Ko so besede investicija na dolgi rok …

December. Zapolnjen z doživetji, natrpan z darili. Vsake toliko nas posrka hitenje, vmes pa nabiramo spomine za jutri, za vedno. Trudimo se, da v otroških očeh zasveti čarobnost prazničnih dni. Dotik celi, objem oddaja toplino, iskrena misel prinaša novo energijo …

Ko otroke zasipamo z naklonjenostjo v materialni obliki, grejemo njihova srca s kaloriferji. Ko jih ljubkujemo s preprostimi besedami, ki prihajajo iz srca, resnično iz srca, v domačem kaminu zanetimo ogenj. V otroke vse prevečkrat silimo s poslušnostjo in odgovornostjo, premalokrat pa jim povemo, kako jih vidimo, kako se ob njih počutimo, kaj nam pomenijo. Namesto enega darila bom letos v navaden bel papir za začetek zavila svoj pogled na otroka. Nič zelo globokega ali preveč intimnega. Iskreno in brez olepševanja; tako kot je.  Morda mu danes zapisane vrstice ne bodo nič pomenile. Nič hudega. Pisanje bom vzela kot investicijo na dolgi rok, kot dobro naložbo.

Pripisala sem dve “pesmi” – eno moževo in eno mojo. Kot primer (ne nujno dobre ali najboljše prakse). Zapisa sta zelo spontana, groba in na videz nedodelana. Bolj kot pesem bi jima pristajal naziv prva asociacija. Oba slikovito zrcalita možev in moj vsakdan in to bolj, kot je bilo načrtovano …

IMG_20171207_163202_HDR

*Atijev večerni kroki (croquis)*

Pozen sem in utrujen.
Ena me objame, druga se le nasmehne.
In svet je lep.
 <3
*Mamin jutranji haiku*
Velik nasmešek
in zadovoljen obraz,
ko spustiš zizo.
<3
Bodi del izpovednega decembra tudi ti!
Se ti zdi ideja simpatična in izvedljiva? Poglej svojega (majhnega ali velikega) otroka. Zazri se vanj, zazri se vase. Zapiši, kar bo zapolnilo tvoje misli. Ni napačnih, slabih ali neustreznih vtisov. Taki, kot so, so popolni. Bodi faca, deli jih z nami.

Ta veseli dan kulture

Tudi letos smo praznovali ta veseli dan kulture. Tokrat malo drugače, malo po svoje … Ampak ravno tak je bil najbolj pristen in najbolj naš.

Kaj je kultura? Kultura so predstave, so knjige, so filmi. Kultura je omika in olika. Kultura je ljubezen – recimo ljubezen do zgodb, ljubezen do lepega. Tako kulturo pa lahko srečaš (ali celo ustvariš!) kar doma. Mici bi seveda z veseljem obiskala gledališče ali muzej, Male pa zaenkrat še ne vodimo v natrpane neprezračene prostore z množico otrok (in virusov, bacilov ter podobnih nadlog), zato smo se letos kulturno udejstvovali doma. S poudarkom na kulturno, malo manj pa na kulturo – a ne bodimo dlakocepski.

Mici je zaradi lanske prakse vsakodnevnih branj o navihanem istoimenskem dekliču dobila vtis, da je adventni koledar potrebno zapolnjevati z drobnimi darilci in predvsem – zgodbami. Letos z novim zagonom pišem o Micini družini in dogodivščinah, ki smo jih preživeli, in jih skrivoma dajem v doma narejen koledar, kot si ga je zamislila Mici. Prvi večer gospodične s popisano rolco papirja sploh nisem prepričala, z današnjo zgodbo pa je bila že nadvse zadovoljna. Ufff, sem si oddahnila. 😉

IMG_20171201_182743_HDR

 

Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Ššš! Imamo načrt

*Kategorija: od 1 do 3 let

Mala spi. Ššš, ati šepne proti Mici. Pa ne zaradi Male. Ššš, imamo načrt! Glavi se skrivata za sinjimi platnicami, potopljeni v modrino podob. Ne, ne načrtujeta, kako izpeljati, da ne bi zbudila malčice. V tem trenutku jima je v resnici kaj malo mar za svet na drugi strani slikanice. S prstom na ustih sledita zgodbi in oprezata, kaj bodo uspeli ušpičiti štirje književni junaki.

ššš (Large)

 

Ššš, imamo načrt (Chris Haughton, Mladinska knjiga, 2016) je duhovita, hkrati pa sporočilno močna slikanica za najmlajše. Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd

*Kategorija: nikakorsenemoremodločiti (verjetno pa od 6 do 99)

IMG_20171119_195850_HDR

 

Danes noč ni bila najbolj mila in tudi sanje so se v iskanju mirnih sanjačev odkradle nekam drugam. A smo jo zvozili, eni bolj naspani kot drugi.

Jutro bi (po vseh pravilih) moralo biti nabito z mešanico namrgodenosti in kofeina, a se je čemerna napoved zataknila med stranmi slikanice Medved, ki ga prej še ni bilo, in Čarobni gozd navdihujoče Založbe Zala. Utrujenost je kar naenkrat zadegala culo in potiho izginila …

 

 

Krščenmatiček in tristo kosmatih! V bistvu je bil en kosmatinec dovolj (pa še kakšna fantastična žival zapovrh), da se je moje oblačno in zaspano jutro zjasnilo. Tako prisrčnega in umetelno zasnovanega v slikanico lično zavitega filozofskega dela še nisem imela v rokah. Beri naprej →

Muca Copatarica #3: Črno-bele slike za sestrico

Da je Muca Copatarica pri nas (ponovno) aktualna, že veste. Pa za pripovedovanje zgodbe ne potrebujemo več knjige, ne ne. Oni dan, še pred jesenskim dežjem, je Mici, recimo, po večerji zgodbico o izgubljenih copatih s tremi barvami upodobila na list papirja. In potem pred spanjem je madam zahtevala, da ji pravljico povem tako, da preberem njeno risbo. In bila je popolnoma resna, tako da mi ni preostalo drugega, kot da nalogo tudi jaz vzamem skrajno resno … Pa tudi ideja malo drugačnega pristopa se mi je zdela sveža in zabavna.

copatarica (Large)

 

Čakanje na našega dojenčka, ki si je vzel čas, sva si z Mici, zdaj že ponosno veliko sestro, popestrili z ustvarjanjem na temo priljubljenega mačjega književnega lika – a noben izdelek se ne more primerjati s tem, ki je nastal en teden pred rojstvom Male. Beri naprej →

Muca Copatarica #2: Jesensko ustvarjanje

V Mali vasi so majhne hiše. V vsaki hiši so otroci. Otroci so zjutraj iskali copate, ampak jih niso našli. V drugi hiši ista zgodba. Mama, kje so moji copatki? Če jih nisi zvečer pospravila, ti jih je odnesla muca. Otroci so odskakljali k mizi. Maslo, med, smetana, vse je bilo gor namazano. Res, v Mali vasi so bile majhne hiše. Otroci pa so šli iskat mucin dom … sem poslušala zgodbo, ki je prihajala izza vrat otroške sobe. Mici je sedela na jogiju s knjigo in “brala”. Potek precej natančno povzete zgodbe (s posebnimi vložki male pripovedovalke) je lepo sovpadal z ilustracijami, ki so ji bile v pomoč. Nisem je želela motiti, zato sem tiho spremljala nadaljevanje iz sosednje sobe. Prešinilo me je, kako pozorno jo je tri leta nazaj poslušala vsak, ampak res vsak večer, zvita v klobčič v svoji posteljici. Zdaj jo pripoveduje že sama, čeprav v Muco Copatarico še vedno verjame … Opažam, da je frčafeli prišlo v navado, da zgodbi sledi ustvarjanje – no, če ji je zgodba všeč, seveda.Pri tem še najraje packa s temperami (vodene barvice niso dovolj atraktivne, ker barv ne more zelo, obilneje, do konca iztisniti na krožniček niti kasneje s temeljitim umivanjem zasvinjati pol kopalnice), škrinclja papir in koščke lepi na pregloboke (a ravno zato zabavne) packe lepila. Ko jo vsake toliko presenetim z malo drugačnimi materiali, ji je to še v večje veselje. In jesen ponuja celo paleto možnosti, za katere ne rabimo razbiti pujsa, ampak je dovolj že sprehod v naravo.

Tudi Muca Copatarica je bila vedno ustvarjalna. Danes šestdesetletnica je takrat, pred davnimi časi, na topel jesenski dan dobila obisk – otroke, ki so bosopeti iskali svoje nikoli pospravljene copatke. Tako se je za Muco Copatarico začelo jesensko ustvarjanje – čisto novih copatk, ki jih je obljubila vsakemu posebej. In otroci ne pozabijo, saj veste … :) Tako tudi Mici ni pozabila, da smo na osmukani njivi pobirali pozabljene storže koruze, ki so čakali, da se lotimo luščenja. Naša štiriletnica je to počela prvič in ni ji šlo najbolje od rok, dokler ji nisem pokazala, kako naj se loti zadeve. Ostalo je bil mačji kašelj … 😉

IMG_20171023_154156 (Large)Ideja za jesensko ustvarjanje s koruzo

Kaj vse otrok usvaja mimogrede med ustvarjanjem?

Fino motoriko in koncentracijo (luščenje koruze, lepljenje koruznih zrn), če na polju pogovor nanese še na spravilo koruze in drugih poljščin, pa spoznava tudi kmečke običaje.

Beri naprej →

Muca Copatarica #1: Po 60 letih še vedno aktualna

20171009_170310(0) (Large)

Človek bi si mislil, da otrok pri štirih letih knjigo, ki jo je poslušal, gledal in listal (v kritičnem obdobju pa malo tudi čečkal) od prvega leta dalje, nekako prerase. No, zgleda, da to ni nujno. Samo loteva se je z vsakim letom drugače …

Taka stalnica je pri nas Muca Copatarica. Zdaj je sicer približno pol leta nismo jemali v roke, so pa jo zato v vrtcu. Hehe, bi rekla, da je jeseni novo skupino nadobudnih navihancev nekako treba ukrotiti. 😉 In ko sem Mici omenila, da lahko to našo priljubljeno mačko obiščemo, ko bo prišla v lokalno knjigarno, je bila takoj za. Da jim je o njenem obisku namignila že vzgojiteljica. Lepo. Šestdeset let prebiranja dejansko čisto preproste, a tako nežne in učinkovite zgodbe je seveda potrebno primerno obeležiti. Seznam lokacij in datumov najdete tukaj. Pa smo šli – poskakujoč deklič žarečih oči, utrujena nosečnica v zadnjem mesecu pričakovanja in v usodo vdani mož. Pred vrati knjigarne smo bili celo malo prej, a očitno še vedno pozni. Beri naprej →

Pesmica za sestrici (ali kako se včasih pesem napiše kar sama)

Nikoli še nisem ničesar napisala tako zlahka, tako spontano, tako hitro. Vedno se mi dogaja, da z zapisanim nisem čisto zadovoljna, potem pa popravljam in čistim vse, kar mi ne diši po dovolj dobrem …

Oni dan pa se je med sprehodom v moje misli naselila ideja, ki je, začuda, imela obliko verzov (v rimah pač nisem navajena razmišljati). Besede o navihani deklici, ki nestrpno (kako pa drugače!) čaka, da pozdravi, poboža in pocrklja sveže rojeno sestrico. Bi rekla, da je malo krivo tudi neuspešno iskanje pesmi s točno tako tematiko, ki bi sovpadala z našim trenutnim razpoloženjem – in, ekola, rodila se je pesem. Hehe, tako neskromno sem se drznila klasificirati nastale rime. :) A dovolite mi veselje med tem čakanjem; saj ga bo kmalu zamenjala sreča v obliki rožnatih ročic. Pesem sem seveda prebrala tudi Mici. Pravi, da se ji zdi smešna, da pa je deklica, ki se jezi nad mačkom, prav gotovo ona. Ja, s kosmatim štirinožcem ima veliko dela. Tudi ona si namreč mora zapolniti ta čakajoči čas. :)

Vse ostale besede so odveč, vsa čustva se stiskajo med spodnjimi vrsticami.

 

DSC_0024pop (Large) (2)

Prva izbira Pri Sofiji: Micin izbor

Včasih o knjigah govori lažje, spet drugič ji jezik sploh ne teče. Včasih ji ni do pogovora. Včasih je navihana (beri: preveč razigrana). Včasih muhasta, spet drugič čisto preveč razumevajoča za svoja (štiri) leta. Mici je tokrat resno pogledala vse tri najnovejše slikanice Založbe Zala (izšle so v letu 2017), ki sem jih položila na kavč. Prst je uperila na skuštranega dekliča s palmo (točno tako, kot jo najbolje zna narediti ati pred večernim spiranjem ostankov dneva) in zatrdila, da ji je ta najljubša.

IMG_20171008_182016

Potem je (na moje presenečenje, ker sem predvidevala, da se bova lotili papagaja, ki to sicer sploh ni bil), začela brskati po tisti ta modri knjigi in mi pokazala njeno najljubšo ilustracijo, rekoč: Tu mi je bilo všeč, ker je ata stopil na drekec. Pa ta zadnja, ker si je šel čistit škorenj in ker je jokal, zato ker je bil škorenj tak, umazan. Ko mi je očka pokazal vesolje avtorja Ulfa Starka je očitno ena taka luštna zgodba s smešnimi vložki, ki jih Mici obožuje. Sploh ko je v elementu. Vseeno pa je ni prepričala v tolikšni meri kot slikanica Rafika Schamija To ni papagaj! – ta je bila namreč tista, ki sem jo (dobesedno) dobila pod nos s prošnjo: Preberi mi.

Res pa je, da sem hotela še kakšen argument, zakaj je med vsemi tremi ravno ta zgodba najbolj zanimiva in zakaj ji je bila tako všeč. Beri naprej →

Dvojno življenje in slikanica Kitov vrt

Moj blog je moj bunker. Pribežališče, ko potrebujem odklop od vsakdana. Napol popisana knjiga, ki čaka, da jo odprem, ko se nabere dovolj besed. Nič več, nič manj. Blogerji, večje in manjše ribe, kot sem jaz, pa se na spletnih poteh vsake toliko spotaknejo ob  nastavljen očitek, češ da živijo dvojno življenje. Da se lajf na blogu resno razlikuje od resničnega in da je spletna “realnost” (preveč) fotošopana, prelepa in predobra, da bi lahko bila resnična. Med razmišljanjem o tej nikoli zaključeni temi sva z Mici ravno že drugič prebirali slikanico Kitov vrt avtorja Toona Tellegena (Založba Miš, 2017) in enega brez misli, ki se mi porajajo ob drugem, nekako nisem mogla objaviti …

IMG_20170925_095551

Res je, vsak, ki priklika na portal Pri Sofiji, še ne stopi v našo hišo in ne prisede za našo mizo. Naš spletni dom je “dva metra nad tlemi” in ne na s pluto položenem podu. Pri Sofiji so vse objavljene zgodbe morda res naše, pa vendar so na nek način napol pravljične (v skladu z izbranim fokusom, se razume). Ne zato, ker se želimo pokazati v dobri (kaj dobri – najboljši!) luči, ampak so razlogi predvsem čisto banalni.

Beri naprej →