirano vaše življenje. Ste obkroženi s knjigami? Berete? Bolj se bo otrok zavedal, da je knjiga del vašega (skupnega) življenja, bolj domača mu bo, raje (oz. spontano) bo posegal po njej. Predlagam, da se za začetek oborožite s slikanico bibarij Biba, buba, baja, potem pa z dojenčkom veselo začnete copa copati ali ga žgečkati z nagajivo bibo.

 

DSC_3371Ko bo dojenček prerasel v malčka, mu ponujajte knjige (kartonke) z realno tematiko, s pomočjo katerih bo spoznaval svet okoli njega, pa tudi ostale literarne slikanice, ki so (jezikovno, oblikovno, sporočilno) dovolj kakovostne.

Zabavajte se z rimami Dr. Seussa (priporočam Zelena jajca in krača), pokukajte v Zgodbe iz želodjega gozda (J. Donaldson) ali pojdite na Lov na medveda (M. Rosen). V bistvu je izbira odličnih slikanic za predšolske otroke pri nas vsak dan bogatejša, kar me zelo veseli.

Za več namigov odklikajte v rubriko Prva knjižna izbira.

 

Če boste, starši, tudi zase potrebovali kak namig za branje na plaži, toplo priporočam Hišo Ivane Djilas ali Figo Gorana Vojnovića. Eden mojih najljubših romanov je (še vedno) Eleganca ježa Muriel Barbery, da o čudoviti Vsa ta nevidna svetloba Anthonyja Doerrja sploh ne izgubljam besed. Če jih še niste odprli, je zdaj pravi čas za te literarne bisere.

 

Veste, česa pa mi je res žal? Da z Malo ne bova mogli pokazati, kako zmore dojenček od 6 mesecev naprej prisluhniti pripovedovani zgodbi. Jaz sem že v drugo začela z Muco Copatarico – tokrat čisto slučajno, ko se je prvič ponudila priložnost iz glasnih malih ust – in nad pozornostjo mojega deteta sem bila presenečena, a tudi navdušena. V najkrajši možni verziji (ki jo boste obvladali, ko boste zgodbo prebrali že tolikokrat, da jo boste poznali na pamet, haha), s primerno jakostjo in intonacijo glasu boste ustvarili podlago za prijetno (eh, najbolj prijetno) druženje v dvoje, troje … :)

Se beremo, če se že ne vidimo. 😉

Ljubezen – mala slikanica velikih tem

Tako je: z nekaterimi knjigami sem na ti, še preden jih odprem in še preden one odprejo mene. Druge tipam počasi, tudi če so blazno dobre. O enih pišem dneve, tedne, tudi mesece – kakor kdaj. Vmes se prašijo na policah, na foteljih in nemo čakajo, da pridejo na vrsto. Priti na vrsto v tem času ni enostavno niti samoumevno. K sreči izbiram potrpežljive knjige. Se pa zgodi, da me že zjutraj pozdravi knjiga – malo z Dobro jutro! in malo z zdravilno vsebino, ki pride nenadejano, a tako blagodejno, tako ravno prav … da pomisliš, da naključij pravzaprav ni. Da te prave besede nekako vedno najdejo v pravem trenutku. Da trčijo vate in ti pomežiknejo Nisi sam! Si predstavljate? Približno tako me je danes objela Ljubezen Matta de la Peña (2018, Založba Ocean).

ljubezen

 

Če o določenih knjigah lahko nakladam tri dni, me včasih katera preseneti in mi vzame dar govora. Redke so take, ki mi vzamejo tudi dar pisanja. Pa to, da o knjigi lahko govorim ali pišem, niti ni pomembno. Pomembno je, da me zgodba prepriča. In Ljubezen me je – pa zgodbe sploh nima. Prepričala me je z dejstvom, da avtor obrise ljubezni najde v vsaki, tudi najbolj nezavidljivi ali srce parajoči situaciji (kako pogosto se to zgodi nam, navadnim smrtnikom?) in da z izbranimi besedami v vsako branje znova zaseje seme topline. Naj vas njena ilustrativna zunanjost ne zavede. Slikanica ni namenjena (izključno) najmlajšim. Nima všečne zgodbe in ne junaka, ki bi otroku lahko kazal ogledalo vzora. Ima pa ilustracije, ki lahko postanejo okno za kukanje v svet. Svet, ki ždi, čaka tam zunaj, na drugi strani. In čeprav knjiga ni namenjena najmlajšim, jo lahko uporabite za skupno branje ilustracij (ki znajo božati, a tudi ščipati in rjoveti), za pogovor, ki naj ga vodi otrok, za varno iskanje lepega v vsaki življenjski situaciji. Komu je torej namenjena? Vidim jo kot čudovit dar prijatelju, učiteljici, končno polnoletni nečakinji, otroku, ko ponosno gre na svoje.

In ko jo bom podarjala, jo bom zaradi treh stvari:

  • zaradi izjemne miline, ki na porisanih straneh sije iz oblačnih kotičkov vsakdana,
  • zaradi čudovitih, polnih in sporočilno bogatih ilustracij (ki rišejo obraze z vseh koncev sveta, pa vsi vseeno delujejo enako domače),
  • zaradi velikih, resnih tem, ki jih je avtorju nekako uspelo pomesti in očediti ter urejene in lične zložiti v lahko prebavljive podobe vrednot brez kompleksov,
  • konec koncev pa zato, ker je zaradi vsega naštetega večna.

 

Dragi Dr. Seuss …

1.

Dragi Dr. Seuss!

Čeprav sem te še neprelistanega iz knjižnice izmaknila prva, se zdi, da si v naš dom prišel prepozno … Za Mici veliko prepozno. Morda boš bolj prepričal Malo, a pustiva ji še nekaj časa, da razišče možnosti in se odloči, v čem zares uživa.

IMG_20180511_160646

 

Naj pojasnim. Na pokošeni trati smo punce imele v delu slikanico Muc Kapuc: “Čajček, torto zdaj drži vrhu glave muc Kapuc. V dlani dve sta knjižici! Pa še ribo v zrak molim in še ladjico držim. Pa še mleko sem nalil in ga nisem nič polil.” Vmes me je Mici opomnila, da moram prebrati čisto vse, tudi tisto stran, ki sem jo preskočila, ker je to edino pravilno (ker je vsako delo potrebno opraviti do konca in docela – in to ni zraslo na njenem zeljniku, ampak nekoč na mojem), potem pa se namrdnila: Ta mi ni všeč. Brezvezna je. Sploh ni niti smešna. In vedela sem, da je zanjo ta vlak odpeljal, da bodo rime morale zabavati druge otroke, če jim bo melodičnost zgodbe o navihanem nebodigatreba mucu, seveda, povšeči. Vseeno nisem vrgla puške v koruzo. V rokavu imam še dva (tvoja) aduta. 😉

 

 

2.

Dragi Dr. Seuss!

Spet jaz. Ker sva se s starejšo frčafelo zadnjič tako neprizanesljivo pritoževali, tokrat enostavno ne morem, da ti ne bi rekla: Hvala, ker nisi prehitro obupal nad Mici, in hvala za današnjo izjemno malico – privoščili smo si knjigo Zelena jajca in krača. Kljub začetnim pomislekom o neokusnosti omenjenih jedi sem vanje le zagrizla …

… za vsak slučaj najprej sama.
Takšna je pač mama. 😉
 
O, kakšna slast!
Ponudim še Mici
(saj jo zanimajo vsi smešni strici),
 ki gleda sumničavo, kot da je past.
 
Hej, fino, zabavno!
Kaj to je naravno,
da jajce zeleno
nam tekne pošteno?

Beri naprej →

Knjiga – najlepše darilo ob rojstvu

DSC_7483Zvečer sem tiho prigovarjala jokajoči Mali, ki si je v novi, taveliki posteljici mencala utrujene očke, in se po zatemnjeni sobi ozirala za pobeglimi meseci. Dete bi včeraj pihalo pol svečke, če bi polovične obletnice štele. Še sama sem smrkala v rokav pižame, dokler punči ni zamežikale vame in mi prisluhnila. Moja drugorojenka se je umirila. Kako je kar čez noč zapolnila prvo posteljico? Ni več nebogljeno bitje, odločen otrok je z lastno voljo, pripravljen, da začne osvajati veliki svet. Zdi se, kot bi se šele včeraj z njo rodila moja nova priložnost, da zasijem kot mama. Vsako rojstvo je priložnost, da iz sebe potegneš najboljše – kot mama, kot stric, celo kot priročna soseda.

 

 

Ko se rodi novo življenje, smo priča čudežu. Priča velikemu poku, ognjemetu čustev. Na spečih dišečih štručkah je nekaj tako milega, kar iz resnih odraslih dela pootročene klovne.

Tudi zato je novorojenček ob rojstvu deležen različnih daril. Najpogosteje so v roza ali modro pentljo ovite plenice in dudke, zraven so pogosto dodani spominski albumi. Če si sorodniki dajo duška in imajo za to smisel, znajo nastati nakvačkani copatki, umetelni unikatni medvedki ali mehke ropotuljice iz blaga. Nekaterim se zdi potrebno otroka obdarovati z zlato verižico, največ pa je takih, ki si izbiro olajšajo z nakupom darilnega bona. Še vedno pa obstajajo tudi osebe, ki v darilni papir najraje zavijejo knjigo … Beri naprej →