Ne bom! (reaktivna mama sredi čustvenega viharja) ali Vzgoja brez drame

IMG_20170602_141858 (Large)

Mici je … en celi kindersurprise. Mali introvert – med ljudmi tih in zadržan kupček previdnosti, doma pa zgovoren in neusahljiv vir energije (česar mi po moje nihče ne verjame!). Čisto dobro se počuti v lastni družbi. Pleše in poje, ko nima publike. Obožuje knjige in zgodbe o njej ljubih ljudeh. Otrok, ki radost išče v opazovanju žuželk in visoko nihajoči gugalnici. Od rojstva senzibilno dete v vseh ozirih. Gospodična, ki višek neudobnosti doživlja obuta v nogavice (in tarna nad “tiskajočimi” šivi). Ničesar ne pozabi, sploh pa ne obljubljenih reči. Dekle, skrajno zadržano v novih situacijah. Vihravo, ko je nihče ne omejuje, niti lastne spone. Ki v nedogled zna iskati izgovore. Ne najbolj redoljubna, v bistvu niti malo (a v kaosu točno ve, kje se kaj nahaja). Je neomajna in vztrajna, ko je treba zagovarjati lastne interese. Kar je njeno, je njeno in stvari ne deli. Niti z najljubšo mamo. Ali pa le z mamo in še to izjemoma. Priložnostno odlična poslušalka, spet drugič gluha motka – odvisno od trenutne stopnje trmoglavosti. Petardica, ko naleti na mejo, ki omejuje njene (samooklicane) pravice. Kmalu štiriletnica, ki gazi v smeri lastne poti.

Z izbruhi prvega pravega uporništva se ni vedno lahko kosati. Sploh ko gre za občutljivo osebico, ki šteje komaj tri prste na roki in ne obvladuje silnih čustev. Saj zmorem ostati hladna ko špricar, da bi se vedno tako skulirano odzvala na prebliske naše frkljice, pa mi tudi ne uspeva. Včasih je kakšen dan res težek; tako težek, da ga komaj pririnemo do noči. Kakor koli obrnem, dejstvo je, da mi materiala za pisanje naslednjih vrstic kar ne zmanjka … Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Moj dežnik je lahko balon

Knjige so kresnice. Ko zasijejo, razsvetlijo nevidne poti, ko poletijo, za njimi ostaja iskriva sled …  

IMG_5898 (Large)

Želela sem, da bi na koncu sezone poleteli. Če že ne mi, pa vsaj naša domišljija. Za to ni nikoli prezgodaj. S tem ciljem v mislih sem v kovček pobasala staro dobro (kaj dobro, odlično) slikanico Moj dežnik je lahko balon. Lahko bi izbirala med novimi slikanicami, spet imam kup še po tiskarni dišečih bukvic, pa je bil dežnik edina prava izbira. Sijajno sporočilo, da smo lahko vse, kar si želimo biti, če si le upamo vzeti vajeti v svoje roke, je popotnica, za katero si želim, da je malčki nikoli ne bi izgubili iz svojih culic.

Zavod Bodidobro je tokratno bralno-ustvarjalno srečanje združil z dogodkom za starše, na katerem so se mamice (a prav lahko bi se jih tudi očki!) udeležile delavnice z naravnimi eteričnimi olji. Ne trdim iz prve roke, ampak zdi se mi, da so se tudi one imele fino. Nas je izpod dežnika sonček privabil pod senčnike. Krasili smo klobuke – take preproste, ki jih lahko vsak naredi tudi doma, razmišljali, kaj bi si želeli postati enkrat, ko bomo že veliki, in čisto za konec pozirali pred fotografskim aparatom.

Zakaj se priporočamo tudi vnaprej? Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Mini gledališki bonton

Pojdimo v lutkovno gledališče! In to opremljeni z oliko. 😉

puppets-834229_1920

Fotografija: Pixabay

 

Med obiskom krasne lutkovne predstave Žogica Marogica (za otroke 3+), o kateri sem pisala tukaj, je nastal osnutek nasvetov, ki sem jih poimenovala kar MINI gledališki bonton.

Mini ne zato, ker bi imel miniaturno vrednost! Mini zato, ker je povzet v samo 6 točkah (ne nujno v tem spodnjem vrstnem redu). Mini tudi zato, ker je aktualen predvsem v gledališču za najmlajše (čeprav ga lahko mimogrede uporabimo med sedeži za odrasle). In mini zato, ker mi ni do tega, da je otrok pozoren na vse ostalo, le na igro ne.

 

 

mini gledališki bonton

 

Mici v gledališču: Na lutkovni predstavi Žogica Marogica

IMG_20170520_105547

Možek je kriv, da smo si ta vikend uspeli ogledati 499. uprizoritev legendarne Žogice Marogice, ob poslušanje katere sem zrasla že jaz. (Ne, nisem še stara ko mati zemlja … ampak samo kot današnja povprečna mati.) Marsikomu je bolj znana kot knjižna inačica Žogica Nogica (res ne vem, kako to, da je pri nas doma še nismo imeli), Lutkovno gledališče Maribor pa ima v repertoarju obnovitveno predstavo iz leta 1994, primerno za otroke od 3. leta naprej. Mici zgodbo pozna kot radijsko igro, v kateri sicer ni preveč navdušena nad Zmajem Tolovajem, a je antipatija do lika niti približno ni odvrnila od obiska predstave. V meni osebno zelo prijeten ambient na mariborskem Lentu smo prispeli 10 minut pred pričetkom lutkovne predstave. V gledališče se namreč ne spodobi zamujati, to je zdaj jasno tudi že Mici (pa še ni dopolnila 4. leta).

In predstava je bila vredna široko odprtih oči (in ust) malčkov, ki so v njej po videnem in slišanem sodeč vsaj večinoma očitno uživali. Skozi oči starša lahko pohvalim odlično igralsko zasedbo, nostalgično prikupne marionete, fino sodobno igro z zabavnimi, mestoma otroško nagajivimi vložki obeh pripovedovalcev in minimalistično, a zelo učinkovito sceno. Da sploh ne omenjam spet izjemno aktualne tematike o neznancih z druge strani (tapravega ali računalniškega) okna … Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Na žarku svetlobe in Jaz … Jana

*Kategorija: od 3 do 10 let

Slikanici o Albertu Einsteinu in Jane Goodall

IMG_20170504_141024

Ko bo Mici velika, bo … gradila hiše. Tako vsaj trdi zadnji teden dni. Morda je kriv kup kock, iz katerih najraje gradi visoke (in še višje) stolpe. Prav, ji navadno odvrnem, ko me preseneti z novo željo. Že davno (no, v resnici eni dve leti nazaj) sem ji namreč zagotovila, da bo lahko v življenju postala, karkoli si bo želela. Če njene želje ne bodo preveč eksotične, me bo lahko držala za besedo. 😛

 

IMG_20170508_182150Frkljico navadno poslušam in se trudim, da bi jo tudi slišala. Prav, sem rekla tudi sebi in si v mislih naredila opombo za nov obisk knjižnice. Nisem sicer točno vedela, kaj iščem, vendar v domačem mladinskem oddelku vedno kaj najdem. Ko sem vletela med knjižne police, sem imela kar malo sreče – z ulovom dveh muh na en mah. Slikanica Jaz … Jana me je kupila že z naslovnico v naravnih barvah in s simpatičnimi podobami. Ne da bi opazila, da gre za še eno knjigo iste založbe, sem slučajno naletela še na Zgodbo o Albertu Einsteinu: Na žarku svetlobe. Tega dne sta se vrinili v moj večerni sprostitveni ritual (bolje to kot zadremati pred TV-nanizanko, hehe). Prešinilo me je: kapo dol avtorjem, ki jim prioriteta ni ježa na belem konju ali lišpanje za ples (slikanic te baže je dovolj, da ne rečem preveč!), ampak odpirajo srca in gradijo še ne slutene (a ne tudi neuresničljive) sanje! Mici pa … ona me je poslušala z odprtimi usti. Ničesar ni komentirala niti ni spraševala po narisanih detajlih, pa je v tem zelo dobra. 😉 Ene par podatkov sem tam, kjer so bile besede majčkeno preveč znanstvene, sicer res namerno cenzurirala (tiste o hitrosti svetlobe, magnetizmu in težnosti, da je ne bi po nepotrebnem odvrnile od zgodbe, ki je sicer dokaj preprosto zastavljena). Punci sem namreč želela osmisliti Alberta kot fanta, ki si ga ni težko zapomniti po skuštranih laseh, nogavic osvobojenih nogah in po igranju na violino. Fanta, ki se ni bal biti drugačen. Ki je želel razvozlati skrivnosti. Fanta, ki ni obupal nad količino porojenih vprašanj in ki je nanje vztrajno iskal odgovore. Zgodba me je prepričala, ker njen protagonist ni le živel, ampak je skozi življenje potoval na barki, ki jo je usmerjal navdih Alberta samega. Beri naprej →

Rabljeno ali novo? O knjigah (in ostalih rečeh) iz druge roke.

Prazniki – blagodejna osvežitev. Ker smo skupaj, vsi trije vogali naše hiše, in ker si lahko damo duška. Pa ne za počitek, vsaj večino časa ne; takrat opravimo vse, za kar nam med delovnim tednom zmanjka časa. Počistimo navlako, poglabljamo prijateljstva, osvežimo vrt. Na periferiji zna biti slednje precej bogokletno dejanje in mi, bogami, živimo na vasi.
Z Mici (ki je, mimogrede, “odrasla” v pravo malo pomočnico) sva si v teh dneh vzeli čas za inventuro otroške sobe. Ne zaradi skrbnega gospodinjskega čuta (priznam, tega mi nikoli ni uspelo v popolnosti razviti), ampak zaradi nuje. Prebrskali sva police, prečesali škatle z igračami in premetali omare z oblačili. Madona, se nabere stvari, ki jih (več) ne uporabljamo. Malo prevetritve ni škodilo nobenemu kotu sobice, uspelo pa nama je obuditi tudi nekaj nostalgije. Vsaj meni (za Mici pa ne dam roke v ogenj). 😛 Kup spominov se je valjal med natlačenimi policami. Tiste najlepše sem shranila, kakopak. Ostalo bo podedovala Micina sestrična, če bo želela.
IMG_20170427_124017 (Large)

Oblekica v Micini omari, stara 34 let.

Beri naprej →

Ko slovenske pravljice spoznavajo tujejezični otroci

Delo z mladino je vedno pestro. Včasih se od učencev poslovim kot ožeta cunja, večino časa pa me filajo z energijo brezskrbne naravnanosti in mladostnega navdušenja. Pri tem ni nobene razlike, ali gre za slovenske ali hrvaške učence. Slednje obiskujem dvakrat na teden; takrat skupaj vadimo pravila slovenskega jezika, a se tudi medsebojno kulturno spoznavamo. Ja, kulturno se vedemo v enaki meri kot govorimo o eni in drugi (slovenski in hrvaški) kulturi. 😉 Začetna zadržanost enih do drugih (kakorkoli obrneš – tujec je pač tujec) se je v petih letih spremenila v obojestransko zaupanje in naklonjenost.

Moj najljubši del poučevanja na Hrvaškem so ure, namenjene slovenski književnosti. Poslušanje zgodb smo nadgradili z branjem (pri katerem se še vedno trudimo z naglaševanjem), nato še z dramatizacijami. Aktivnost otrok je pri tem največja, njihova zavzetost za delo (ki mu glede na vsesplošno uživanje težko rečemo delo) pa prav nič ne zaostaja. Motivacija za rabo slovenščine je brez dvoma na višku. Kako leto se osredotočimo na lutke, spet drugič na izdelavo rekvizitov. Lepo je gledati nasmejane obraze, ki se z Mojco Pokrajculjo ali Muco Copatarico v slovenščini predstavijo hrvaškim sošolcem in učiteljem.

IMG_20170424_085423

Ob vseh načinih zbliževanja s slovensko književnostjo pa sem letos prvič dobila priložnost, da za mlajše učence s Hrvaške pripravim pravljično urico. Na letošnjem izletu v Slovenijo (le-tega priredimo vsako leto) so obiskali najstarejše slovensko mesto in se ustavili tudi v ptujski knjižnici. V čast mi je bilo med zidovi malega gradu (kot pravijo Knjižnici Ivana Potrča Ptuj) vzeti v roke enkratno Pekarno Mišmaš Svetlane Makarovič in jo povedati (malo pa tudi zaigrati) tako, da bi jo učenci, nekateri z več, drugi z manj znanja slovenščine, razumeli. Nekje na polovici zgodbe mi je postalo jasno, da množici skoraj petdesetih Hrvatov nima smisla kazati ilustracij v knjigi, sploh ne tistim, ki so sedeli v osmi ali deveti vrsti … ampak to je ideja za naslednjič. Joj, na koncu sem še zapela tisto “Jaz pa vem, kam je naš Mišmaš odšel“, čeprav sem se jo s pomočjo naše male poznavalke (in velike Svetlanine oboževalke) Mici učila le dan prej. Pa kako mi je punca pomagala barvati miške iz papirnatih rolic … Sive, črne, rumene in srebrnkaste miši so postale del scene, midve pa sva se lepo zaposlili med Micinim okrevanjem vnetih ušes. Beri naprej →

Kako izbrati pravo knjigo za male poslušalce

Moja zasebna Noč knjige (sicer 21. 4. 2017) bo ugledala luč dneva danes. Dobro, na luč dneva lahko kar pozabim, prej se bo šopirila pod zvezdnim svodom. Zadnja dva meseca živim v dveh izmenah … dnevna izmena vključuje delo z mladino po službeni in starševski dolžnosti, tista polnočna (s skrajšanim delovnim časom) pa monologe pred računalnikom, katerih cilj je še pred jutrom urediti priprave na novo dnevno izmeno. Za kaj drugega navadno ne ostane ne časa ne energije. Tistih nekaj ur vmes je namenjenih polnjenju duracelk, ki se do osme ure zvečer vsak dan hočeš-nočeš izpraznijo. Dve bitjeci je potrebno oskrbeti – eno bolj glasno in bolj energično izraža zahteve, drugo nezavedno jemlje, kar mu pripada. Saj ne rečem, tudi utrujajoče obdobje ima svoj čar … <3 Dnevi pa se ne pustijo motiti, dol jim visi za mami v zaostanku. In kdo je skril gumb za pavzo? Ker kup čtiva za odrasle ni nič (NIČ!!!) manjši, medtem ko je za Micinega k sreči veliko bolje poskrbljeno.

IMG_20170418_144329 (Large)

 

Deset let nazaj sem začela s prvimi poskusi navduševanja nad leposlovjem, moji prvi poslušalci so bili moji učenci. Zdaj na pobudo zavoda Bodidobro že pol leta pripravljam in izvajam bralno-ustvarjalne urice Sofijin kovček zgodb za tri- do osemletnike, več kot tri leta pa vsakodnevno berem in/ali pripovedujem zgodbe v zasebne namene. Moja inspiracija je največkrat Mici, takoj v drugi vrsti pa mladina, ki v roke raje kot bukve jemlje pametne telefone in tablice. Kar smeji se mi, ko vidim, kako jih zgodbe pritegnejo, tudi če jim same knjige ne dišijo – dobrih poslušalcev imam, roko na srce, več kot dobrih bralcev … Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Dežela velike tovarne besed in verižice za mamice

IMG_4579 (Large)

Pred pol leta smo v prijetnem in otrokom prijaznem ambientu zavoda Bodidobro prvič odprli beli kovček in se zazrli v slikanico presenečenja. Danes lahko rečem, da se je Sofijin kovček zgodb, kot smo bralno-ustvarjalne urice poimenovali, lepo prijel. Otroci, ki se enkrat mesečno prihajajo družit s Sofijo, odhajajo zadovoljni, vedno pa s sabo odnesejo tudi kak praktičen izdelek, ki ga z veliko volje in potrpežljivosti ustvarijo sami.

Marca smo brali zlato hruško založbe Kres z naslovom Dežela Velike tovarne besed. Zgodba, skromna z besedami, a kljub temu bogata v sporočilnem smislu, nam je vsem dala misliti, ob katerih besedah nam postane toplo pri srcu. Recimo ob besedi mama. :) Zanje (no, za nas) smo v nadaljevanju zgnetli kroglice, jih nanizali in pobarvali ter ustvarili unikatne verižice. Drobne pozornosti so največ vredne, sploh če jih izdelajo mali, šele učeči se prstki. Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Mojca Pokrajculja po pustno

Bila je lepa pustno obarvana sobota, ko sem za mlade poslušalce četrtič odprla Sofijin kovček zgodb. Nalašč sem izbrala klasiko – znano ljudsko pravljico o deklici, ki je našla cekinček in si zanj kupila piskrček. Takega na pike, sem prepričana. :)

Mojemu loncu smo zato najprej s skupnimi močmi prilepili lepe bele pikice (da smo razgibali prstke), potem sem začela spletati zgodbo iz besed. Mojca Pokrajculja je oživela – ne samo zaradi mene, ampak zaradi lutk, ki sem jih z veliko potrpežljivosti pomalem šivala cel teden. Še zapela sem, čisto zares, kljub hripavemu in skelečemu grlu. Se opravičujem za škripanje. Če bom tak podvig še kdaj ponovila, bo to takrat, ko bom pri glasu. 😉 Poslušalci pa niso bili samo poslušalci, o ne, z veseljem so pomagali in na prstke natikali Mojčine goste … Ko je zmanjkalo besed in je Mojca Pokrajculja ostala sama s piskrčkom (in ko so živali oddirjale ena za drugo), smo se zedinili, da bi lisica lahko ravnala drugače, kot je. Žal pa ni imela nikogar, ki bi ji povedal in pokazal, kako. Škoda, da ni potrkala na naše duri …

Potem si je vsak izbral žival, v katero bi se spremenil za kak dan ali dva, in si s pomočjo Petre iz zavoda Bodidobro izdelal simpatično masko. Po uri in pol prijetnega druženja so domov odšli zajci pa lisice in volkovi. Vsi še malo mastni okoli ust in s sladkimi brki od pustnih krofov. Brez tega pač ni šlo. 😉

IMG_4084 (Medium) Beri naprej →