O materinstvu in očetovstvu v slikanicah

Biti mama, biti očka. Vlogi, ki zamajeta varne temelje pod nogami ženske in moškega, prepričanima, da vesta vse. Zaradi materinstva postanejo noči (pre)kratke (a polne bujenja, dojenja, mirjenja in drugih podobnih -enj), ponedeljkova jutra za odtenek bolj stresna, popoldnevi bolj dinamični (ali celi bolj dinamični IN veliko bolj glasni) in vikendi nepredvidljivo avanturistični. Očetovstvo prav tako ni prikrajšano za bildanje rok (od vsega nošenja, metanja, izdelovanja in tovrstnih -anj), odganjanje bolezni s pomočjo zdravilnega objema ali tanjšanje denarnice, sploh okoli rojstnih dnevov. Ne ena ne druga vloga nista odporni pred premajhnimi posteljami, mokrimi poljubčki, zapackanimi avtomobilskimi sedeži, sploh pa ne pred stiskajočimi večeri. Tako je vsaj, dokler otrok ne vstopi v najstniška leta (kar je zadnje čase presenetljivo hitro). Takrat se začne popolnoma druga zgodba nedoločljivega žanra (zdi pa se mi, da ni ravno pravljica).

DSC_4584 (Large)

Med knjigami, ki opevajo krasote starševstva, sem naletela na tri simpatične, pa zato nič manj realne slikanice. Tople in mestoma duhovite, s podobami, ki vzbujajo aaah-e in hehe-je, z malo, a izbranimi besedami, polne čarov, ki jih v življenje tiho prinese otrok. Med njihovimi vrsticami se skrivata odgovora, kako nastane mama in kako nastane očka …

Nazadnje sem se v Družinski skrivnosti (Isol, založba Malinc, 2015) hihitala dekletcu, ki (malo zgroženo, malce prestrašeno) začne odkrivati skrivnosti lepote in “lepote” sodobnih mamic, katerim tudi sama ne more ubežati. Med tuhtanjem ji končno postane jasno, kako nastane mamica. Tako, da se sleherno jutro v mamico uredi. 😉

DSC_4592 (Large)

Kako pa nastane očka? Pri očkih k sreči ni takih zadreg. Očka je očka že samo tako, da je tam. Da s Sinčkom Sončkom (Philip Waechter, Mladinska knjiga, 2009) po moško debatira med dolgimi sprehodi, da nogometne tekme spremlja le še v obliki radijskih prenosov (in se jih enako srčno veseli), prosti čas pa preživlja v peskovniku, živalskem vrtu in, neizbežno, ob polnih plenicah – pa mu tovrstno druženje v dvoje ni niti malo odveč. V bistvu mu je v neizmerno veselje. Tako nastane pravi očka.

DSC_4589 (Large)

Starševanje v dvoje v partnersko vez prinese tretjo dimenzijo, tisto vzgojno, ki jo je nujno prediskutirati v dvoje, kar na izjemen način pokaže slikanica Benjamin (Quentin Blake, Celjska Mohorjeva družba, 2012). Roko na srce je v dvoje zagotovo bistveno lažje biti starš, saj se ti ni treba s slabo vestjo in nikoli končanim samospraševanjem o potrebnosti in učinkovitosti vzgojnih prijemov ukvarjati sam.

DSC_4597 (Large)

Biti starš ni vedno lahko, a je hkrati tudi izjemno lepo. Še tako čudovite dopoldneve vsake toliko prestrežejo nepričakovane plohe, kisli dnevi pa se vedno znova prebudijo v sončna jutra. So trenutki, ko se počutiš, kot bi osvojil sam vrh sveta, in trenutki, ko v nemoči lahko samo še obsediš na hladnih tleh. Na vlogo mame oziroma očka te ne more pripraviti nobena knjiga, o tem sem prepričana. Če pa bi me kdo vprašal in bi morala izbrati tisto, ki se vsaj približno približa temu, kar starševstvo v resnici je, bi mu v roke potisnila katerega od teh treh izvodov. Zakaj? Ker vrtinec tragi-komičnih momentov starševstva opišejo in narišejo s pravo mero sproščenosti, humornosti in pozitivne naravnanosti – z lastnostmi, ki bi jih moral posedovati vsak starš. Na to modrost se bom zagotovo spomnila naslednjič, ko se mi bo Mala med histeričnim dretjem spet obešala na hlače in ko bo Mici že 274-ič preizkušala meje moje potrpežljivosti. 😛

 

Sofijin kovček zgodb: Pekarna Mišmaš

Ko sem začela izvajati Sofijine urice, sem vedela, da nekatere odlične slikanice ne bodo nikoli na seznamu za pripovedovanje, prepričana pa sem bila, da ena zagotovo bo do otrok priromala v kovčku zgodb.  Pekarna Mišmaš. Matkurjina klasika s čudovitim, večno aktualnim sporočilom. Zgodba z detektivskim pridihom. Zgodba, ki jo je mogoče prirediti za aktivno sodelovanje otrok in ki je primerna za vključitev glasbenih vložkov. Idealna izbira za zadnje letošnje srečanje z malimi poslušalci.

V prostore zavoda Bodidobro sem tokrat vzela Mici in Malo, za nameček pa še dva izvoda taiste slikanice. Enega imamo iz leta 1975 z ilustracijami Marije Lucije Stupica, drugega (v miniaturni verziji in s podobami Kostje Gatnika) pa sva kupila Mici, ko je imela tri leta. Med pripovedovanjem sem kazala tavečje (in zato tudi bolj nazorne) slike. Vsak otrok je dobil še dodatno zadolžitev – in svoje Orffovo glasbilo. Priprave, da smo dodelali in uskladili spremljevalne mini nastope, so morda res bile malo daljše, a se je splačalo. Aktivni smo bili vsi in več kot zaslužili smo si dišeče dobrote iz pekarne Bodidobro, ki smo jih pomagali pripraviti. Med čakanjem,  da je zadišalo iz pečice, smo izdelali še škatlice za poletne zaklade. Verjamem, da se jih bo nabralo kar nekaj. Tudi vam želim, da v prihodnjih dveh mesecih zbirate in skrbno hranite nepričakovane najdbe, dopustniške fotografije in najlepše trenutke. Se vidimo jeseni!

IMG_3294 (Large)

IMG_3298 (Large)

IMG_3302 (Large)

IMG_3305 (Large)

IMG_3322 (Large)

IMG_3327 (Large)

IMG_3329 (Large)

IMG_3335 (Large)

IMG_3340 (Large)

IMG_3353 (Large)

IMG_3359 (Large)

IMG_3363 (Large)

IMG_3366 (Large)

Sofijin kovček zgodb: Vagonova Vilma

Od prvih Sofijinih uric je minilo že 29 mesecev. Skoraj dve leti in pol! Pa se mi zdi, kot bi bilo včeraj, ko sem pred otroki prvič  odprla bel kovček in svoj glas posodila lutki s kitkama in rumeno obleko, ki je bila narejena posebej za to priložnost. V vsem tem času nisem niti enkrat pomislila, da bi med knjige iz Sofijinega kovčka (ki je, mimogrede, Petrin – tiste Petre, ki mi bralne urice v svojih prostorih omogoča, hkrati pa si brez nje mesečnih srečanj sploh ne znam predstavljati, tako super sodelujeva!) uvrstila zgodbo, ki je ne bi vsaj kdo že priporočal. Ki ne bi že šla skozi sito pozornih bralcev. Ki ne bi bila nagrajena ali obkljukana kot kakovostno branje.

V bistvu ne vem, kaj me je pičilo meseca marca. Knjigo za srečanje tega meseca sem že izbrala. Potem pa sem zvečer pred sobotnimi uricami v roke vzela eno drugo knjigo in jo vtaknila v svojo popotno boršo, ki ima vse značilnosti Sport Bilijeve torbe. Ni da ni. V zavodu Bodidobro sem pred poslušalci zadevo skušala malo zaigrati. Sofija, kaj si ušpičila? Zamenjala si knjigo! Otroke sem najprej vljudno vprašala, če bi to drugo zgodbo sploh želeli poslušati. K sreči so pritrdili. Tako je naneslo, da sem prvič nekomu, ki ni Mici, prebrala Vagonovo Vilmo. Slikanico, ki sem jo – po najboljših močeh in kakor sem pač vedela – ilustrirala sama. Šest let nazaj sem jo s svinčnikom, kako pa!, zapisala v beležko. In veste kaj, otrokom je bila všeč! Sploh ne vejo, kako so me razveselili! Zgodba o Sofiji torej ni brca v temo, čeprav je potrebna manjšega frizerskega posega. Morda pa nekega dne iz te fotoknjige domače obrti zraste zaresna knjiga … Pobožne želje so zapisane in jih pošiljam v nebo. :)

Seveda! Tudi ustvarjali smo – prelepe kazalke iz spomladanskih rožic za najljubše mamice. Res škoda, da jih nismo uspeli poslikati! Morda pa katera od mamic pokaže svojo.

IMG_0306 (Large)

IMG_0315 (Large)

IMG_0317 (Large)

IMG_0319 (Large)

IMG_0324 (Large)

IMG_0327 (Large)

IMG_0341 (Large)

IMG_0377 (Large)

IMG_0380 (Large)

IMG_0401 (Large)

P. S.:

Kasneje doma me je Mici skrajno resno premerila s prodornim pogledom. Zadnje čase jih obvlada. Zlagala si se. Rekla si, da je Sofija zamenjala knjigo, ampak Sofija je lutka!

Šment, jebelacesta in krščenmatiček! Sem se res zlagala? Mislim … je bila to laž?! Otroci rastejo in očitno bom svoj koncept podajanja zgodb morala pretuhtati …

 

Sofijin kovček zgodb: Trije razbojniki

Februarske Sofijine urice so minile v znamenju razbojništva. Tiste vrste razbojništva, ko se naropani zlatniki porabijo za najboljši namen – za otroke.

S pomočjo črnega in rdečega ogrinjala sva s Sofijo prebrali zgodbo Trije razbojniki. Poznate? S poslušalci tokrat nismo kukali samo v kovček zgodb, ampak tudi v skrinjo z zakladom, čisto pravimi zlatimi čokoladnimi kovanci. :) Zlatnike smo si v nadaljevanju kajpak tudi izdelali in jih spravili v mošnjiček. Pa še preoblačili smo se malo (glede na pustno vzdušje v zraku) in preizkušali ogrinjala … Da je vse res, pa preverite na fotografijah.

Kaj smo potrebovali za zlatnike? Modelirno maso, žige, zlato barvo.

Pa za mošnjiček? Filc in volno (ali debelejšo prejo).

IMG_8726 (Large)

IMG_8729 (Large)

IMG_8747 (Large)

IMG_8789 (Large)

IMG_8809 (Large)

IMG_8811 (Large)

IMG_8839 (Large)

IMG_8843 (Large)

IMG_8846 (Large)

IMG_8849 (Large)

IMG_8852 (Large)

Benji Davies: Kit v nevihti, potem še Babica in ptica

Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.

DSC_4013 (Large)

Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav …

DSC_4032 (Large)

Tišina okoli mene je bila vedno bolj očitna. Ni mi bilo treba dvakrat reči, naj odprem še Babico in ptico. Saj veste, kako je z zamujenimi priložnostmi. 😉 Pri tej zgodbi se je avtor bolj razgovoril, tudi lika sta bolj izdelana. Babica (istega Nika, ki se je še malo prej družil s kitom) deluje odpičeno, ptico pa v življenje počitniškega tandema babi-vnuk sredi zgodbe prinese čisto slučajno. Če seveda v slučaje verjamete. Ključne vloge v zgodbi ptica sicer ne dobi. Kot ključna v ospredje stopi skrb, ki jo začne babica izražati do vnučka.  Ključen postane čas, ki ga začneta preživljati skupaj.  Za usoden preobrat (od samotarstva do pustolovščin v dvoje) spet poskrbi nevihta. Taka kot tista, ki je na Nikovo obalo izpljunila že kita. Prebrisana nevihta, kajne? Pridivjala je kot alarm “Pozor, otrok na počitnicah!” in babico opomnila, da ni več sama. Tokrat iz razpenjenega morja Nik z babičino pomočjo domov ne pritovori samo ene živali. Okoli njenega toplega ognjišča se ogreje kar cela jata ptic, ki po nevihti nadaljuje svojo pot – z izjemo enega para osušenih perutnic, ki ostane. Pri babici je ptici všeč. Dobra volja pa se navadno širi. Ptica, ki ostane na otoku, je lep opomnik, da ljudje nismo ustvarjeni tako, da bi živeli sami. Životarili. A ne! Še dobro, da imajo očki sine in babice vnučke. In ptice babice. 😉

DSC_4035 (Large)

V tem istem trenutku, ko je iz knjige priplavalo zadovoljstvo, ker so književni junaki končno našli eden drugega (včasih pač traja, da koga zagledaš, čeprav je ves čas ob tebi), me je spreletelo. Okoli mene je tiho. Preveč tiho. V trenutku sem bila na nogah in skoraj istočasno tudi že na hodniku. Iz dnevne sobe je prihajalo barvno migetanje zraka, takoj za njim pa pridušen zvok. Mici in Mala, ti dve navihanki, sta sedeli na kavču in strmeli v premikajoče slike na televizorju. Mici je v rokah trdno držala daljinec, da ga Mala slučajno ne bi zaplenila. Niti opazili me nista, ko sem stopila do njiju, pa sta se začeli zarotniško hihitati. No, Mici se je, Mala pa je kot papiga naredila enako kot starejša sestra, seveda. Njuna prva skupna potegavščina je uspela. Šlo mi je na smeh, bili sta krasni – kar poljubčkala bi ju in stisnila! Kolikokrat še bosta kakšno skupaj ušpičili in vedno se mi ne bo zdelo tako zabavno! Če bosta le še naprej tako držali skupaj kot v tistem trenutku, si bom čestitala, da mi je vzgoja sestric uspela. :)

Ugasnila sem televizijo, lučke v njunih očeh pa so žarele naprej. Slikanici sem bila končno pripravljena dati iz rok svojemu podmladku. Mala je na morske strani kukala, da bi našla kakšno mačko, Mici pa je bila čisto fascinirana nad kitom. Nad tistim v morju malo manj kot nad tistim, ki se je kalužal v bani. Risanka je bila lanski sneg. Mir in tišina v našem domu prav tako. Nič hudega, samo da je poln življenja. <3

Aja, slikanici. Priporočam, vsekakor. Kita v nevihti malo manjšim Nikcem in Nikitam, ker besedila ni ravno dosti. Babico in ptico pa tistim od 4. leta dalje brez problema. V svetu zaposlenih staršev se z Nikom res ni težko poistovetiti …

 

 

 

Sofijin kovček zgodb: Morske miške in zvezde

Zadnji Sofijin kovček zgodb v letu 2019.

Ustvarili smo posebno vzdušje, mišjim likom iz slikanice Morske miške in zvezde pa vdihnili življenje s pomočjo senčnih lutk.

Trinajst zvedavih obrazov je prišlo poslušat Sofijino zgodbo. Trinajst parov prstkov je risalo želje, ki jih imajo za svoje družine. Trinajst ust se je obarvalo s čokoladnimi cake popsi. Spodobi se, da se v prazničnem decembru posladkamo.

Hvala, Petra, da z mano soustvarjaš bralno-ustvarjalne urice in da z odprtimi rokami sprejemaš ter dopolnjuješ moje načrte, kakršnikoli že so!

Hvala, mali poslušalci, da tisto soboto v mesecu radi prihajate v zavod Bodidobro, hvala pa tudi staršem, da vas vedno znova pripeljejo na Rajšpovo!

Hvala, Sofija, da si in da prinašaš zgodbe. Če bi vse prebrane knjige dali na kup, bi tvoj kovček že napolnili.

Naj bo tudi leto 2019 polno čudovitih zgodb. Tiste najlepše pa takoalitako ustvarjamo skupaj.

IMG_5082 (Large)

IMG_5091 (Large) Beri naprej →

Morska molitev

December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.

Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.

DSC_3331 (Large)

To je bila moja prva misel, ko sem v rokah odprla knjigo manjšega formata z izjemno težo. Khaled Hosseini me je očaral že z romanom Tisoč veličastnih sonc pa s Tekom za zmajem, a niti približno tako kot s tole Morsko molitvijo. Prebrala sem jo s cmokom v grlu. Točno tako si predstavljam, da bi naj izgledala in se čutila molitev. Da ti široko odpre srce, te razgali in ti tako ranljivemu zašepeta besede tolažbe. Tudi če so samo besede. Edino pomembno je, da jim zaupaš. Samo z zaupanjem lahko prebrodiš najtemnejšo noč, ki je pred tabo, da bi z jutranjo zarjo srečal ljudi, ki jim je mar.

DSC_3339 (Large)

Poetična molitev kot očetovo pismo sinu Marvanu je topla, tako topla kot domač sveže pečen kruh, kot objem, ki ničesar ne zahteva v zameno. Besede so mehke, celo takrat, ko govorijo o vojni, lakoti, smrti. Tako daleč je dežela, o kateri govori, in hkrati tako blizu. Če bi kričal, Hosseini ne bi povedal dovolj glasno, ne za ljudi, ki so zaprli srca bolj kot oči. » … če bi le videli samo pol tega, kar si videl ti. Ko bi vsaj videli …«

Le upam lahko, da bo Morska molitev kot prošnja bogu, kateremu koli že, deležna odrešitve. Za vse, ki iščejo dom.

Izjemna knjiga je lahko čudovito božično darilo – polno upanja in ljubezni, ki bi se lahko razširila.

DSC_3352 (Large)

 

Govorim o tej umetnini: Khaled Hosseini, Morska molitev, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

 

Sofijin kovček zgodb: Bobek in barčica

Oktobrsko srečanje s Sofijo in njenim kovčkom zgodb je bilo posebno. Malo zaradi čudovite zgodbe, ki smo jo brali, malo zato, ker je ustvarjalni del potekal drugače kot sicer (in to v telovadnici!), malo pa tudi zato, ker smo se sladkali s torto (ups, bi to morala zamolčati??) in ker nas je v objektiv ulovil profesionalni fotoaparat. Da srčkov, ki so na urice prišli, sploh ne omenjam! Oglejte si fotokolaž dogajanja v zavodu Bodidobro in povejte – se opazi, da smo se imeli fantastično?

Slikanica Bobek in barčica slovenske vrhunske ustvarjalke Anje Štefan nam je bila odlična podlaga za pomorsko-gusarsko nadaljevanje dopoldneva, ko smo male možgančke zaposlili z gibalno dejavnostjo in skupno gradnjo ladje. Ukrotili smo zmaje, papige in še kakšno mrcino, potem pa si obljubili, da se čez mesec dni zopet srečamo. In to bo kmalu. 😉

Pozdrav,

Sofijina ekipa

P. S.:

Fotografije sem nestrpno čakala. Da so tako estetske, gre zahvala Nini Zupanič.

DSC_9300pop2 (Large)

DSC_9305pop (Large) Beri naprej →

Prva izbira pri Sofiji: Ko sva bila sama na svetu

*Kategorija: 3 do 8 let

Odkar se v našem svetu smeje Mala (celo leto se je že uspelo prekotaliti!), se stvari niso bistveno spremenile. Sestrici se cotata za iste igrače in se režita istim traparijam. Čas še vedno teče vojaški marš – brez postankov, brez milosti – še pametnejši v resnici nismo nič bolj, kot smo bili (princip je isti, sve su ostalo nijanse, je modroval že Balašević*, da zdaj ni treba meni).

Tisti čas v letu je, ko se trgovske izložbe (prehitro) polnijo s svetlečim bliščem božičnega vzdušja, Mici že sanjari o (predragih) darilih, ki jih bo pritovoril dedek Mraz, jaz pa (preveč nostalgično?) načrtujem naš december, ki bo okronal letošnjih 365 dni. Samo eno željo imam za ti dve najini navihani punci … da bi odrasli v pošteni in prijazni osebi, ki si zaupata in pomagata. Če ju bo vezalo še kaj drugega kot priimek, bosta lažje kos pijavkam in viharjem, ki jima zagotovo pridejo naproti.

DSC_3282 (Large) Beri naprej →