Slikanice o osebah s posebnimi potrebami

Kar se mene tiče, je mesec ljubezni pravzaprav april. Medtem ko nas maja preplavljajo hormoni sreče in novih začetkov, v aprilu izkazujemo naklonjenost in ljubezen do mnogih vrednot, ki našo družbo delajo srčno in odprto. Drugega aprila nam je mar za osebe z avtizmom, istega meseca pa se poklanjamo tudi zdravju in Zemlji, spodbujamo mlade prostovoljce, smo solidarni v medgeneracijskem okviru …, in hvaležni za vse knjige, ki so dom ponudile neprecenljivim zgodbam. Spodbujati, širiti in ohranjati vso to zbrano srčnost za mlajše generacije – to je resnični akt ljubezni do človeštva.

 
Prav nič nas ne stane, da smo pripravljeni prisluhniti zgodbi, ki je popolnoma drugačna od naše – na naj gre za leposlovje ali resnične izkušnje ranljivih skupin, ki so del naše družbe. Zato pri nas celo leto varčujemo z vodo, se ne branimo oblačil iz druge roke in z dvema različnima nogavicama opozarjamo na prisotnost oseb, ki zaradi spektra lastnosti ne morejo pasti v dolgočasno povprečje uniformirancev, kakršni smo postali.
 
Pravimo jim osebe s posebnimi potrebami, a ta oznaka o njih pove toliko, kot če bi zase rekla, da sem se razvijala po standardih … Torej ne ravno veliko. V nahrbtniku “posebnih potreb” se skriva izjemna pestrost obrazov, karakterjev in vedenj. Vsak je zgodba zase in vsak si zasluži, da mu damo priložnost, ne da bi ga na prvo žogo odpravili v stereotipni ozkogledosti. Raznolikost njihovih (drugačnih) življenj je lepo ujelo kar nekaj otroških in mladinskih knjig. Nabrala sem šopek takih, ki so v meni vzbudile pozitivna čustva brez nepotrebnega pokroviteljstva ali smiljenja. Hvaležna sem, da so “posebne” osebe v mojem življenju in da me polnijo s pristno naravnanostjo, ki je v zlaganem svetu ni več na pretek.
 
 278748777_982990345671335_4411990389378575072_n

Beri naprej →

Sofijin bralni izziv 4: rime

Rime. Otroci jih ali obožujejo ali nikoli ne vzljubijo. Zdi se, kot da srednje poti ni.

K sreči se v otroški literaturi pojavlja v različnih oblikah. Če malčka ne pritegnejo pesmi, lahko iz rokava še vedno potegnete zgodbe v verzih. Muzikalično dete bo zelo verjetno uživalo v prebiranju rim, ki so tudi uglasbene. V vseh pa je poseben čar, ustvarjen s pomočjo ritma in melodičnosti.

 

DSC_2183 (Large)

Beri naprej →

Pravljični kotiček pri Geti

Trideset let nazaj sem bila deklica, ki se je spraševala, kaj bo prinesel dan, ko so odrasli okoli mene začeli glasno govoriti o vojni. Življenje ob meji, ki so jo silom prilike branili motna reka in po vojaško postrojeni vagoni, je ustvarilo vse preveč žive spomine. Nabito ozračje je krivo, da ne bom pozabila občutka in vonja vlažne kleti, ki smo si jo ob vsakem alarmu delili s polnimi košarami. Ali strahu ob zvoku letal, ki me je preganjal še dolgo po negotovih deset dneh. Še vedno se spomnim češenj, ki so, tako zaželene, dobile grenki priokus nevarnosti izpostavljanja zablodelim metkom … Vem, da je bilo še očeta strah, ker je v pritličje privlekel jogije in za lonce, napolnjene s pitno vodo, spravil tudi kup tetra plenic in grozno gumijasto masko. K sreči je nikoli nismo uporabili. In naša vojna se je končala srečno.

Danes občudujem, kako lepa je naša dežela, in razmišljam, kako lepo je, da jo imamo. Hvaležna, da lahko puncama pokažem kotičke čudovite neokrnjene narave tik pred svojim nosom, kjer se počutiš umirjeno in svobodno, enostavno srečno.
20210625_165108 (Medium)
25. junija, na sam praznični dan, smo odkrili enega tistih prvinskih krajev, ki še kljubujejo sodobnemu svetu, v katerega smo se ukalupili. Na Ranču pri Geti se doživetja ponujajo sama od sebe, če si pripravljen nanje. Ponujajo tiste vrste idilo, ki ni olepšana zato, da bi ugajala, ampak preprosto je – v grivasti glavi, ki te izza ograje mimogrede ohladi s slinastim poljubom, ali v nasmehu lame ob pogledu na sveže nabran zeliščni šopek. V koči, kjer diši po senu. V pitju iz emajliranih lončkov s srčki in tuširanju z vodo, ki si jo na štedilniku segreješ sam. V čudenju otroka, ki (namesto v trgovino) poln pričakovanja hiti do vratc hleva, izza katerih skoraj enako zvedavo kuka sveže povržen kozliček. To je lepota, ki je ni mogoče kategorizirati s številom zvezdic.

Beri naprej →

Sofijin bralni izziv 3: stripi

Končno so v Sofijinem bralnem izzivu prišli na vrsto stripi. Aktualna tema, bi rekla, glede na število objav o dotični temi, ki jih je na spletu najti v zadnjem času. Tokratna objava zato ne temelji zgolj na oceni vsebine posameznih stripov, ki smo jih vzeli pod drobnogled, niti na priporočilih Mici in Male, ampak predvsem na posameznih objektivnih odlikah, ki lahko bralca pritegnejo k branju ali od branja odvrnejo.

DSC_9493 (Large)

Pri stripih smo tokrat gledali predvsem: font besedila, format knjige, platnico, ilustracije, poučnost vsebine in kateremu starostnemu obdobju je strip namenjen.

Naš kup stripov sestavljajo (po abecednem redu): Ana in Froga (A. Ricard, 2020, Zavod VigeVageKnjige), Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (M. Muster, 1986, Delavska enotnost), Hilda in polnočni velikan (L. Pearson, 2020, Založba Didakta), Huda Ajda – To se ne bo dobro končalo (Mr. Tan in Miss Prickly, 2020, Založba Vida), Kapo in Bundo (M. Koren, 2020, KUD Sodobnost International), Mulčki – Dobro je imeti prijatelje (C. M. Schulz, 2017, Graffit), Mumin – 1. knjiga zbranih stripov (T. Jansson, 2020, Založba Sanje), Reformatorji v stripu (B. Gorenc, J. Vukotič in K. Ahačič, 2020, Zavod Škrateljc), Stari Egipt v stripu (V. Koenig, 2020, Založba Morfemplus), Škatla – Matemagija (P. Wirbeleit in U. Heidschötter, 2021, Zavod VigeVageKnjige), Zgodovina Slovenije v stripu (Žiga X. Gombač in I. Mitrevski, 2017, Založba Miš). Beri naprej →

Strip: Hilda in trol

Nikoli nisem bila velika ljubiteljica stripov. Rabila sem opise, ne le dialogov, in uživala sem v tem, da sem si zgodbo lahko predstavljala čisto po svoje.

Ko jih je Mici začela goltati kot za stavo, sem bila vesela, da se v njej prebuja bralka. Le tu pa tam sem katerega prebrala tudi sama. Potem pa sem z vsakim, ki je pristal na moji nočni omarici, bolj občudovala stripovski žanr. Pronicljivi in zabavni so vedno bolj prepričljivo dokazovali, da so razred zase in vredni pozornosti bralcev vseh starosti. Tako sem naletela na Hildo …

20210313_173608 (Large)

 

Strip Hilda in trol (2021) je na sončno stran Alp lansirala založba Didakta. Če so drugi stripovski primerki z mano mimogrede lahkotno kramljali v stilu “small talka“, me je ta posedel nasproti sebe in mi, ne da bi trenil, z vso resnostjo (ter odgovornostjo do svoje namere) povedal zgodbo. Táko nevsakdanjo – mitično in polno fantastičnih elementov. Táko, ki se ji ni mogoče upreti. Beri naprej →

Knjiga tožibaba

Kdaj ste se nazadnje zazrli v neznančev obraz? Skrivoma, jasno, skoraj slučajno. Koliko časa ste potrebovali za presojo njegovega videza, kako hitro ste (polni predsodkov in stereotipnih prepričanj) vedeli vse o njem?

V rokah držim knjigo Lise Aisato (založba Ocean). Bralca v slikanico sprejme pisana druščina, nagnetena v dvigalu. Frisi z vseh vetrov. Povzpetniški, polikani, prezrti. Med njimi ždi majhna, skoraj nevidna tožibaba. Nebodijetreba zleze v vsak kotiček zasebnega sveta (lahko si mislite, da ji uide toliko kot sosedi, ki se je malodane že skoraj zlila z zavesami).

Torej. Tujci, stlačeni v dvigalo kot sardine. Ujeti v momentu vsak strumno vztraja v lastni predstavi za vse ostale. Malo pa tudi zase. Včasih je realnost težko sprejeti. Ker ni dovolj estetska. Ker se ne ujema z idealom, h kateremu stremimo. Ker ni družbeno sprejemljiva. Ker se je lažje skriti za sivo, dolgočasno povprečnostjo.

 

DSC_9300 (Large)

 

Slikanica Knjiga tožibaba je eno tistih univerzalnih branj, ki jim rok trajanja nikoli ne zastara. Če ne s slikovito naslovnico, nas ujame s povabilom v zasebnost, ki je nepovabljenih očem praviloma skrita. V kiticah z gladko utečeno rimo razkriva, da se za prav vsakim popolnim obrazom, za še tako popolno držo skriva nekdo … malo manj popoln. Sporočilno bogata Tožibaba bralca prepriča s humornim, tudi samokritičnim glasom, ilustracije pa z razgibano hudomušnostjo s prstom kažejo na vse, kar se ne sme (ali ne spodobi) izgovoriti. Beri naprej →

Šest let pri Sofiji

Spletni dom Pri Sofiji ni nastal slučajno. Z Mici se je najprej rodila mami. Družinska ljubezen do knjig je skupaj z imenitnim nazivom prinesla še Sofijo … in tri leta kasneje Malo.

Kar nekaj časa sem zbirala pogum, preden sem s prvo objavo začela odstirati sebe, nas. Veliko sem imela povedati, veliko tega, kar se mi je zdelo tehtno deliti z drugimi. Knjige so del moje profesije in še večji del mojega življenja. Z otroki je enako.

DSC_3371

Šest let!
Šest let s svinčnikom v roki in beležko pod vzglavnikom.
Šest let prekladanja in kopičenja knjig, sortiranja besed.
Želje, da bi bila slikanica stalnica v življenju slehernega otroka.
Šest let pisanja včasih kratkih, drugič tehtnejših zapisov.
Pesmi.
Zelo osebnih izlivov na papir, ko besed ni bilo mogoče zadržati.
Veliko zametkov je ostalo le na papirju.
Šest let zaljubljenosti v bogastvo in neizmerno moč našega jezika.
Šest let usklajevanja družine, službe, šole in Sofijinih idej.
Šest let zvestih bralcev in poslušalcev.
Šest let iskanja tolažbe v objemu platnic in skrivanja med božajoče besede.
Šest let imenitnih slikanic za male in izjemnih založb za velike bralce v nastajanju.
Oseb, ob katerih sem rasla v svoje globine.
Hvala, da me berete in da lahko ob vas tudi molčim.
Šest let mala riba v oceanu blogov – a z iskrenim poslanstvom.
<3

Sofijin bralni izziv 2: krokodili

Kako smo se lotili krokodilov? Zlahka. Punci sta z vseh domačih polic privlekli knjige, v katerih je vsaj kje domoval krokodil. Fino je, ko tako aktivno stikata po knjigah in ko tuhtata, kje sta nazadnje videli tisto reč, ki jo iščemo. Tokrat torej krokodile.

20210122_171316 (Large)

 

Kaj smo našli?

1.Utrujeno kartonko. Všečen in malim rokam prijazen format. Za sabo ima kilometre zlajnanih besed in opisov in primerjav pa nešteto odtisov poslinjenih prstkov. Obe frajli je prepričala z realnimi fotografijami in logično razporeditvijo živalskega življa. Tudi aligatorskega. (Kaj je to? Živali, Učila)

DSC_9203 (Large)

Beri naprej →

O nekaterih stvareh se ne govori …

O nekaterih stvareh se ne govori.
O strahu, ki te je preplavil, ko je Zemlja zamajala lestenec in mizo pod njim in tebe.
O otroku, ki ga čakaš iz meseca v mesec, pa ga ni.
Ne govori se o tem, zakaj tvojemu otroku v šoli preko zooma kamera nikoli “ne dela”.
Ne govori se o zadnjih dneh v mesecu, ko je pogled na prazno denarnico vedno težji.
Niti o tem, kako se je glavobol prevesil v kašelj, plus pa je žgal bolj kot davidova zvezda.
O nočeh, ko ti ni. Ko si želiš zaspati brez odtisa vročega poljuba.
O dejstvu, da ti je neprijetno pogledati v oči osebi na invalidskem vozičku.
V javnosti se ne govori, da mož kuha zato, ker rad dobro jé (za razliko od tvoje hrane).
Ne govori se, da ne bereš – niti o tem, da se ti zatika in da bereš preveč počasi, da bi užival v prebranem.
Da si po težkem dnevu službovanja in šolanja na daljavo v sebi prazen. Prazen.
O šefu in njegovih “poslovnih” ponudbah.
O možu/ženi, ki ti daje (včasih tudi konkretno občuten) občutek ničvrednosti.
Ne govori se, da nisi poslal sms-a SKUPAJ5
in da se tvoje darilo Božička za en dan v resnici ni izgubilo.
O nekaterih stvareh se pač ne govori.
V letu, ki čaka pred vrati, spregovorimo pogumno in samozavestno, optimistično, iskreno, odprto, ne prezrto.
Sr(e)čno 2021!
new-year-sparkles-night-lights-wallpaper

Skoraj me ni več strah

*Kategorija: 8+
Česa me je strah? Mene? Strah??” se je na moje vprašanje nastopaško odzvala Mici. Češ, kdaj je pa njo že bilo strah. Trenutek zatem je že tiho razmišljala o svojih strahovih in končno priznala. “Strah me je nočnih mor.” Ker sva bili ravno na lovu za vitaminom D, mi je lahko razložila, kako je s tem, in jaz sem ji lahko prisluhnila, ne da bi naju pri tem kdo zmotil. Potem je bila seveda vrsta na meni. “Česa pa je tebe strah, mami?

 

O strahovih in skrbeh bi imela veliko za povedati. Občutljivega otroka se strahovi morda zlahka polotijo, mame pa o svojih skrbeh in strahovih raje ne govorimo. Ko hodim po mestu, čutim skrbi v zraku, in v vsaki novici med vrsticami berem o strahu. Hromi nas in dela nezaupljive. Pred kratkim sem imela čast (bežno, pa vendar) spoznati gospo Anito Ogulin iz ZPM Ljubljana Moste-Polje. Ena največjih Slovenk, kar jih poznam – ki se neumorno zavzema za pravičnejšo družbo in ki petindvajset ur na dan svoje dlani ponuja prezrtim, pozabljenim – je stopala skrčeno, skoraj neslišno. Glede na vpliv, ki ga ima, glede na držo Človeka, v kateri vztraja, bi (tako sem si predstavljala) morala biti velika, mogočna in glasna, vehementna. Njen stisk roke je močan in iskren, njen obraz pa izdaja težo tragičnih zgodb, ki jih nosi na svojih ramenih. V njenih očeh sem brala skrbi in strahove, nikakor pa ne brezupa niti vdaje … (V mojih očeh je zrasla še bolj – kot ponižen človek na trdnih, realnih tleh.) Pa moji strahovi? Punca, razumela boš, ko boš velika. Morda pa lahko že zdaj pokukava v slikanico Skoraj me ni več strah (Anna Onichimowska in Ola Woldańska-Płocińska, 2019, KUD Sodobnost International).

DSC_8740 (Large)
“Skoraj me ni več strah!” želi reči Cmoček, čeprav ga je še malo pred tem bilo prav pošteno. Strah – gangsterjev, ki bi lahko ugrabili mamo, pa pošasti, seveda, in nevihte sredi noči. Cmočkova mama se boji, da bo (kot že tolikokrat) obtičala v prometnem zastoju in prepozno pobrala Otona (torej Cmočka), ki jo v skrbeh čaka v šoli. Fantič kmalu ugotovi, kako je najlažje premagati strah – v družbi Anje Papirček. Skozi odnos med prisrčnima junakoma avtorica v zgodbi na nežen način predstavi vprašanje premagovanja takih in drugačnih strahov. Knjigo vidim kot zelo primerno izbiro za šolsko populacijo (8+), saj presega vprašanje otroških strahov v podobi pošasti izpod postelje in ob bok čisto konkretnim skrbem postavi tudi tiste, ki jih občutijo odrasli. Anna Onichimowska tematiko strahov učinkovito kombinira s temo prijateljstva, domišljije in sodobnih (enostarševskih in reorganiziranih) družin sredi sveta, polnega nevarnosti.

Beri naprej →