Sofijin bralni izziv 3: stripi

Končno so v Sofijinem bralnem izzivu prišli na vrsto stripi. Aktualna tema, bi rekla, glede na število objav o dotični temi, ki jih je na spletu najti v zadnjem času. Tokratna objava zato ne temelji zgolj na oceni vsebine posameznih stripov, ki smo jih vzeli pod drobnogled, niti na priporočilih Mici in Male, ampak predvsem na posameznih objektivnih odlikah, ki lahko bralca pritegnejo k branju ali od branja odvrnejo.

DSC_9493 (Large)

Pri stripih smo tokrat gledali predvsem: font besedila, format knjige, platnico, ilustracije, poučnost vsebine in kateremu starostnemu obdobju je strip namenjen.

Naš kup stripov sestavljajo (po abecednem redu): Ana in Froga (A. Ricard, 2020, Zavod VigeVageKnjige), Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (M. Muster, 1986, Delavska enotnost), Hilda in polnočni velikan (L. Pearson, 2020, Založba Didakta), Huda Ajda – To se ne bo dobro končalo (Mr. Tan in Miss Prickly, 2020, Založba Vida), Kapo in Bundo (M. Koren, 2020, KUD Sodobnost International), Mulčki – Dobro je imeti prijatelje (C. M. Schulz, 2017, Graffit), Mumin – 1. knjiga zbranih stripov (T. Jansson, 2020, Založba Sanje), Reformatorji v stripu (B. Gorenc, J. Vukotič in K. Ahačič, 2020, Zavod Škrateljc), Stari Egipt v stripu (V. Koenig, 2020, Založba Morfemplus), Škatla – Matemagija (P. Wirbeleit in U. Heidschötter, 2021, Zavod VigeVageKnjige), Zgodovina Slovenije v stripu (Žiga X. Gombač in I. Mitrevski, 2017, Založba Miš).

Na koncu seveda dodajamo tudi nesporne zmagovalce, ki jih je pristransko in izključno glede na bralski užitek izbirala sedemletna Mici.

 

1.FONT BESEDILA

  • PLUS – berljiv, velike tiskane črke: Kapo in Bundo, Zgodovina Slovenije v stripu, Mumini
  • PLUS – berljiv, male tiskane črke: Škatla – Matemagija, Huda Ajda, Stari Egipt v stripu
  • MINUS – slabo berljiv: Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika
  • Poseben: Ana in Froga (pisane črke)

DSC_9376 (Large)

DSC_9454 (Large)

DSC_9434 (Large)

 

2.FORMAT KNJIGE

  • MAJHEN – A5: Huda Ajda, Škatla – Matemagija, Reformatorji v stripu, Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, Mulčki
  • Nekaj vmes: Ana in Froga, Stari Egipt v stripu
  • VELIK – A4: Hilda in polnočni velikan, Mumini, Kapo in Bundo, Zgodovina Slovenije v stripu

DSC_9502 (Large)

 

3.PLATNICA

  • TRDA: Ana in Froga, Kapo in Bundo, Stari Egipt v stripu, Mumini, Hilda in polnočni velikan, Mulčki, Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, Zgodovina Slovenije v stripu
  • MEHKA: Huda Ajda, Škatla, Reformatorji

DSC_9510 (Large)

 

4.ILUSTRACIJE

  • BARVNE: Huda Ajda, Ana in Froga, Kapo in Bundo, Stari Egipt v stripu, Hilda in polnočni velikan, Reformatorji v stripu, Zgodovina Slovenije v stripu, Škatla – Matemagija
  • ČRNO-BELE: Mulčki, Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika, Mumini

DSC_9387 (Large)

DSC_9391 (Large)

 

5.VSEBINA

  • POUČNO: Stari Egipt v stripu, Zgodovina Slovenije v stripu, Reformatorji v stripu
  • KOMIČNO: Ana in Froga, Mulčki
  • ČRNI HUMOR: Huda Ajda
  • FANTAZIJSKO: Hilda in polnočni velikan, Škatla – Matemagija, Mumini

DSC_9373 (Large)

DSC_9422 (Large)

DSC_9469 (Large)

 

6. BRALEC

  • MLAJŠI ŠOLAR (od 7 let): Kapo in Bundo 
  • STAREJŠI ŠOLAR: Reformatorji v strip

O starosti stripobralcev je nehvaležno govoriti. Rekla bi, da so stripi primerni za vse starosti. Res pa je, da so določene tematike primernejše za starejše bralce, medtem ko lahkotnejše lahko ponudimo tudi že mlajšim bralcem/poslušalcem (npr. Kapo in Bundo). Mlajšim šolarjem, ki berejo že samostojno tudi male tiskane (in pisane) črke, bi ponudila vse omenjene stripe, z zadržkom morda le Reformatorje v stripu, ki pa so odlično in nepogrešljivo branje za starejše šolarje.

DSC_9395 (Large)

DSC_9406 (Large)

 

MICIN NESPORNI ZMAGOVALEC: 

1.Daaaaleč najljubši Micin strip je bralka izstrelila kot iz topa. Škatla! Cela zbirka, se razume.

2. Če bi naša raziskovalka izbirala drugega najboljšega, bi to zagotovo bil Stari Egipt v stripu

3. Takoj na tretjem (v resnici čisto hvaležnem) mestu sta hecna pujsa Kapo in Bundo.

 

In vaš nesporni zmagovalec? 

 

 

Strip: Hilda in trol

Nikoli nisem bila velika ljubiteljica stripov. Rabila sem opise, ne le dialogov, in uživala sem v tem, da sem si zgodbo lahko predstavljala čisto po svoje.

Ko jih je Mici začela goltati kot za stavo, sem bila vesela, da se v njej prebuja bralka. Le tu pa tam sem katerega prebrala tudi sama. Potem pa sem z vsakim, ki je pristal na moji nočni omarici, bolj občudovala stripovski žanr. Pronicljivi in zabavni so vedno bolj prepričljivo dokazovali, da so razred zase in vredni pozornosti bralcev vseh starosti. Tako sem naletela na Hildo …

20210313_173608 (Large)

 

Strip Hilda in trol (2021) je na sončno stran Alp lansirala založba Didakta. Če so drugi stripovski primerki z mano mimogrede lahkotno kramljali v stilu “small talka“, me je ta posedel nasproti sebe in mi, ne da bi trenil, z vso resnostjo (ter odgovornostjo do svoje namere) povedal zgodbo. Táko nevsakdanjo – mitično in polno fantastičnih elementov. Táko, ki se ji ni mogoče upreti.

Inteligentno zasnovano besedilo se baha s prepričljivimi monologi imenitne junakinje. Hilda je marsikaj, zagotovo pa ni vsakdanje dekle. V usta ji premišljeno izbrane besede polaga eden najbolj izkušenjsko bradatih …, mislim, bogatih prevajalcev – Boštjan Gorenc. Kdo je še taka faca, da zmore mladeži približati izraze, kot so obetati, drevi, sleherni in srdit? In to tako, da se bogat jezik neopazno zlije s kulsko celoto, potem pa nevsiljivo širi v bolj ali manj odprte buče bralcev?

20210313_173741 (Large)

20210313_173537 (Large)

 

Vrhunsko dodelana je tudi likovna podoba stripa. Mici ga je izvohala, še preden sem ji ga ponudila, in takoj začela terjati še drugi del. Kaj jo je tako zelo prepričalo na Hildi, mi še pred sedmo uro zjutraj ni utegnila povedati, ampak saj mi je bilo jasno. Junakinja, ki je zvedava in čuječa. Ki živi v naravi in z naravo, se napaja z njeno preprosto prostranostjo. Hilda. Fascinira jo vse, kar jo obdaja. Radovedna, oborožena z beležko in pogumom. Drzna. Njena miza je polna listkov in listov s skicami, beležk, drobnarij z vseh koncev in krajev, knjig in imenitnih palic, obdana s svetilkami, zemljevidi, kamninami in steklenicami  … Le kje sem to že videla?! 😉

In trol? Preverite. Nujno!

20210313_173641 (Large)

 

Hilda in trol. Za pustolovske, neustrašne duše. Za mladež odprtih oči in odprtega uma. Zelo ZA!

 

Knjiga tožibaba

Kdaj ste se nazadnje zazrli v neznančev obraz? Skrivoma, jasno, skoraj slučajno. Koliko časa ste potrebovali za presojo njegovega videza, kako hitro ste (polni predsodkov in stereotipnih prepričanj) vedeli vse o njem?

V rokah držim knjigo Lise Aisato (založba Ocean). Bralca v slikanico sprejme pisana druščina, nagnetena v dvigalu. Frisi z vseh vetrov. Povzpetniški, polikani, prezrti. Med njimi ždi majhna, skoraj nevidna tožibaba. Nebodijetreba zleze v vsak kotiček zasebnega sveta (lahko si mislite, da ji uide toliko kot sosedi, ki se je malodane že skoraj zlila z zavesami).

Torej. Tujci, stlačeni v dvigalo kot sardine. Ujeti v momentu vsak strumno vztraja v lastni predstavi za vse ostale. Malo pa tudi zase. Včasih je realnost težko sprejeti. Ker ni dovolj estetska. Ker se ne ujema z idealom, h kateremu stremimo. Ker ni družbeno sprejemljiva. Ker se je lažje skriti za sivo, dolgočasno povprečnostjo.

 

DSC_9300 (Large)

 

Slikanica Knjiga tožibaba je eno tistih univerzalnih branj, ki jim rok trajanja nikoli ne zastara. Če ne s slikovito naslovnico, nas ujame s povabilom v zasebnost, ki je nepovabljenih očem praviloma skrita. V kiticah z gladko utečeno rimo razkriva, da se za prav vsakim popolnim obrazom, za še tako popolno držo skriva nekdo … malo manj popoln. Sporočilno bogata Tožibaba bralca prepriča s humornim, tudi samokritičnim glasom, ilustracije pa z razgibano hudomušnostjo s prstom kažejo na vse, kar se ne sme (ali ne spodobi) izgovoriti.

 

Potreba po tem, da dajemo vtis popolnosti, odličnosti, je v sodobnem človeku zakoreninjena bolj, kot si upa priznati. Misteriozna je ta percepcija skrivanja za masko. Za ene enkrat na leto, na veliko in v stilu, ker te tradicija odnese. Hočeš nočeš, pustni duh je v tebi. Drugim pazljivo, po meri ukrojena vsakodnevna popotnica skozi življenje – ko rutina preraste v navado, navada pa kreira novo realnost. Ali “realnost”. Pa je maska še vedno maska, človek pa je krvav pod kožo …

In knjiga? Ta je odlična (ne da bi ji odličnost bilo treba hliniti). Carska. Za čisto desetko.

 

DSC_9264 (Large)

DSC_9265 (Large)

 

 

Hawk, povedala sem. Čakam, kaj bosta dodali bučki. Mala zija v tožibabo. Takoj opazi muho, ki se mojim ne več rosno mladim očem skoraj nevidno smuka po vsaki strani knjige. Reži se zmaju, zadekanemu pod odejo s srčki, in pujsom zdolgočasenega pogleda. Vsaka stran jo fascinira. Raziskuje in komentira, kot bi za to bila plačana. (Pozabi, miška, nič ne bo z liziko, škodi zobem!) Spodbujam jo, vse enkrat pride prav. Pri Mici razmišljam že malo drugače, ker jo jezik zadnje čase vse preveč srbi. Mici kot Mici ne more biti tiho. Sploh takrat, ko je nihče ničesar ne vpraša. Še najraje kontrira tamali, iz čistega dolgčasa. Sparkira se na zadnji strani slikanice in me, tik preden knjigo zapre, pogleda s priprtimi očmi: »Kdaj boš kupila Tožibabo dve?« Delam se, da ne razumem, skrita za fasado zaposlene gospodinje z nujnimi opravki. »Tukaj piše, da bo še ena!« poudari besedo za besedo. Šefica.

 

Knjiga tožibaba nič ne ovinkari.

V njej se najdemo vsi – mladi, stari.

Mišičasti mačoti srepega pogleda,

vzgojiteljice prve klase – prvega razreda.

Tipitopi dame

kot iz reklame,

učenjaki – taki in taki,

deklice s strumnimi koraki.

Vse to je le fasada!

Ozrite se okrog v namalane obraze. Taka je navada.

Iščete popolnost? Zaman.

Kot bi gledal skozi Facebooka ekran: malo realen, malo zlagan.

 

 

Šest let pri Sofiji

Spletni dom Pri Sofiji ni nastal slučajno. Z Mici se je najprej rodila mami. Družinska ljubezen do knjig je skupaj z imenitnim nazivom prinesla še Sofijo … in tri leta kasneje Malo.

Kar nekaj časa sem zbirala pogum, preden sem s prvo objavo začela odstirati sebe, nas. Veliko sem imela povedati, veliko tega, kar se mi je zdelo tehtno deliti z drugimi. Knjige so del moje profesije in še večji del mojega življenja. Z otroki je enako.

DSC_3371

Šest let!
Šest let s svinčnikom v roki in beležko pod vzglavnikom.
Šest let prekladanja in kopičenja knjig, sortiranja besed.
Želje, da bi bila slikanica stalnica v življenju slehernega otroka.
Šest let pisanja včasih kratkih, drugič tehtnejših zapisov.
Pesmi.
Zelo osebnih izlivov na papir, ko besed ni bilo mogoče zadržati.
Veliko zametkov je ostalo le na papirju.
Šest let zaljubljenosti v bogastvo in neizmerno moč našega jezika.
Šest let usklajevanja družine, službe, šole in Sofijinih idej.
Šest let zvestih bralcev in poslušalcev.
Šest let iskanja tolažbe v objemu platnic in skrivanja med božajoče besede.
Šest let imenitnih slikanic za male in izjemnih založb za velike bralce v nastajanju.
Oseb, ob katerih sem rasla v svoje globine.
Hvala, da me berete in da lahko ob vas tudi molčim.
Šest let mala riba v oceanu blogov – a z iskrenim poslanstvom.
<3

Sofijin bralni izziv 2: krokodili

Kako smo se lotili krokodilov? Zlahka. Punci sta z vseh domačih polic privlekli knjige, v katerih je vsaj kje domoval krokodil. Fino je, ko tako aktivno stikata po knjigah in ko tuhtata, kje sta nazadnje videli tisto reč, ki jo iščemo. Tokrat torej krokodile.

20210122_171316 (Large)

 

Kaj smo našli?

1.Utrujeno kartonko. Všečen in malim rokam prijazen format. Za sabo ima kilometre zlajnanih besed in opisov in primerjav pa nešteto odtisov poslinjenih prstkov. Obe frajli je prepričala z realnimi fotografijami in logično razporeditvijo živalskega življa. Tudi aligatorskega. (Kaj je to? Živali, Učila)

DSC_9203 (Large)

 

2. Nano, malo opico. Ta je še iz enega drugega otroštva, ko se je v slikanicah bohotilo preveč besedila in premalo ilustracij za male bučke. Za starše ima nostalgično vrednost, podobe Marjance Jemec – Božič pa bodo z zanimanjem spremljali tudi bralci tega tisočletja. Krokodil je v knjigi postranski lik, akrobacije oblečene opice na plezalki nad lačnim zelenim primerkom pa so precej vznemirljive. (Nana, mala opica, Josip Ribičič, MK)

20210122_195308 (Large)

 

3. Jajca. Med iskanjem narisanih in naslikanih krokodilov se mi je pogled ustavil na knjigi o jajcih: “Ima tudi krokodil jajca?” Mici navdušeno prikima. Minuto štirideset sekund zatem me vpraša: “Saj so lahko tudi aligatorji, ne?” V vrhunski poučni knjigi za mlade bralce se najde obilica zanimivih informacij. (Vse o jajcu, Založba Morfem)

20210122_195545 (Large)

 

4. Nerodno temo! Zobozdravnike namreč. Jaz jih puncama raje sploh ne omenjam! Če pa že, pa nikoli (N I K O L I) v kombinaciji z besedami, kot so “bati se” ali “grozni”! Strahoma sem odprla kvadratno slikanico domačega avtorja in zagrizla vanjo brez predhodne cenzure  … in takoj ugotovila, da je čisto spodobna, celo hecna! Barbara je zakon (njen očka pa še bolj). (Kdo se boji zobozdravnikov?, Ivan Mitrevski, Založba Miš)

20210122_195145 (Large)

 

5. Disneyjevo klasiko. V njej je krokodil zlobec, ampak gusar, ki se je znašel v njegovem gobcu, je še večji zlobec. Nisem navdušenec nad knjigami iz Disneyjeve zbirke, Mici in Mala pa jih redno jemljeta s police. Kaj čem. (Peter Pan, Disney)

20210122_195401 (Large)

 

Pa vaši predlogi? Priporočite nam še kakšen naslov za krokodilasto branje!

 

O nekaterih stvareh se ne govori …

O nekaterih stvareh se ne govori.
O strahu, ki te je preplavil, ko je Zemlja zamajala lestenec in mizo pod njim in tebe.
O otroku, ki ga čakaš iz meseca v mesec, pa ga ni.
Ne govori se o tem, zakaj tvojemu otroku v šoli preko zooma kamera nikoli “ne dela”.
Ne govori se o zadnjih dneh v mesecu, ko je pogled na prazno denarnico vedno težji.
Niti o tem, kako se je glavobol prevesil v kašelj, plus pa je žgal bolj kot davidova zvezda.
O nočeh, ko ti ni. Ko si želiš zaspati brez odtisa vročega poljuba.
O dejstvu, da ti je neprijetno pogledati v oči osebi na invalidskem vozičku.
V javnosti se ne govori, da mož kuha zato, ker rad dobro jé (za razliko od tvoje hrane).
Ne govori se, da ne bereš – niti o tem, da se ti zatika in da bereš preveč počasi, da bi užival v prebranem.
Da si po težkem dnevu službovanja in šolanja na daljavo v sebi prazen. Prazen.
O šefu in njegovih “poslovnih” ponudbah.
O možu/ženi, ki ti daje (včasih tudi konkretno občuten) občutek ničvrednosti.
Ne govori se, da nisi poslal sms-a SKUPAJ5
in da se tvoje darilo Božička za en dan v resnici ni izgubilo.
O nekaterih stvareh se pač ne govori.
V letu, ki čaka pred vrati, spregovorimo pogumno in samozavestno, optimistično, iskreno, odprto, ne prezrto.
Sr(e)čno 2021!
new-year-sparkles-night-lights-wallpaper

Skoraj me ni več strah

*Kategorija: 8+
Česa me je strah? Mene? Strah??” se je na moje vprašanje nastopaško odzvala Mici. Češ, kdaj je pa njo že bilo strah. Trenutek zatem je že tiho razmišljala o svojih strahovih in končno priznala. “Strah me je nočnih mor.” Ker sva bili ravno na lovu za vitaminom D, mi je lahko razložila, kako je s tem, in jaz sem ji lahko prisluhnila, ne da bi naju pri tem kdo zmotil. Potem je bila seveda vrsta na meni. “Česa pa je tebe strah, mami?

 

O strahovih in skrbeh bi imela veliko za povedati. Občutljivega otroka se strahovi morda zlahka polotijo, mame pa o svojih skrbeh in strahovih raje ne govorimo. Ko hodim po mestu, čutim skrbi v zraku, in v vsaki novici med vrsticami berem o strahu. Hromi nas in dela nezaupljive. Pred kratkim sem imela čast (bežno, pa vendar) spoznati gospo Anito Ogulin iz ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ena največjih Slovenk, kar jih poznam – ki se neumorno zavzema za pravičnejšo družbo in ki petindvajset ur na dan svoje dlani ponuja prezrtim, pozabljenim – je stopala skrčeno, skoraj neslišno. Glede na vpliv, ki ga ima, glede na držo Človeka, v kateri vztraja, bi (tako sem si predstavljala) morala biti velika, mogočna in glasna, vehementna. Njen stisk roke je močan in iskren, njen obraz pa izdaja težo tragičnih zgodb, ki jih nosi na svojih ramenih. V njenih očeh sem brala skrbi in strahove, nikakor pa ne brezupa niti vdaje … (V mojih očeh je zrasla še bolj – kot ponižen človek na trdnih, realnih tleh.) Pa moji strahovi? Punca, razumela boš, ko boš velika. Morda pa lahko že zdaj pokukava v slikanico Skoraj me ni več strah (Anna Onichimowska in Ola Woldańska-Płocińska, 2019, KUD Sodobnost International).

DSC_8740 (Large)
“Skoraj me ni več strah!” želi reči Cmoček, čeprav ga je še malo pred tem bilo prav pošteno. Strah – gangsterjev, ki bi lahko ugrabili mamo, pa pošasti, seveda, in nevihte sredi noči. Cmočkova mama se boji, da bo (kot že tolikokrat) obtičala v prometnem zastoju in prepozno pobrala Otona (torej Cmočka), ki jo v skrbeh čaka v šoli. Fantič kmalu ugotovi, kako je najlažje premagati strah – v družbi Anje Papirček. Skozi odnos med prisrčnima junakoma avtorica v zgodbi na nežen način predstavi vprašanje premagovanja takih in drugačnih strahov. Knjigo vidim kot zelo primerno izbiro za šolsko populacijo (8+), saj presega vprašanje otroških strahov v podobi pošasti izpod postelje in ob bok čisto konkretnim skrbem postavi tudi tiste, ki jih občutijo odrasli. Anna Onichimowska tematiko strahov učinkovito kombinira s temo prijateljstva, domišljije in sodobnih (enostarševskih in reorganiziranih) družin sredi sveta, polnega nevarnosti.
DSC_8291 (Large)
DSC_8292 (Large)
Koristne informacije o knjigi:
male tiskane črke, večji font črk; malo drugačne, a zelo zgovorne ilustracije; priporočam branje z odraslim, ki vodi v pogovor

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 4

Tukaj je četrti (in zadnji) literarni tandem z dodano vrednostjo.
Ne da se hvalim, ampak obvladam več starševskih vlog. Večinoma sem povprečna mama, ki bi si želela več časa in manj stresa. Ko sem sama za vse, sem univerzalen starš – ne vedno najbolj optimalna mešanica odločnega očeta in glasne mame (ali obratno). Ko sem nesigurna vase, sem okupirajoča mati, ki mora imeti vse pod kontrolo. Ko mi gre vse kot po maslu, sem poosebljena mati Tereza, ljubeča in razumevajoča. Vsake toliko pa sem mama, ki na prosto izpusti zmaja. Ta se prebudi, na primer, takrat, ko na prepleskani steni skrivnostno zrastejo voščen(kin)e rože. Čeprav zmaja skušam krotiti, vendarle nisem krotilec zmajev. K sreči imam pri roki namesto dresurne palice čtivo 1 z naslovom Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši in čtivo 2 (bolje eno več kot eno premalo) z naslovom Otrok v tebi mora najti dom. Prva mi z vsakdanjimi primeri in dodanimi vajami odstira vpogled v lastne občutke, zaradi česar se učim lažje sprejemati čustva otroka (tudi oz. predvsem tista, ob katerih mi je nelagodno). Druga me vodi v čas prvih izkušenj, kjer spoznavam svojega notranjega otroka in ga objemam za nazaj – da lažje objamem otroka tukaj in zdaj. Obe imata čarobno moč. Pomagata miriti maminega zmaja.
Kot mama rastem z vsako navdihujočo knjigo, ki jo prebiram sama, morda še bolj pa takrat, ko zmorem o zmaju, skritem globoko v sebi, spregovoriti tudi z otrokom. Slikanica Mamin zmaj ponuja simpatično iztočnico s pravimi besedami in optimističnim koncem.
Mici in Mala bereta: Mamin zmaj, 2020, KUD Sodobnost International
Mami bere: Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši, 2020, Mladinska knjiga
Mami bere tudi: Otrok v tebi mora najti dom, 2020, Knjigarna Felix
DSC_7254
DSC_7238
DSC_7244
 Dragi zmaj, hvala za obisk pa naj se ti nikar ne mudi nazaj!

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 3

Tretji zmagovalni tandem.
V mraku sem jo z dežnikom primahala iz bližnjega gozda, kjer sem nabirala darove narave, da bi za prvošolčke pomagala pričarati prijetno prvo srečanje s šolo. Njihova učiteljica je čudovita, srčna ženska, ki bo poskrbela za šestletnike z vso odgovornostjo in ljubeznijo. In oboje jim bo nudila vse do konca junija, ne glede na to, v kakšni obliki se bo pouk izvajal. Z zaupanjem in pozitivno naravnanostjo bom v šolo odpeljala tudi Mici. V soncu ali dežju – vedno bo imela naju z očkom. In dokler bova midva njena trdna skala, njeno mirno pristanišče, lahko okrog nas divja neurje, pa bomo skupaj prebrodili vse. Na to me je spomnil enkraten priročnik očeta in sina Bucaya z naslovom O starših in otrocih. Branje, ki prinaša modrost (ali pa samo opomnik, saj to modrost v resnici že nosimo v sebi) o tem, kako ohranjati in poglabljati temeljne vezi, je polno, kot je Bucayu v navadi, zgodb, a tudi tehtnih misli. Avtorja sta čudovito ubesedila, kako postaneš starš in kaj je bistvo naloge, ki ji pravimo vzgoja. Še posebej pa sem jima prisluhnila v tistem poglavju, kjer kot najbolj naravno obliko vzgoje izpostavita poučevanje. Tako pravita: “Biti navzoč. Poslušati. Razumeti. Tolažiti. Ne podcenjujmo neizmerne vrednosti te druge vloge, ki zaradi svoje preprostosti morda ostaja v senci zahtevnejših, kot sta otroke preživljati in jih vzgajati.”
Sicer pa verjamem v to, da se šola skriva v slehernem kjerkoli in kadarkoli, če v otroku vzbudimo vzgib za potrebo po učenju. Knjiga Vodnik za raziskovalce živali je eden takih virov znanja, za katerega namesto učilnice potrebuješ polje in gozd, namesto table pa tla in nebo in vse vmes. Mici so prepričale nazorne fotografije in obvladljiva količina besedila, mene pa dodane naloge in kvizna vprašanja in zanimiva dejstva. Ste vedeli, da na površini 1 x 1 metra in globini 30 centimetrov živi med 50 in 200 živali?
Mami bere: O starših in otrocih, Jorge Bucay in Demian Bucay, 2020, Mladinska knjiga
Mici bere: Vodnik za raziskovalce živali, 2020, Založba NARAVA
DSC_7231
Raziskovalci, maham vam!

Mici in mami predstavljata: Literarni tandem 2

Drugi odličen knjižni tandem – za mladiče na prehodu v šolo, za tiste, ki potrebujejo miceno več podpore, morda celo za malo mlajše (tiste z več zanimanja in zmožnostjo daljše pozornosti), ej, tudi malo večjim bo prišlo prav.
Moje srce skače od sreče (Rose Lagercrantz, Eva Eriksson, prevedla Danni Strazar) je čisto sveže nadaljevanje otroškega romana Moje srečno življenje. Mici je komaj čakala, da začneva z branjem in izveva, kako je Dani preživela počitnice pri prijateljici Elli Fridi. (Seveda imamo tudi prvi del.) Naša punca morda res že zna brati, a ji družinsko branje veliko pomeni; najraje se mi zarije pod perut in žarečih oči uživa v zgodbah. Priznam, pri meni ni nič drugače. Roman kratkih poglavij in jasnih povedi je pisan na kožo mlajšemu bralcu (ali tistemu oklevajočemu bralcu, ki se pri urah književnosti skriva za berilom, da bi čim dlje ostal neopažen). Njegova edina pomanjkljivost je, tako meni sobralka, da se poglavja prehitro končajo in da je knjigo težko zapreti. Kar se mene tiče, je pika na i v zgodbi pozitivno vzdušje, ki nas neumorno opominja, kako preprosto je v resnici biti srečen. Aja … Da ima dogajanje zaplet, je jasno, vsaka dobra zgodba ga ima – več pa ne izdam! 😉
Vzgojiti zadovoljnega, srečnega in odgovornega otroka sicer ni tako lahko, kot je izgledalo, preden sem postala mama. Se znamo najti med goro stvari, ki jih kupujemo, da bi zapolnili, kar nam manjka, in v teku na dolge proge, ki mu pravimo življenje? Odraščanje je postalo precej težaška naloga. V knjigi Karmen Mandl Moje supermoči odločanja in zaupanja vase sem našla vaje, ki lahko otroku pomagajo ubesediti čustva, navodila za preizkušanje čutov, naloge, ki ga vodijo do boljših odločitev … Dvigujem palec, učiteljica v meni zadovoljno kima. Vsak nosi v sebi “supermoči” – ki nam pomagajo videti lepoto v napakah in zaupanje v negotovosti. Tudi moja skrita želja je, da bi vsak frkelj zacvetel v samozavestnega mulota.
Mici bere: Moje srce skače od sreče, 2020, Založba Zala
Mami bere (v Micini družbi): Moje supermoči, 2020, Anksio, Center za pomoč otrokom, mladostnikom in odraslim
DSC_6819
 Katere pa so tvoje supermoči?