Morska molitev

December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.

Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.

DSC_3331 (Large)

To je bila moja prva misel, ko sem v rokah odprla knjigo manjšega formata z izjemno težo. Khaled Hosseini me je očaral že z romanom Tisoč veličastnih sonc pa s Tekom za zmajem, a niti približno tako kot s tole Morsko molitvijo. Prebrala sem jo s cmokom v grlu. Točno tako si predstavljam, da bi naj izgledala in se čutila molitev. Da ti široko odpre srce, te razgali in ti tako ranljivemu zašepeta besede tolažbe. Tudi če so samo besede. Edino pomembno je, da jim zaupaš. Samo z zaupanjem lahko prebrodiš najtemnejšo noč, ki je pred tabo, da bi z jutranjo zarjo srečal ljudi, ki jim je mar.

DSC_3339 (Large)

Poetična molitev kot očetovo pismo sinu Marvanu je topla, tako topla kot domač sveže pečen kruh, kot objem, ki ničesar ne zahteva v zameno. Besede so mehke, celo takrat, ko govorijo o vojni, lakoti, smrti. Tako daleč je dežela, o kateri govori, in hkrati tako blizu. Če bi kričal, Hosseini ne bi povedal dovolj glasno, ne za ljudi, ki so zaprli srca bolj kot oči. » … če bi le videli samo pol tega, kar si videl ti. Ko bi vsaj videli …«

Le upam lahko, da bo Morska molitev kot prošnja bogu, kateremu koli že, deležna odrešitve. Za vse, ki iščejo dom.

Izjemna knjiga je lahko čudovito božično darilo – polno upanja in ljubezni, ki bi se lahko razširila.

DSC_3352 (Large)

 

Govorim o tej umetnini: Khaled Hosseini, Morska molitev, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

 

Sofijin kovček zgodb: Bobek in barčica

Oktobrsko srečanje s Sofijo in njenim kovčkom zgodb je bilo posebno. Malo zaradi čudovite zgodbe, ki smo jo brali, malo zato, ker je ustvarjalni del potekal drugače kot sicer (in to v telovadnici!), malo pa tudi zato, ker smo se sladkali s torto (ups, bi to morala zamolčati??) in ker nas je v objektiv ulovil profesionalni fotoaparat. Da srčkov, ki so na urice prišli, sploh ne omenjam! Oglejte si fotokolaž dogajanja v zavodu Bodidobro in povejte – se opazi, da smo se imeli fantastično?

Slikanica Bobek in barčica slovenske vrhunske ustvarjalke Anje Štefan nam je bila odlična podlaga za pomorsko-gusarsko nadaljevanje dopoldneva, ko smo male možgančke zaposlili z gibalno dejavnostjo in skupno gradnjo ladje. Ukrotili smo zmaje, papige in še kakšno mrcino, potem pa si obljubili, da se čez mesec dni zopet srečamo. In to bo kmalu. 😉

Pozdrav,

Sofijina ekipa

P. S.:

Fotografije sem nestrpno čakala. Da so tako estetske, gre zahvala Nini Zupanič.

DSC_9300pop2 (Large)

DSC_9305pop (Large) Beri naprej →

Prva izbira pri Sofiji: Ko sva bila sama na svetu

*Kategorija: 3 do 8 let

Odkar se v našem svetu smeje Mala (celo leto se je že uspelo prekotaliti!), se stvari niso bistveno spremenile. Sestrici se cotata za iste igrače in se režita istim traparijam. Čas še vedno teče vojaški marš – brez postankov, brez milosti – še pametnejši v resnici nismo nič bolj, kot smo bili (princip je isti, sve su ostalo nijanse, je modroval že Balašević*, da zdaj ni treba meni).

Tisti čas v letu je, ko se trgovske izložbe (prehitro) polnijo s svetlečim bliščem božičnega vzdušja, Mici že sanjari o (predragih) darilih, ki jih bo pritovoril dedek Mraz, jaz pa (preveč nostalgično?) načrtujem naš december, ki bo okronal letošnjih 365 dni. Samo eno željo imam za ti dve najini navihani punci … da bi odrasli v pošteni in prijazni osebi, ki si zaupata in pomagata. Če ju bo vezalo še kaj drugega kot priimek, bosta lažje kos pijavkam in viharjem, ki jima zagotovo pridejo naproti.

DSC_3282 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Hiška, majhna kot miška

Novo sezono Sofijinega kovčka zgodb smo vsi nestrpno pričakovali, še najbolj pa midve z Mici. Že v toplih poletnih večerih sem tuhtala in tehtala med slikanicami, ki bi prišle v poštev, da jih zložimo v Sofijin kovček, potem pa je naenkrat prišel september.

Za prvo druženje z malimi poslušalci (kako lepo, da nas je prišlo pozdravit toliko znanih obrazov!, vesela sem, da smo nanje naredili dober vtis) sem izbrala delo meni in Mici zelo ljube avtorice Julie Donaldson, ki v tandemu z Alexom Schefflerjem resnično zažiga. Vse njune knjige za otroke so fantastične! Zverjasca smo tokrat pustili počivati, Hiška, majhna kot miška pa je bila kot nalašč za interpretativno branje in poustvarjanje. Otroci so pozorno poslušali, se fotografirali s Sofijo in si sestavili svoje majhne hiške.

Ko se imamo lepo, čas vedno hitro mine. V Bodidobro nam bodo spet kmalu odprli svoja vrata. Zadnjo soboto v oktobru bomo spet pritovorili kovček, pa Sofijo, pa naš pravljični tepih, pa obilo dobre volje za … Ne ne, več pa ne povem. Morda samo še to, da bomo gibalno ustvarjalni – da pridejo na svoj račun še vsi, ki imajo ustvarjalnost v petah, ne v prstih. :)

Se vidimo?

 

IMG_0952 (Large) Beri naprej →

Charlottina zgodba kot nov pogled na Čudo

Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

DSC_3190 (Large) Beri naprej →

Izvirne Drobtine iz mišje doline

Zadnje čase me kot posušen čigumi drži nagon bele vrane. Zaradi njega sem na lovu za posebnimi stvarmi, v izogib sindromu ovc in uniformiranosti se raje spoglejujem z vsem, kar je démodé, v sebi pa nosi pristnost in avtentičnost. Čisto vseeno mi je, kaj si o tem misli raja. Biti svoboden je svojevrstno bogastvo – naj traja.

Mici je za unikatnost zaenkrat vseeno. Je v fazi princesk in nadvse zadovoljno ždi v pinki svetu. Komaj sem jo prepričala, da rojstnodnevne zabave nismo obarvali roza in okrasili s kronami, kompromis so nama nekako uspele skleniti morske deklice. Prišla so darila (gora daril, mojbog) in med njimi slikanica. Ohoho. Naslovnica igrivo potiskana s pobarvanimi prsti, miš na njej pa nasmejanih, srečnih oči in za siv odtenek porogljivega izraza. Trda in debela kartonasta platnica je brez besed pripovedovala zgodbo o bližnjem srečanju s posebnim tretmajem, ki jo je (kot sreča) doletel v slovenski tiskarni, ne nekje na Kitajskem.

 

DSC_3025 (Large) Beri naprej →

Flashlight: slikanica za nočne avanture

Raziskovalec v Mici nikoli ne počiva. Punca vztrajno pobira ves živelj, ki ga ujame okoli hiše, tudi tiste primerke, ki so tosvetno življenje že zapustili (in jih zato ni težko ujeti). Najpogosteje se srečujemo z martinčki, deževniki, hrošči in pikapolonicami. Frajla pokuka v vsako luknjo, ker nikoli ne veš – morda se v njej skriva nov prijatelj. Z atijem neumorno rešujeta čebele, kačje pastirje in žabe v zagati. Ko nima priložnosti za bližnja srečanja v živo, si Mici živali ogleduje v knjigah. In drevesa, bogata z listi vseh oblik ter nians zelene. Pa življenje v morju in življenje nekoč, ko so še živeli dinozavri. Neumorna je, kar me včasih bega (le po kom ima to?) in pogosto utruja. Če bi se slučajno srečali kje v mestu, mi vsega tega zagotovo ne bi verjeli, tako se v javnosti skrije v svojo lupino. Lupina pa je od znotraj veličastna, tako polna in svetleča …

Že zelo zgodaj naju je z možem začela cukati za rokav, da še ne pozna temne strani življenja – tiste, ko pade mrak in ko njeno sobico pokrije noč. Ko je dopolnila štiri leta, sva se globoko spogledala in brez besed soglasno dorekla, da je čas. Avgusta je bilo, ko noči niso bile več mile. Nasprotno. Oblekli smo se kot sredi hladne jeseni in vrtne stole, v katere smo se zleknili sredi zelenice, obložili s kocami – pa nam še vedno ni bilo toplo. Strmeli smo v nebo in načeli neskončen, globok pogovor, kot je neskončno in globoko vesolje, ki je strmelo v nas nazaj. Izkušnja je vsem trem dobro dela. Tudi tisti del, ko smo z odsevniki na rokah šnofali po vaški cesti za miškami, ki so šumele med klasjem nepožete njive, pa za sovo, ki se je oglašala iz bližnjega gozdiča. Še žaba je obstala in vdana v vse, kar ji je tisto noč namenila usoda (k sreči samo nas!), sprejela nočne obiskovalce. Zadnja leta so večeri prepolni življenja, tudi če ostaneš na domačem pragu: komarjev, klopov, slinarjev, pa če so dobrodošli ali ne. Pogrešam kresnice. Daleč so poletja, ko smo jih, brezskrbni, lovili v dlani, daleč, ko so nam njihove lučke risale srečo na razžarjena lica. Vem, da bi Mici vriskala od navdušenja, če bi lahko tekala za njihovimi svetlečimi ritkami.
A danes, danes si bomo privoščili luksuz drugačne sorte. Tak taborniški, za katerega sva idejo dobili v slikanici Flashlight ilustratorke Lizi Boyd.
IMG_20180812_202133

Beri naprej →

Dojim.

Vse, kar vem o dojenju, sem izvedela iz knjig. To bi lahko napisala pet let nazaj, ko sem postala mama. Bila sem (teoretično) pripravljena na malo štruco, ki je spremenila dinamiko mojega vesolja, čeprav v resnici, to vem zdaj, nisem bila pripravljena na nič, kar je sledilo.

10-pjev

Pred kratkim je minilo devet mesecev, odkar sem ponovno stopila v porodnišnico, tokrat s porodnim načrtom. Vedela sem, da se kljub izkušnjam s prvorojenko spet podajam v neznano, prepričana sem bila samo v eno …, ne, v dve stvari: da lahko pričakujem nepričakovano in da bom tudi drugega otroka dojila.

Kot vsaka mama sem seveda imela visokoleteče načrte, kako bo izgledalo moje materinstvo. Če me vprašate danes, kako sem jih uspela realizirati, lahko odgovorim z eno besedo: dojim. In v tej eni besedi se skriva nemalo ponosa.

Na mlečnem šihtu sem ob dveh otrocih do danes oddelala 20 mesecev (in zaenkrat ne kaže, da bodo zize kmalu šle v pokoj). Dojim, čeprav imam na listu pred sabo seznam plusov in minusov dejstva, da sem sposobna sama producirati hrano za nebogljeno bitje (ki nebogljenost hitro, prehitro preraste, mleko pa še vedno mlaskajoče sprejema), in katerega stolpec minusov je daljši od tistega s plusi … Beri naprej →

Kartonke

Včasih je branje trdo in umazano delo.
Močno se je treba naprezati, da se do knjige priplaziš, vložiti trud, da jo zadržiš v rokah, in se konkretno osredotočiti, da obrneš kakšno stran ali dve. Potem je treba poskusiti vse robove in jih dobro prežvečiti. Posliniti vse dele, ki pridejo pod roke. S knjigo udarjati ob karkoli, mečkati, če se le da, in včasih kaj tudi strgati. Na platnicah (in vse vmes) z od banane mastnimi prstki narediti nespregledljive odtise. Pa še malo metati. Pohoditi. Z vso močjo (ali pač močno ljubeznijo) znova in znova ponavljati vse našteto.

 

K sreči obstajajo knjige za tako garaško delo. Pravimo jim kartonke. <3

 

kolaž kartonka (Large)

 

 

Prigode iz vrtca: Kosprdec in Teletina

Po večerji se je iz predsobe zaslišalo: Na tebi piše Kosprdec! In takoj zatem: Na tebi pa Teletina dva! Če ne bi vedela, od kod sta Mici in mož pobrala omenjene izraze, bi me nekoliko zaskrbelo. Malo to, da še ne petletnica očka brez slabe vesti kliče prdec, še bolj pa dejstvo, da mož mojega (no, in svojega) otroka obklada s teletino. Ampak odkar imamo doma slikanico Kosprdec in Teletina (E. Papouškova, Založba Ocean, 2015) se vsi vedemo malo čudno. Mici je to seveda čisto kulsko – kateri petletnik pa ne mara norij in vsake toliko za prahec poprčka prismuknjenih staršev?
   kosprdec in teletina (Large)
Prve zgodbe vrtčevskih prigod fantka, ki se piše Kosprdec, in deklice, ki ji zaradi prav tako odpičenega priimka vsi pravijo Teletina, smo brale vse tri punce. Tudi Mala me je ves čas pomalem poslušala, kljub piskajočim igračam na dosegu roke (še vedno tuhtam, kaj je to za ene vrste otrok), Mici pa je čisto padla not. Sploh tam pri rdečih (čipkastih) hlačkah, v katerih je Teletina prikorakala v vrtec (čeprav je bilo očitno, da so last gospe Teletina) in v očeh sem videla grešne misli, kaj vse še mi punca zna ušpičiti … Zato sem pograbila prvo reč, ki se je z nami valjala po postelji – in kratke hlačke naše najmlajše članice družine kar njej sami potegnila na glavo. Misija: Preusmerjanje misli je uspela! V miru sem lahko brala naprej.
KT1 (Large)
DSC_1610 (Large)
Po zgodbici o rdečih kroglicah strupene tise sem si morala odpočiti grlo. Prepričana sem bila (naivčina ena!), da scena o požiranju bubik itak ni dosegla ključnega dela malih možganov, dokler ni Mici iz sobice prikorakala z zrolanimi kroglicami iz rdečega papirja. Mami, glej, strupene kroglice! se je navihano smejala, meni pa ni bilo ravno smešno, a ji tega seveda nisem pokazala. Kasneje sem načela pogovor o tem, kako je, če se s čim zastrupiš, in mislim, da je dojela poanto. Preostala nadaljevanja o poskusih pobega obeh s priimki ožigosanih junakov je za lahko noč prebral ati. Mici mi je kasneje poročala, da je knjiga hecna, ker se Kosprdec samo joče in ker sta s Teletino kuharici v kavo dala glisto (ne, ne, Mici njihovi Tatjani tega ne bi naredila, ker bi sigurno bila jezna) in ker je deklica pojedla kroglico (itak, pa saj je na koncu res hecno izpadlo). Potem je s slikanico v roki preverjala, koliko zgodb je v knjigi. S pomočjo kazala je štela dvakrat – prvič na desni pri straneh, drugič na levi pri naslovih. Za vsak slučaj. Obakrat je prišla do števila dvanajst in jaz je nisem preverjala. 😉
DSC_1634 (Large)

 

Danes je za Mici zadnji dan vrtca pred dvomesečnimi počitnicami in “dogodek” smo proslavili s hecnimi zgodbami, ki se lahko pripetijo samo za vrtčevskimi stenami. Knjiga je hecna še meni – čeprav zna ta zadeva s priimki biti bolj pereča kot hecna … Iz otroštva se spomnim Lazarja in Grlice, ki nista utrpela veliko škode, vsaj ne toliko kot Smontara (uh, koliko so otroci zmožni prenesti!), moj oče pa je že leta nazaj večkrat omenil gospo Prašiček s poudarkom na a, ki res ni bila v zavidljivem položaju, bogami. Tudi imena bi lahko tukaj pristavila svoj lonček, ampak o imenih raje ne bi, imam preveč za povedati. 😛 Knjiga je večkrat nagrajena in sploh na začetku ustvarja vtis, da zgodbe v resnici pripoveduje vrtečjak. Malčkoma se dogaja in če imate otroka, ki z veseljem prisluhne (ne le gleda ilustracije), se bo dogajalo tudi njemu. Zagate se rešijo, otroci jih nehajo reševati z jokom (ali pa s tem šele začnejo), tiste taresne težave s priimkom pa … se prav tako da premostiti. V očeh otrok sila preprosto. :)