Pesmica za sestrici (ali kako se včasih pesem napiše kar sama)

Nikoli še nisem ničesar napisala tako zlahka, tako spontano, tako hitro. Vedno se mi dogaja, da z zapisanim nisem čisto zadovoljna, potem pa popravljam in čistim vse, kar mi ne diši po dovolj dobrem …

Oni dan pa se je med sprehodom v moje misli naselila ideja, ki je, začuda, imela obliko verzov (v rimah pač nisem navajena razmišljati). Besede o navihani deklici, ki nestrpno (kako pa drugače!) čaka, da pozdravi, poboža in pocrklja sveže rojeno sestrico. Bi rekla, da je malo krivo tudi neuspešno iskanje pesmi s točno tako tematiko, ki bi sovpadala z našim trenutnim razpoloženjem – in, ekola, rodila se je pesem. Hehe, tako neskromno sem se drznila klasificirati nastale rime. :) A dovolite mi veselje med tem čakanjem; saj ga bo kmalu zamenjala sreča v obliki rožnatih ročic. Pesem sem seveda prebrala tudi Mici. Pravi, da se ji zdi smešna, da pa je deklica, ki se jezi nad mačkom, prav gotovo ona. Ja, s kosmatim štirinožcem ima veliko dela. Tudi ona si namreč mora zapolniti ta čakajoči čas. :)

Vse ostale besede so odveč, vsa čustva se stiskajo med spodnjimi vrsticami.

 

DSC_0024pop (Large) (2)

Prva izbira Pri Sofiji: Micin izbor

Včasih o knjigah govori lažje, spet drugič ji jezik sploh ne teče. Včasih ji ni do pogovora. Včasih je navihana (beri: preveč razigrana). Včasih muhasta, spet drugič čisto preveč razumevajoča za svoja (štiri) leta. Mici je tokrat resno pogledala vse tri najnovejše slikanice Založbe Zala (izšle so v letu 2017), ki sem jih položila na kavč. Prst je uperila na skuštranega dekliča s palmo (točno tako, kot jo najbolje zna narediti ati pred večernim spiranjem ostankov dneva) in zatrdila, da ji je ta najljubša.

IMG_20171008_182016

Potem je (na moje presenečenje, ker sem predvidevala, da se bova lotili papagaja, ki to sicer sploh ni bil), začela brskati po tisti ta modri knjigi in mi pokazala njeno najljubšo ilustracijo, rekoč: Tu mi je bilo všeč, ker je ata stopil na drekec. Pa ta zadnja, ker si je šel čistit škorenj in ker je jokal, zato ker je bil škorenj tak, umazan. Ko mi je očka pokazal vesolje avtorja Ulfa Starka je očitno ena taka luštna zgodba s smešnimi vložki, ki jih Mici obožuje. Sploh ko je v elementu. Vseeno pa je ni prepričala v tolikšni meri kot slikanica Rafika Schamija To ni papagaj! – ta je bila namreč tista, ki sem jo (dobesedno) dobila pod nos s prošnjo: Preberi mi.

Res pa je, da sem hotela še kakšen argument, zakaj je med vsemi tremi ravno ta zgodba najbolj zanimiva in zakaj ji je bila tako všeč. Ker sploh ni govoril, je mimogrede odvrnila Mici. Kdo, Lina ni govorila? sem vprašala. Ne, nje niso slišali. Pretiho je govorila. Samo mama in očka preglasno govorita. To ni vredu, ker imata potem hripavi glas. Hja, pri nas bi se dalo debatirati, kdo je najbolj glasen in kdo koga včasih ne sliši … pa sem to misel raje zadržala za sebe. Kaj ti je torej bilo všeč? se nisem dala. Mici pa tudi ne: Bom še razmislila, kaj še mi je bilo všeč …

Malo sem morala dregati, da ne bi ostali samo pri razmišljanju: Je to knjiga za punce ali fante? Samo za punce, je prepričana frkljica. Ker je bolj vesela, za punce. Fantje imajo drugačne knjige – o Batmanih, o Supermanih. In se v kaj drugega ni dala prepričati. Pa je katera od teh treh slikanic za fante? Ne. Nobena ni o Supermanih, nobena o Batmanih. Sigurno ne, ker sem jaz tako rekla. Za trenutek je pomislila. Smešno bi jim bilo samo tisto o kakecu, je hip zatem dodala.

Na tej točki se je mlada dama odločila, da ima mojega zasliševanja dovolj, in začela z monologom, kot bi se jaz vmes uspela odstraniti iz sobe. No, vsaj tematiko je ohranila in še naprej razmišljala o papagaju (ki to sploh ni bil, če morda še nisem omenila). Reci: smešen papagaj! Reci: srečen papagaj! Reci ja. Reci ne. Igraj se z mano. Daj no, govori že! … Ko naju je možek že drugič poklical k večerji, si je punca začela še peti: Mamagaj, papagaj, kaaam se vama mudiiii? Umiram od smeha, ko si začne izmišljevati pesmice. Talenta za to sicer (še) ne kaže, veselja pa ima na kile. Tudi to je nekaj. :)

Post scriptum

Bilo bi zelo nepravično, če bi na tem mestu spregledali slikanico Medved in klavir avtorja Davida Litchfielda, o kateri se je Mici spomnila, da gre medved na počitnice v mesto, kjer je igral klavir. Baje ji ni bilo všeč, da medved nima imena; ona bi ga poimenovala kar Medved Majavček. Razlog: neznan. Po mojem skromnem mnenju je knjiga o sanjah, sreči in prijateljstvu sicer več kot dobra izbira za družinsko branje. Samo povem, bolj potiho, ker tokrat pač ne izbiram jaz. 😉

Dvojno življenje in slikanica Kitov vrt

Moj blog je moj bunker. Pribežališče, ko potrebujem odklop od vsakdana. Napol popisana knjiga, ki čaka, da jo odprem, ko se nabere dovolj besed. Nič več, nič manj. Blogerji, večje in manjše ribe, kot sem jaz, pa se na spletnih poteh vsake toliko spotaknejo ob  nastavljen očitek, češ da živijo dvojno življenje. Da se lajf na blogu resno razlikuje od resničnega in da je spletna “realnost” (preveč) fotošopana, prelepa in predobra, da bi lahko bila resnična. Med razmišljanjem o tej nikoli zaključeni temi sva z Mici ravno že drugič prebirali slikanico Kitov vrt avtorja Toona Tellegena (Založba Miš, 2017) in enega brez misli, ki se mi porajajo ob drugem, nekako nisem mogla objaviti …

IMG_20170925_095551

Res je, vsak, ki priklika na portal Pri Sofiji, še ne stopi v našo hišo in ne prisede za našo mizo. Naš spletni dom je “dva metra nad tlemi” in ne na s pluto položenem podu. Pri Sofiji so vse objavljene zgodbe morda res naše, pa vendar so na nek način napol pravljične (v skladu z izbranim fokusom, se razume). Ne zato, ker se želimo pokazati v dobri (kaj dobri – najboljši!) luči, ampak so razlogi predvsem čisto banalni.

Beri naprej →

Kako lahko otrok skozi igro izboljša veščino pripovedovanja

Veščina pripovedovanja je ena najpomembnejših veščin, ki jih bo vaš otrok usvajal malodane celo življenje. Ne, ne mislim samo na pripovedovanje zgodb, govorim o sposobnosti, ki pride prav na vsakem koraku v vsakdanjem življenju – od tega, da se učinkovito predstavimo potencialnemu delodajalcu, do tega, da se z gradbenikom nedvoumno dogovorimo za potek prenovitvenih del. Pripovedovanje zgodb je le češnja na smetani, s katero lahko okrepimo vez s svojim otrokom.

DSC_5607 (Large)

Če boste nadaljevali z branjem dotičnega zapisa, še ne pomeni, da bodo vaši malčki čez noč postali izjemni govorci. A nekje je treba začeti. In spodbuda staršev, ki so otrokovi največji vzorniki, je vredna več, kot si lahko mislite. Jasno, zelo različni so, ti naši palčki, in eni bodo stokrat raje sedli na kolo kot vam na dolgo in široko dešifrirali, kar je nekdo narisal. Seveda boste spodbujali otrokova močna področja in spoštovali njegove želje, nikar pa ne zanemarite aktivnosti, pri katerih otrok ni tako samozavesten in pri katerih se odreže slabše, kot bi si želel. Ravno to so področja, ki jih velja uriti, da povečate njegovo splošno samopodobo. (Morda se boste šele v šoli zavedli, kakšno težo imajo šibka področja vašega otroka na njegovo delovanje v družbi.)

Slikanice brez besedila, o katerih sem pisala tukaj, so me spomnile na seznam besednih iger, ki jih občasno vzamem s police tako doma kot tudi v šoli. Mici so všeč, čeprav je njena sposobnost koncentracije omejena na približno 20 min (ko je na fedrcah, pa še to ne). Učence, po drugi strani, za tovrstno delo najbolj motivira dejstvo, da gre za “drugačen” pouk, čeprav to pomeni, da bodo morali biti miselno bolj prisotni in posledično precej bolj aktivni.

Cilj besednih iger, o katerih bom govorila, je izboljšanje besednega izražanja, pa tudi povečanje besednega zaklada in urjenje veščine pripovedovanja (zgodb). Beri naprej →

Slikanice brez besedila – navdih za nešteto zgodb

Sosedov klopotec, v katerega se zaganja veter, ki je med hitenjem izgubil poletno soparno sapo, poje pesem o jeseni, ki se je takorekoč neopazno prikradla v našo malo vas. Z Mici se med zobanjem sladkih jagod domače jurke že veseliva skakanja po šumečem listju in nabiranja kostanjev. V hiši pa še vedno tiho ždijo slikanice, ki so bile na poletnem bralnem seznamu. Tihe so zato, ker nimajo besedila. Nimajo besedila? Čisto nič? bi za vsak slučaj še enkrat preverila Mici. Saj besede ne rabijo biti zapisane, da midve prebereva zgodbo, vztrajam pri knjižnem izboru. Pet jih je, takih brezbesedilnih slikanic, ki so še posebej zanimive – dve z eno nogo še vedno v poletno toplem morju, tri pa take za vsak (čisto navaden ali izjemno poseben) dan. O nekaterih sem že pisala, res je, ampak te “tihe” izbranke so krasne ravno zato, ker jih lahko beremo spet in spet, pa so zgodbe vsakokrat malo drugačne. Rastejo z otrokom in mu kažejo ogledalo. :)

tihe slikanice_prava

Slikanice so knjige (načeloma krajšega obsega), ki vsebujejo besedilo in ilustracije, oboje pa se povezuje in dopolnjuje ter tako tvori zaokroženo celoto. Slikanice brez besedila pa so posebne zato, ker besede v njih niso zapisane, temveč se skrivajo za slikami in kukajo izza neštetih podrobnosti, ki jih lahko opazimo že ob prvem “prebiranju”, včasih pa šele takrat, ko jih odpremo že … petič. Beri naprej →

Goljata čakam – malo ob knjigi, malo pa tudi čisto zares

*Kategorija: od 2 do 6 let

Saj veste, da tudi jaz nestrpno čakam Goljata, a ne? Tistega, ki s sabo prinaša novo dinamiko, nova doživetja, hihi. Tistega, ki ga bom kmalu končno lahko nežno pomučkala in polupčkala. :) Pa tudi na tole slikanico Založbe Zala z naslovom Goljata čakam (avtorice Antje Damm) sem čakala nekaj časa, da sem jo dobila v roke in pokazala Mici.

IMG_20170906_130339

Naj vas naslov ne zavede, saj čakanje na Goljata ni čakanje na Godota. O ne. Beckettov Godo (Godot), za katerega nihče ne ve, ali sploh pride, nosi dokončen izhod, auf wiedersehen iz nesmiselnega, neizživetega življenja. Goljat pa je resničen (kolikor je književnik lik sploh lahko) in srečanje z njim naj bi prineslo pristno otroško srečo. Medo z naslovnice knjige, ki Goljata pričakuje, morda ni najbolj ljubek, kar ste jih kdaj videli. Ampak smisel zgodbe ni v medvedovi ljubkosti, ampak v lepoti njegovega srca – ker zrcali vztrajnost in brezpogojno zaupanje. Beri naprej →

Obdarovanja ob zaključkih in novih začetkih

Tak čas je – ko se eno obdobje končuje in se neko drugo začenja. Čas, ko pod eno stvarjo naredimo črto in se (bolj ali manj pogumno) podamo novim zmagam naproti.

Vsako poslavljanje pomeni pozdrav novemu začetku. Vedno.

  • Adijo, počitnice. Pozdravljeni, novi sošolci, novi prijatelji.
  • Triletnica, lepo (čeprav včasih tudi naporno) te je bilo poznati. Štiriletnica, dobrodošla.
  • Trebušček, hvala, da si varno zavetje rastočemu bitju. Detece, malo še in naše življenje bo polno nove energije in nove ljubezni (ter pokakanih plenic).

DSC_3862

Take in podobne prelomnice smo navajeni pospremiti z darili. Sem za, lepo je prejeti (in čutiti) pozornost ljudi, ki so nam blizu. A vsakokrat, vedno znova, v bistvu, se sprašujem, koliko stvari sploh potrebujemo … in da bi bilo smiselno pretehtati, kaj podariti, da bi ohranili zdravo mero  in ne zapadli v potrošniško mrzlico. Tako recimo tudi ob vsakem koncu šolskega leta z devetošolci ustvarimo skupinski izdelek, ki med nami ostane kot nevidna vez, z veseljem se ponudim tudi za ustvarjanje zahvalne pozornosti za vzgojiteljice v vrtcu. In ja, če ste pomislili, da gre za izdelke v stilu knjig/knjižic, ste uganili (a o tem kdaj drugič).

Smisel obdarovanja namreč ni v kopičenju stvari, ampak v osrečitvi obdarovanca.

IMG_20170829_163937

Čudovito (in praktično) darilo, ki ga je Mici za 4. rojstni dan prejela od prijateljice.

Naša družina v teh mesecih doživlja kar nekaj prelomnih trenutkov. Rojstnemu dnevu navihanke Mici sledi moj, kmalu pa tudi dan rojstva najmlajšega člana. Tako nimam izbire in na veliko tuhtam, kako zajeziti preveliko količino daril – in to s spoštovanjem do vsakega, ki obdaruje, saj verjamem, da je vedno iz srca! Vabila (ki so v veliki večini izdelana ročno in/ali z osebno noto) navadno pospremim s prošnjo, naj bodo darila v prvi vrsti pozornosti (ena ljubka stvar), za tiste brez idej pa imamo vedno tudi kak namig. Družina se je na naš (marsikomu verjetno malo čudaški) sistem že navadila …

Univerzalno načelo, ki bi najbolje opisalo, kakšna darila si želimo, je naslednje: praktično oziroma uporabno, raje manjše, a kakovostno ter tako s čim manj nepotrebne embalaže.

Verjamem, da bo seznam daril, ki sem jih razdelila na darila za malčka, darila za novorojenčka in darila za mamico (in očka), prišel prav tudi vam.

 

DARILO ZA MALČKA (1-5 let)

ŽIK

Vir: blog Žogice in kravate

Najimenitnejša darila za predšolskega otroka so tista, ki so praktična, vzbujajo radovednost in sledijo otrokovemu razvoju.

P. S.: Za luštne ideje pokukaj na blog Žogice in kravate, darilca v tem stilu pa prodajajo v trgovinici Montessori doma.

  • knjiga
  • naročnina (na otroško revijo) ali vstopnica (za lutkovno/kino predstavo, za živalski vrt, za toplice …)
  • didaktične igrače, ki v otroku vzbujajo samostojnost
  • potrebščine za ustvarjanje
  • pripomočki za vrtnarjenje
  • pripomočki za preprosta, a zabavna gospodinjska opravila
  • malčkov dnevnik

 

DARILO ZA NOVOROJENČKA

DSC_6793 (Large)

Če se odpravljate na obisk k novorojenčku (ne pozabite, da je mamicam ljubše, če se najavite in skupaj dorečete, kdaj je za to najustreznejši čas), namesto plišastih igračk izberite raje kaj uporabnega. Sam novorojenček namreč ne potrebuje še ničesar razen zadovoljne mamice. V bistvu vam predlagam, da starše kar odkrito vprašate, kaj potrebujejo. Tisti, ki proslavljajo rojstvo prvega otroka, bodo najverjetneje potrebovali več pripomočkov kot tisti, ki kakšnega otroka že imajo.

P. S.: Dobro je poznati preference staršev, kot so: za katere znamke izdelkov za dojenčke so se določili, ali uporabljajo pralne plenice ipd., pa tudi, kaj od stvari že imajo, kaj pa jim morda še manjka in bi tega bili veseli.

  • knjiga (npr. Biba buba baja za najmlajše)
  • izdelki za nego novorojenčka
  • okrasne (potiskane) tetra plenice
  • plenice (vprašaj za  znamko!)
  • posteljnina (vprašaj za mere!)
  • izbran ljubek unikaten izdelek
  • fotografiranje novorojenčka ali kar družinsko fotografiranje
  • doma izdelane igrače za dojenčke (mehke ropotulje ipd.)
  • dojenčkov dnevnik

 

DARILO ZA NOVOPEČENO MAMICO

IMG_20170901_131247

Ali je ob rojstvu potrebno obdariti tudi mamico? Ne. Bi mamici tovrstna gesta godila? Verjetno. 😉 Verjemite, nobena ne pričakuje zlatnine ali potovanja (nič od tega ji v tem trenutku ne bo prišlo prav) niti bona za telovadbo (ups, tu ste na zelooo tankem ledu!), če pa boste pozvonili s prisrčno malenkostjo, ki zanjo ne bo malenkost, pa boste več kot dobrodošli.

  • lonec krepčilne juhe
  • njena najljubša jed
  • košara domačega sadja in/ali zelenjave
  • domača jabolčna pita (ali drugo pecivo)
  • SOS-vrečka za mame tik po porodu (tukaj mislim na nekaj v stilu šentjanževega olja ipd.)
  • lep okvir za fotografijo
  • bon za novo pričesko
  • čokolada
  • kava
  • knjiga (kot odlično izbiro predlagam roman In dobila je krila avtorice Sue Monk Kidd, morda pa kako idejo najdete tudi na blogu Pisanja)
  • če dodate še pivo za atija, ste pa sploh zmagali 😉

 

Za kakršnokoli darilo že se boste odločili, naj bo iz srca. Včasih to lahko pomeni tudi, da boste stavili na produkte s humanitarno noto – v tem primeru lahko zavijete v katero od trgovinic, ki jih imajo zavodi za osebe s posebnimi potrebami, ali izberete izdelek iz projekta Botrstvo, s katerim boste pomagali otrokom in mladostnikom, ki živijo v materialnem pomanjkanju. Naj obdarovanja širijo srečo! <3 

 

P. P. S.:

Ne, ta objava ni plačana in nihče mi ne bo podaril izdelkov, ki jih “reklamiram”. To ni moj način dela. Omenjeni so zgolj zato, ker verjamem v njihovo kakovost ali zato, ker vem, da za njimi stojijo čudovite osebe, ki svoje delo opravljajo s srcem.

Knjiga kot darilo? Ja. Knjiga kot darilo.

Na današnji dan se vsako leto ponavlja ista zgodba. Ati pospravlja okoli hiše, mami pa se predolgo potika po trgovinah, potem pa še brklja po kuhinji, zaradi česar grozi, da bo zmanjkalo časa za priprave na veliki dogodek. Ker priprave vedno so. Naša Marijica, ki jo poznate kot Mici, na praznični dan veselo praznuje, midva pa bolj ali manj veselo slediva vrvežu. :) Rojstnodnevno darilo pa je še vsako leto bila – gospa knjiga.

13894997_329752084030241_1965442898539099528_n

Lani je frkljico presenetil poštar, ko ji je dostavil paket z dvema slikanicama Založbe Zala. Dobro sem izbrala, ker sta se obe odlično obnesli in še vedno kraljujeta na polički v Micini sobici.

Prva izbira – Mihove razglednice (Tom Percival) so nam postale zgled, da zdaj pišemo sorodnikom z vsakih počitnic. Razglednice z Mici seveda izdelava sami – ker v tem obe uživava. :)

Več kot priporočam pa tudi našo drugo lansko izbiro: Na hitrem hribu (Linda Sarah) lahko brez dvoma uvrstim med top 5 otroških knjig, ki so izšle v zadnjih letih. Slikanica tako pristno in nevsiljivo predstavlja moč otroške domišljije, da jo je veselje brati (in opazovati). Po možnosti večkrat. Preverite sami.

Letos nisem stavila na slikanice. Razlogov je bilo več, prevladali so predvsem trije. 1. Naše knjižne police so preplavljene z leposlovjem. 2. Otrok ima vedno več vprašanj, radovednost pa imamo za lepo čednost. (Vsaj v tej fazi, ko ji rečemo tudi vedoželjnost.) 3. V zadnjem času me nobena slikanica ni pritegnila do te mere, da bi jo nujno potrebovali v domači knjižni zbirki.

Zato pa je mojo pozornost dobila zbirka Mali radovednež in domov sem – ker se nisem mogla odločiti – prinesla kar dve knjigi. Zdaj v omari skrivam dve darili – mož bo Mici obdaril z osnovnimi dejstvi o Zemlji, jaz pa sem stavila na telo.

IMG_20170814_143823

Obe temi zadnje čase kar precej okupirata Micine možgančke. Na globusu iščemo, kje kdo živi, pogovarjamo se o jezikih sveta, na spletu iščemo pripadnike različnih ras. Seveda pa razglabljamo tudi (močnih) mišicah, o tem, zakaj imamo žile, in o dojenčkih v maminem trebuhu. Zdaj pa recite, če knjigi nista kot nalašč za štiriletnico. 😉 Ker gre za zbirko z zavihki, sem prepričana, da bodo mlada dama več kot zadovoljni z rojstnodnevnim izkupičkom.

IMG_20170814_144258

IMG_20170814_144403

 

Ja. Knjiga kot darilo je (skoraj) vedno moja prva izbira, ko nakupujem za meni ljube ljudi. Ker čisto vsaka nosi v sebi več življenj, zaradi česar nikoli ne roma na kup neuporabnih (nezanimivih, hitro izpetih ali pokvarjenih) igrač.

Katero pa ste nazadnje kupili vi?

Z očkom je vse drugače ali O slikanici Če bi bil TI

To ni slavospev očetom, je pa poklon moški polovici staršev, ki instinktivno, brez pomoči priročnikov, vejo, kaj delajo, tudi ko v resnici nimajo pojma, kako se reči streže …

IMG_20170805_152806

Mici in ati. Vsakršna podobnost ni niti malo naključna. Midve se imava prav luštno, ampak z očkom je … drugače. Ko opazujem moja pobalina (ja, ko sta skupaj, sta predvsem to) s kančkom radovednosti in polno mero občudovanja, ne morem mimo dejstva, kako suvereno, prepričljivo igrata svoji vlogi. Pravo veselje je opazovati njune resne pogovore in brezskrbne norčije. Mamice smo sicer zakon, tu ni dvoma, ampak kako drugače (in, oh, kako po moško na izi) minidrame rešujejo atiji!

IMG_20170802_203730

O takem prisrčnem odnosu, ki se lahko splete med očkom in hčerko, če le imata za to dovolj priložnosti, govori slikanica Če bi bil TI avtorja Richarda Hamiltona (Morfem, 2010). Beri naprej →

Pravljica, ki promovira napačne vrednote

Juha danes diši točno tako, kot je pred leti (khm, desetletji v bistvu) dišala tista pri ptujski babici. Morda je kriva domača kura, ki se v njej namaka, mogoče velik šop peteršilja z vrta. V nosnice in srce je prineslo vonj po poletnih počitnicah (prav takih, kot so te zdaj), začinjenih s suhimi kamilicami in lipovim cvetjem na podstrešju, pa kanglo vsak večer svežega mleka sosedovih srečnih krav. Počitnicah tako daleč nazaj, da je ta z vonjem nekega drugega časa obdan preblisk pravo prijetno presenečenje. Vsi smo šli naprej, le ta ista babica, ki je kuhala božanske kurje juhe, je spet v onem drugem svetu, ki ga za nas že zdavnaj ni več, v njej pa živi tako živo, da se ji sploh ne mudi več domov med nas tukaj in zdaj.

Hecno je, če pomislimo, kako vsak dan iščemo stvari, ki bi nas osrečile in nam omogočile “boljše” življenje. Vse skupaj je preraslo v svojevrsten hobi merjenja in primerjanja. Tako brez konca in kraja – in potem, ko morda (če imamo srečo in če ima naša vreča dno) nekoč posežemo po vseh nagledanih zvezdah, nas zavest – včasih malo po malo, tu pa tam pa zelo na grobo in nepričakovano – vrže natanko tja, kjer smo bili v resnici že najbolj srečni. Le da tega takrat morda niti opazili nismo … Prav vidim jo, babico, kako z okornimi dlanmi zaman brska po prerešetanem spominu, kjer ji le redko uspe srečati duhove njene za vedno izgubljene sedanjosti.

DSC_9839popbw2 (Large)

Prešine me. Kaj je sreča? In kje, kdaj jo je mogoče srečati? Kako dolgo pot je potrebno prehoditi, da jo najdeš – skrito, čakajočo? Še bolj pa me bega naslednje vprašanje: Kaj učimo svoje otroke oziroma kakšne vzorce pehanja za srečnim življenjem bolj ali manj nezavedno prenašamo nanje? Beri naprej →