Sofijin kovček zgodb: Trije razbojniki

Februarske Sofijine urice so minile v znamenju razbojništva. Tiste vrste razbojništva, ko se naropani zlatniki porabijo za najboljši namen – za otroke.

S pomočjo črnega in rdečega ogrinjala sva s Sofijo prebrali zgodbo Trije razbojniki. Poznate? S poslušalci tokrat nismo kukali samo v kovček zgodb, ampak tudi v skrinjo z zakladom, čisto pravimi zlatimi čokoladnimi kovanci. :) Zlatnike smo si v nadaljevanju kajpak tudi izdelali in jih spravili v mošnjiček. Pa še preoblačili smo se malo (glede na pustno vzdušje v zraku) in preizkušali ogrinjala … Da je vse res, pa preverite na fotografijah.

Kaj smo potrebovali za zlatnike? Modelirno maso, žige, zlato barvo.

Pa za mošnjiček? Filc in volno (ali debelejšo prejo).

IMG_8726 (Large)

IMG_8729 (Large)

IMG_8747 (Large)

IMG_8789 (Large)

IMG_8809 (Large)

IMG_8811 (Large)

IMG_8839 (Large)

IMG_8843 (Large)

IMG_8846 (Large)

IMG_8849 (Large)

IMG_8852 (Large)

Benji Davies: Kit v nevihti, potem še Babica in ptica

Par dni nazaj mi je uspelo med kuhanjem nezahtevne omake ukrasti 5 minut zase. Punci sta se zaigrali v sobici, vsaka s svojo okupacijo, jaz pa sem se v upanju, da bi trajalo, počila na sredo kuhinje in odprla slikanico. Njen vonj in videz sta izdajala, da je nova, neprebrana. Založba Zala jo je obelodanila že konec lanskega leta in jaz sem jo čakala nestrpno, kot je Mici čakala na darila pod božičnim drevesom. Pogladila sem sramežljive liste, ki še niso vajeni nepredvidljivih otroških prstov. Benji Davies me je sezul že s svojo Na hitrem hribu, potem pa prevzel še z Dedkovim otokom. Ker se tip očitno spozna na svoj posel, sem morala preveriti, kako je ubesedil (in upodobil) kar dve zgodbi v mojih rokah.

DSC_4013 (Large)

Mir v naši hiši je prišel nenapovedano, a več kot naročeno! En dva tri sem prebrala Kita na plaži. Po glavi sta se mi podili dve misli: kratko in sladko. V globine se Benji ni spuščal, čeprav se mi je zdelo, da jih je s kitom nakazoval. Zagotovo pa zgodba daje priložnosti za potapljanje v človeške odnose, ki so med starši in otroki zaradi dela pogosto bolj odtujeni, kot bi si želeli. Očka in Nik iz slikanice razumeta, o čem govorim, vendar jima je kit iz kadi pomagal, da sta presegla vzorce, v katerih sta živela. Posodobila sta jih na bolj prisotne, kar jih je avtomatsko resetiralo na bolj pristne. Stavim, da nas ni veliko takih, ki bi se branili tovrstnih izboljšav …

DSC_4032 (Large)

Tišina okoli mene je bila vedno bolj očitna. Ni mi bilo treba dvakrat reči, naj odprem še Babico in ptico. Saj veste, kako je z zamujenimi priložnostmi. 😉 Pri tej zgodbi se je avtor bolj razgovoril, tudi lika sta bolj izdelana. Babica (istega Nika, ki se je še malo prej družil s kitom) deluje odpičeno, ptico pa v življenje počitniškega tandema babi-vnuk sredi zgodbe prinese čisto slučajno. Če seveda v slučaje verjamete. Ključne vloge v zgodbi ptica sicer ne dobi. Kot ključna v ospredje stopi skrb, ki jo začne babica izražati do vnučka.  Ključen postane čas, ki ga začneta preživljati skupaj.  Za usoden preobrat (od samotarstva do pustolovščin v dvoje) spet poskrbi nevihta. Taka kot tista, ki je na Nikovo obalo izpljunila že kita. Prebrisana nevihta, kajne? Pridivjala je kot alarm “Pozor, otrok na počitnicah!” in babico opomnila, da ni več sama. Tokrat iz razpenjenega morja Nik z babičino pomočjo domov ne pritovori samo ene živali. Okoli njenega toplega ognjišča se ogreje kar cela jata ptic, ki po nevihti nadaljuje svojo pot – z izjemo enega para osušenih perutnic, ki ostane. Pri babici je ptici všeč. Dobra volja pa se navadno širi. Ptica, ki ostane na otoku, je lep opomnik, da ljudje nismo ustvarjeni tako, da bi živeli sami. Životarili. A ne! Še dobro, da imajo očki sine in babice vnučke. In ptice babice. 😉

DSC_4035 (Large)

V tem istem trenutku, ko je iz knjige priplavalo zadovoljstvo, ker so književni junaki končno našli eden drugega (včasih pač traja, da koga zagledaš, čeprav je ves čas ob tebi), me je spreletelo. Okoli mene je tiho. Preveč tiho. V trenutku sem bila na nogah in skoraj istočasno tudi že na hodniku. Iz dnevne sobe je prihajalo barvno migetanje zraka, takoj za njim pa pridušen zvok. Mici in Mala, ti dve navihanki, sta sedeli na kavču in strmeli v premikajoče slike na televizorju. Mici je v rokah trdno držala daljinec, da ga Mala slučajno ne bi zaplenila. Niti opazili me nista, ko sem stopila do njiju, pa sta se začeli zarotniško hihitati. No, Mici se je, Mala pa je kot papiga naredila enako kot starejša sestra, seveda. Njuna prva skupna potegavščina je uspela. Šlo mi je na smeh, bili sta krasni – kar poljubčkala bi ju in stisnila! Kolikokrat še bosta kakšno skupaj ušpičili in vedno se mi ne bo zdelo tako zabavno! Če bosta le še naprej tako držali skupaj kot v tistem trenutku, si bom čestitala, da mi je vzgoja sestric uspela. :)

Ugasnila sem televizijo, lučke v njunih očeh pa so žarele naprej. Slikanici sem bila končno pripravljena dati iz rok svojemu podmladku. Mala je na morske strani kukala, da bi našla kakšno mačko, Mici pa je bila čisto fascinirana nad kitom. Nad tistim v morju malo manj kot nad tistim, ki se je kalužal v bani. Risanka je bila lanski sneg. Mir in tišina v našem domu prav tako. Nič hudega, samo da je poln življenja. <3

Aja, slikanici. Priporočam, vsekakor. Kita v nevihti malo manjšim Nikcem in Nikitam, ker besedila ni ravno dosti. Babico in ptico pa tistim od 4. leta dalje brez problema. V svetu zaposlenih staršev se z Nikom res ni težko poistovetiti …

 

 

 

Sofijin kovček zgodb: Morske miške in zvezde

Zadnji Sofijin kovček zgodb v letu 2019.

Ustvarili smo posebno vzdušje, mišjim likom iz slikanice Morske miške in zvezde pa vdihnili življenje s pomočjo senčnih lutk.

Trinajst zvedavih obrazov je prišlo poslušat Sofijino zgodbo. Trinajst parov prstkov je risalo želje, ki jih imajo za svoje družine. Trinajst ust se je obarvalo s čokoladnimi cake popsi. Spodobi se, da se v prazničnem decembru posladkamo.

Hvala, Petra, da z mano soustvarjaš bralno-ustvarjalne urice in da z odprtimi rokami sprejemaš ter dopolnjuješ moje načrte, kakršnikoli že so!

Hvala, mali poslušalci, da tisto soboto v mesecu radi prihajate v zavod Bodidobro, hvala pa tudi staršem, da vas vedno znova pripeljejo na Rajšpovo!

Hvala, Sofija, da si in da prinašaš zgodbe. Če bi vse prebrane knjige dali na kup, bi tvoj kovček že napolnili.

Naj bo tudi leto 2019 polno čudovitih zgodb. Tiste najlepše pa takoalitako ustvarjamo skupaj.

IMG_5082 (Large)

IMG_5091 (Large) Beri naprej →

Morska molitev

December. Ko sem bila otrok, je bil to čas praznovanj, še bolj pa čas za druženje in povezovanje. Peka piškotov z mamo, silvestrski ples z očetom … Otroku v meni se še vedno kolca po tistih časih, ko so božični prazniki imeli posebno težo s poudarkom na posebnem in ne na teži, ki vame sili zadnja leta. Teža prevelikih pričakovanj, pa teža prevelike izbire in prenatrpanih urnikov. Teža časa, ki me preganja. Tisto posebno pa se izgublja – posebne osebe, s katerimi želiš preživeti praznike, in posebni trenutki, ko v ospredju niso (toliko) darila, temveč tiho zadovoljstvo, čista sreča, ljubezen. Pa posebna pozornost, ki pride od srca in ki je plačana s časom, s trudom in zavzetostjo, ne z veliko denarja.

Dekleti skušam vzgajati v duhu, da božiča ne delajo darila. Ne bom rekla, da mi zelo dobro uspeva. Vseeno vztrajam, da božič nastane, ko nehamo tekati za stvarmi, ko se ustavimo in ugotovimo, da smo doma in da nam ničesar ne manjka. Ne na mizi ne v srcih. Odkar sem mama, me raznežijo umazane ročice, smrkavi poljubčki, škrbasti nasmehi. V dolgih zimah otroštva mi je družina pomagala ustvariti spomine, ki do danes niso ugasnili. In nič jih ni zabrisalo. Še vedno se bleščijo kot srebrna luna, ki sem jo dolgo opazovala, preden sem jo slovesno obesila na pisano smrečico v dnevni sobi mojega prvega doma. In samo molim lahko – vesolju, usodi, karmi, če hočete – da take spomine ohranijo tudi moji otroci. Molim, da ne bi kdaj nastal zapis, ki bi se začel z Draga moja Mici, draga moja Mala in nadaljeval z Žal mi je, da se ne spominjata … Molim, da lepih, najlepših spominov nikoli ne bi zasenčili grenki, težki, boleči.

DSC_3331 (Large)

To je bila moja prva misel, ko sem v rokah odprla knjigo manjšega formata z izjemno težo. Khaled Hosseini me je očaral že z romanom Tisoč veličastnih sonc pa s Tekom za zmajem, a niti približno tako kot s tole Morsko molitvijo. Prebrala sem jo s cmokom v grlu. Točno tako si predstavljam, da bi naj izgledala in se čutila molitev. Da ti široko odpre srce, te razgali in ti tako ranljivemu zašepeta besede tolažbe. Tudi če so samo besede. Edino pomembno je, da jim zaupaš. Samo z zaupanjem lahko prebrodiš najtemnejšo noč, ki je pred tabo, da bi z jutranjo zarjo srečal ljudi, ki jim je mar.

DSC_3339 (Large)

Poetična molitev kot očetovo pismo sinu Marvanu je topla, tako topla kot domač sveže pečen kruh, kot objem, ki ničesar ne zahteva v zameno. Besede so mehke, celo takrat, ko govorijo o vojni, lakoti, smrti. Tako daleč je dežela, o kateri govori, in hkrati tako blizu. Če bi kričal, Hosseini ne bi povedal dovolj glasno, ne za ljudi, ki so zaprli srca bolj kot oči. » … če bi le videli samo pol tega, kar si videl ti. Ko bi vsaj videli …«

Le upam lahko, da bo Morska molitev kot prošnja bogu, kateremu koli že, deležna odrešitve. Za vse, ki iščejo dom.

Izjemna knjiga je lahko čudovito božično darilo – polno upanja in ljubezni, ki bi se lahko razširila.

DSC_3352 (Large)

 

Govorim o tej umetnini: Khaled Hosseini, Morska molitev, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

 

Sofijin kovček zgodb: Bobek in barčica

Oktobrsko srečanje s Sofijo in njenim kovčkom zgodb je bilo posebno. Malo zaradi čudovite zgodbe, ki smo jo brali, malo zato, ker je ustvarjalni del potekal drugače kot sicer (in to v telovadnici!), malo pa tudi zato, ker smo se sladkali s torto (ups, bi to morala zamolčati??) in ker nas je v objektiv ulovil profesionalni fotoaparat. Da srčkov, ki so na urice prišli, sploh ne omenjam! Oglejte si fotokolaž dogajanja v zavodu Bodidobro in povejte – se opazi, da smo se imeli fantastično?

Slikanica Bobek in barčica slovenske vrhunske ustvarjalke Anje Štefan nam je bila odlična podlaga za pomorsko-gusarsko nadaljevanje dopoldneva, ko smo male možgančke zaposlili z gibalno dejavnostjo in skupno gradnjo ladje. Ukrotili smo zmaje, papige in še kakšno mrcino, potem pa si obljubili, da se čez mesec dni zopet srečamo. In to bo kmalu. 😉

Pozdrav,

Sofijina ekipa

P. S.:

Fotografije sem nestrpno čakala. Da so tako estetske, gre zahvala Nini Zupanič.

DSC_9300pop2 (Large)

DSC_9305pop (Large) Beri naprej →

Prva izbira pri Sofiji: Ko sva bila sama na svetu

*Kategorija: 3 do 8 let

Odkar se v našem svetu smeje Mala (celo leto se je že uspelo prekotaliti!), se stvari niso bistveno spremenile. Sestrici se cotata za iste igrače in se režita istim traparijam. Čas še vedno teče vojaški marš – brez postankov, brez milosti – še pametnejši v resnici nismo nič bolj, kot smo bili (princip je isti, sve su ostalo nijanse, je modroval že Balašević*, da zdaj ni treba meni).

Tisti čas v letu je, ko se trgovske izložbe (prehitro) polnijo s svetlečim bliščem božičnega vzdušja, Mici že sanjari o (predragih) darilih, ki jih bo pritovoril dedek Mraz, jaz pa (preveč nostalgično?) načrtujem naš december, ki bo okronal letošnjih 365 dni. Samo eno željo imam za ti dve najini navihani punci … da bi odrasli v pošteni in prijazni osebi, ki si zaupata in pomagata. Če ju bo vezalo še kaj drugega kot priimek, bosta lažje kos pijavkam in viharjem, ki jima zagotovo pridejo naproti.

DSC_3282 (Large) Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Hiška, majhna kot miška

Novo sezono Sofijinega kovčka zgodb smo vsi nestrpno pričakovali, še najbolj pa midve z Mici. Že v toplih poletnih večerih sem tuhtala in tehtala med slikanicami, ki bi prišle v poštev, da jih zložimo v Sofijin kovček, potem pa je naenkrat prišel september.

Za prvo druženje z malimi poslušalci (kako lepo, da nas je prišlo pozdravit toliko znanih obrazov!, vesela sem, da smo nanje naredili dober vtis) sem izbrala delo meni in Mici zelo ljube avtorice Julie Donaldson, ki v tandemu z Alexom Schefflerjem resnično zažiga. Vse njune knjige za otroke so fantastične! Zverjasca smo tokrat pustili počivati, Hiška, majhna kot miška pa je bila kot nalašč za interpretativno branje in poustvarjanje. Otroci so pozorno poslušali, se fotografirali s Sofijo in si sestavili svoje majhne hiške.

Ko se imamo lepo, čas vedno hitro mine. V Bodidobro nam bodo spet kmalu odprli svoja vrata. Zadnjo soboto v oktobru bomo spet pritovorili kovček, pa Sofijo, pa naš pravljični tepih, pa obilo dobre volje za … Ne ne, več pa ne povem. Morda samo še to, da bomo gibalno ustvarjalni – da pridejo na svoj račun še vsi, ki imajo ustvarjalnost v petah, ne v prstih. :)

Se vidimo?

 

IMG_0952 (Large) Beri naprej →

Charlottina zgodba kot nov pogled na Čudo

Čudo božje, a se vam kdaj zgodi, da knjiga drži v primežu vas in ne obratno?

Že pred časom sem, šele sedma v knjižnični vrsti!, na Čudo (Založba Ocean) čakala kot pes na kost. In jo potem tudi poglodala do obisti. Mislila sem si, da je R. J. Palacio z zgodbo posebnega, enkratnega junaka prišla kot naročena v moje življenje v ravno pravem trenutku in da po tem mladinskem romanu ne bo nič več tako, kot je bilo prej. Potem pa so izdali nadaljevanje.

Julianova zgodba se me je dotaknila kot ribežen. To je tako, kot da te malo shrdajo – na fino zdrgnejo, da postaneš mehek, skoraj kot razstavljen na več sto sočnih koščkov – ti pa nisi več ti, ampak izboljšana verzija sebe. Ker si bogatejši in bolj izdelan, bolj čežana kot jabolko. Mislim, razumete? Julian globoko spodaj pod nastopaškim nasmehom trpi, čeprav se tega morda niti ne zaveda. V sebi je v kašastem agregatnem stanju, zato je njegova bit takšna, kot smo jo spoznali v Čudu. Brezbrižna. Kruta. V resnici pa žalujoča za otroštvom, ki je bilo spremenjeno v po vseh kriterijih preveč posladkan štrudl, da te zapeče od žarkega …

DSC_3190 (Large) Beri naprej →

Izvirne Drobtine iz mišje doline

Zadnje čase me kot posušen čigumi drži nagon bele vrane. Zaradi njega sem na lovu za posebnimi stvarmi, v izogib sindromu ovc in uniformiranosti se raje spoglejujem z vsem, kar je démodé, v sebi pa nosi pristnost in avtentičnost. Čisto vseeno mi je, kaj si o tem misli raja. Biti svoboden je svojevrstno bogastvo – naj traja.

Mici je za unikatnost zaenkrat vseeno. Je v fazi princesk in nadvse zadovoljno ždi v pinki svetu. Komaj sem jo prepričala, da rojstnodnevne zabave nismo obarvali roza in okrasili s kronami, kompromis so nama nekako uspele skleniti morske deklice. Prišla so darila (gora daril, mojbog) in med njimi slikanica. Ohoho. Naslovnica igrivo potiskana s pobarvanimi prsti, miš na njej pa nasmejanih, srečnih oči in za siv odtenek porogljivega izraza. Trda in debela kartonasta platnica je brez besed pripovedovala zgodbo o bližnjem srečanju s posebnim tretmajem, ki jo je (kot sreča) doletel v slovenski tiskarni, ne nekje na Kitajskem.

 

DSC_3025 (Large) Beri naprej →

Flashlight: slikanica za nočne avanture

Raziskovalec v Mici nikoli ne počiva. Punca vztrajno pobira ves živelj, ki ga ujame okoli hiše, tudi tiste primerke, ki so tosvetno življenje že zapustili (in jih zato ni težko ujeti). Najpogosteje se srečujemo z martinčki, deževniki, hrošči in pikapolonicami. Frajla pokuka v vsako luknjo, ker nikoli ne veš – morda se v njej skriva nov prijatelj. Z atijem neumorno rešujeta čebele, kačje pastirje in žabe v zagati. Ko nima priložnosti za bližnja srečanja v živo, si Mici živali ogleduje v knjigah. In drevesa, bogata z listi vseh oblik ter nians zelene. Pa življenje v morju in življenje nekoč, ko so še živeli dinozavri. Neumorna je, kar me včasih bega (le po kom ima to?) in pogosto utruja. Če bi se slučajno srečali kje v mestu, mi vsega tega zagotovo ne bi verjeli, tako se v javnosti skrije v svojo lupino. Lupina pa je od znotraj veličastna, tako polna in svetleča …

Že zelo zgodaj naju je z možem začela cukati za rokav, da še ne pozna temne strani življenja – tiste, ko pade mrak in ko njeno sobico pokrije noč. Ko je dopolnila štiri leta, sva se globoko spogledala in brez besed soglasno dorekla, da je čas. Avgusta je bilo, ko noči niso bile več mile. Nasprotno. Oblekli smo se kot sredi hladne jeseni in vrtne stole, v katere smo se zleknili sredi zelenice, obložili s kocami – pa nam še vedno ni bilo toplo. Strmeli smo v nebo in načeli neskončen, globok pogovor, kot je neskončno in globoko vesolje, ki je strmelo v nas nazaj. Izkušnja je vsem trem dobro dela. Tudi tisti del, ko smo z odsevniki na rokah šnofali po vaški cesti za miškami, ki so šumele med klasjem nepožete njive, pa za sovo, ki se je oglašala iz bližnjega gozdiča. Še žaba je obstala in vdana v vse, kar ji je tisto noč namenila usoda (k sreči samo nas!), sprejela nočne obiskovalce. Zadnja leta so večeri prepolni življenja, tudi če ostaneš na domačem pragu: komarjev, klopov, slinarjev, pa če so dobrodošli ali ne. Pogrešam kresnice. Daleč so poletja, ko smo jih, brezskrbni, lovili v dlani, daleč, ko so nam njihove lučke risale srečo na razžarjena lica. Vem, da bi Mici vriskala od navdušenja, če bi lahko tekala za njihovimi svetlečimi ritkami.
A danes, danes si bomo privoščili luksuz drugačne sorte. Tak taborniški, za katerega sva idejo dobili v slikanici Flashlight ilustratorke Lizi Boyd.
IMG_20180812_202133

Beri naprej →