Mamina izbira: Trust

// Komentarjev še ni
Trust. Združenje enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopolnega položaja na tržišču. Viharna trideseta leta prejšnjega stoletja z neobhodnimi spremembami finančnega trga. Ameriški vzpon nenadzorovanega zadolževanja in borznih mahinacij, ki jih je spremljal razpas novih špekulantov. Sredi vsega viharnega dogajanja zakonca Rask, ki kljubujeta zakonom kapitala in se z nesramno velikim dobičkom dvigujeta nad vse.
20231030_095016 (Medium)
Ne znam prav razložiti, zakaj sem v množici novitet za branje izbrala prav ta roman. Tematika je veliko bolj po moževem okusu in ni na vrhu mojih prioritet. Morda sem želela presekati slogovno predvidljiv niz čtiva, v katerega sem se ujela, ali pa sem enostavno slutila, da držim v rokah književni biser.

Beri naprej →

Stripi z velikimi tiskanimi črkami – za najmlajše bralce

// Komentarjev še ni
Še preden se je Mala naučila brati, sva skupaj raziskovali svet preprostih stripov za mlajše bučke.

Kaj jih odlikuje?
– Večina teh ima junake, ki v oblačkih “govorijo” z velikimi tiskanimi črkami.
– Risbe so preproste, včasih minimalistične.
– Opisujejo (in orisujejo) svet, ki je blizu otrokom.
– Pogosto so hecni in bralca nasmejejo. (Če otrok humorja ne razume, je morda bolje s knjigo še kakšno leto počakati.)

Včasih so za razvedrilo natisnjeni tudi v časopisju. Nikakor pa ni nujno, da je strip v velikih tiskanih črkah dejansko namenjen predšolski populaciji in učencem, ki male tiskane črke šele usvajajo. Vsebino je zato vedno smiselno preveriti.

 

Tukaj je le nekaj predlogov za otroke, ki (dobri) bralci šele postajajo.

STRIPI velike črke

* Pipi Pišče išče …, Marjan Manček, založba
* Kam pa kam, Modri medvedek?, Marjan Manček, založba
* Hribci (več naslovov), Marjan Manček, založba
* Vrtec pri Veseli kravi (več naslovov), Jelka Godec Schmidt, založba Mladinska knjiga
* Kapo in Bundo (več naslovov), Majda Koren in Damijan Stepančič, založba Sodobnost
* Mumini (več naslovov), Tove Jansson, založba Sanje
* Snoopy (več naslovov), Charles M. Schulz, založba Didakta
* Luka iz bloka, Maša Ogrizek in Miha Hančič, založba Miš
* Pika (več naslovov o Piki Nogavički), Ingrid Vang-Nyman in Astrid Lindgren, založba Mladinska knjiga
* Garfield (več naslovov), Jim Davis, založba Graffit

A zgodba o stripih se tu ne konča …
 

Beri naprej →

Mala knjiga o ljubezni

// Komentarjev še ni

Kot so nekoč dvorni preizkuševalci varovali plemstvo pred zastrupljeno hrano, jaz puncama skušam prihraniti oporečno ali pa samo slabo branje. Tako tudi sama prebiram otroške knjige in tiste, ki dišijo po odraščanju – in priznam, da mi je v veliko veselje! Zgodilo se je že, da je kakšen primerek ostal na moji polici dlje časa, ker sem ga težko dala iz rok. Te dni pa mi je na otroškem oddelku pomežiknila knjiga s tako pomenljivim naslovom (Mala knjiga o ljubezni), da je morala najprej nujno na zmenek z mano …

20221124_221140 (Medium)
Z modrimi platnicami in mini formatom me je kupila že na tretji strani. Tam, kjer v garderobni sobi na tleh čakajo moški plesni čevlji, nad njimi pa nedeljska obleka in klobuk, in kjer se iz hrepenenja rodi šepet tistih besed, ki si jih Fred želi slišati … Fred je vedno manj fantič in vedno bolj fant, ki kljub sivim in skromnim časom živi kar se da polno otroštvo. Sploh odkar z vso živostjo začne spoznavati občutek, ko ti ob nekom postane toplo pri srcu. Nepredvidljivo življenje ga ne postavlja le pred izzive (kako preprečiti krivice, kako postati pogumnejši, kot si, in kako se postaviti zase in za vrednote, ne da bi karkoli obžaloval), ampak v njih vsak dan znova najdeva priložnosti, skozi katere spoznava svet, ljudi, predvsem pa sebe v prodornejši luči.
Bolj sem jo brala, bolj se mi je razodevala, da je točno to, kar trdi njen naslov. Mala knjiga o ljubezni – tisti univerzalni energiji, ki daje življenju smisel in upanje in moč. Tudi takrat, ko ni nujno poimenovana, ampak jo le slutimo: v v snegu izteptanih črkah, poslanih v vesolje, v srčno zapisanem opominu, ki je opomin, kaj resnično šteje, in v besedah “ravno obratno”, ki, čeprav na kratko, povedo vse. Tik pred prazničnim decembrom nam nežno in s preprostimi besedami, ki jih razume staro in mlado, odstira pogled na pristno srečo. Skriva se v očeh, ki zrejo v ljube ljudi. Vse ostalo pa – tudi, če ga ni.

Slikanice o osebah s posebnimi potrebami

// Komentarjev še ni

Kar se mene tiče, je mesec ljubezni pravzaprav april. Medtem ko nas maja preplavljajo hormoni sreče in novih začetkov, v aprilu izkazujemo naklonjenost in ljubezen do mnogih vrednot, ki našo družbo delajo srčno in odprto. Drugega aprila nam je mar za osebe z avtizmom, istega meseca pa se poklanjamo tudi zdravju in Zemlji, spodbujamo mlade prostovoljce, smo solidarni v medgeneracijskem okviru …, in hvaležni za vse knjige, ki so dom ponudile neprecenljivim zgodbam. Spodbujati, širiti in ohranjati vso to zbrano srčnost za mlajše generacije – to je resnični akt ljubezni do človeštva.

 
Prav nič nas ne stane, da smo pripravljeni prisluhniti zgodbi, ki je popolnoma drugačna od naše – na naj gre za leposlovje ali resnične izkušnje ranljivih skupin, ki so del naše družbe. Zato pri nas celo leto varčujemo z vodo, se ne branimo oblačil iz druge roke in z dvema različnima nogavicama opozarjamo na prisotnost oseb, ki zaradi spektra lastnosti ne morejo pasti v dolgočasno povprečje uniformirancev, kakršni smo postali.
 
Pravimo jim osebe s posebnimi potrebami, a ta oznaka o njih pove toliko, kot če bi zase rekla, da sem se razvijala po standardih … Torej ne ravno veliko. V nahrbtniku “posebnih potreb” se skriva izjemna pestrost obrazov, karakterjev in vedenj. Vsak je zgodba zase in vsak si zasluži, da mu damo priložnost, ne da bi ga na prvo žogo odpravili v stereotipni ozkogledosti. Raznolikost njihovih (drugačnih) življenj je lepo ujelo kar nekaj otroških in mladinskih knjig. Nabrala sem šopek takih, ki so v meni vzbudile pozitivna čustva brez nepotrebnega pokroviteljstva ali smiljenja. Hvaležna sem, da so “posebne” osebe v mojem življenju in da me polnijo s pristno naravnanostjo, ki je v zlaganem svetu ni več na pretek.
 
 278748777_982990345671335_4411990389378575072_n

Beri naprej →

Sofijin bralni izziv 4: rime

// Komentarjev še ni

Rime. Otroci jih ali obožujejo ali nikoli ne vzljubijo. Zdi se, kot da srednje poti ni.

K sreči se v otroški literaturi pojavlja v različnih oblikah. Če malčka ne pritegnejo pesmi, lahko iz rokava še vedno potegnete zgodbe v verzih. Muzikalično dete bo zelo verjetno uživalo v prebiranju rim, ki so tudi uglasbene. V vseh pa je poseben čar, ustvarjen s pomočjo ritma in melodičnosti.

 

DSC_2183 (Large)

Beri naprej →

Pravljični kotiček pri Geti

// 1 komentar

Trideset let nazaj sem bila deklica, ki se je spraševala, kaj bo prinesel dan, ko so odrasli okoli mene začeli glasno govoriti o vojni. Življenje ob meji, ki so jo silom prilike branili motna reka in po vojaško postrojeni vagoni, je ustvarilo vse preveč žive spomine. Nabito ozračje je krivo, da ne bom pozabila občutka in vonja vlažne kleti, ki smo si jo ob vsakem alarmu delili s polnimi košarami. Ali strahu ob zvoku letal, ki me je preganjal še dolgo po negotovih deset dneh. Še vedno se spomnim češenj, ki so, tako zaželene, dobile grenki priokus nevarnosti izpostavljanja zablodelim metkom … Vem, da je bilo še očeta strah, ker je v pritličje privlekel jogije in za lonce, napolnjene s pitno vodo, spravil tudi kup tetra plenic in grozno gumijasto masko. K sreči je nikoli nismo uporabili. In naša vojna se je končala srečno.

Danes občudujem, kako lepa je naša dežela, in razmišljam, kako lepo je, da jo imamo. Hvaležna, da lahko puncama pokažem kotičke čudovite neokrnjene narave tik pred svojim nosom, kjer se počutiš umirjeno in svobodno, enostavno srečno.
20210625_165108 (Medium)
25. junija, na sam praznični dan, smo odkrili enega tistih prvinskih krajev, ki še kljubujejo sodobnemu svetu, v katerega smo se ukalupili. Na Ranču pri Geti se doživetja ponujajo sama od sebe, če si pripravljen nanje. Ponujajo tiste vrste idilo, ki ni olepšana zato, da bi ugajala, ampak preprosto je – v grivasti glavi, ki te izza ograje mimogrede ohladi s slinastim poljubom, ali v nasmehu lame ob pogledu na sveže nabran zeliščni šopek. V koči, kjer diši po senu. V pitju iz emajliranih lončkov s srčki in tuširanju z vodo, ki si jo na štedilniku segreješ sam. V čudenju otroka, ki (namesto v trgovino) poln pričakovanja hiti do vratc hleva, izza katerih skoraj enako zvedavo kuka sveže povržen kozliček. To je lepota, ki je ni mogoče kategorizirati s številom zvezdic.

Beri naprej →

Sofijin bralni izziv 3: stripi

// Komentarjev še ni

Končno so v Sofijinem bralnem izzivu prišli na vrsto stripi. Aktualna tema, bi rekla, glede na število objav o dotični temi, ki jih je na spletu najti v zadnjem času. Tokratna objava zato ne temelji zgolj na oceni vsebine posameznih stripov, ki smo jih vzeli pod drobnogled, niti na priporočilih Mici in Male, ampak predvsem na posameznih objektivnih odlikah, ki lahko bralca pritegnejo k branju ali od branja odvrnejo.

DSC_9493 (Large)

Pri stripih smo tokrat gledali predvsem: font besedila, format knjige, platnico, ilustracije, poučnost vsebine in kateremu starostnemu obdobju je strip namenjen.

Naš kup stripov sestavljajo (po abecednem redu): Ana in Froga (A. Ricard, 2020, Zavod VigeVageKnjige), Dogodivščine Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika (M. Muster, 1986, Delavska enotnost), Hilda in polnočni velikan (L. Pearson, 2020, Založba Didakta), Huda Ajda – To se ne bo dobro končalo (Mr. Tan in Miss Prickly, 2020, Založba Vida), Kapo in Bundo (M. Koren, 2020, KUD Sodobnost International), Mulčki – Dobro je imeti prijatelje (C. M. Schulz, 2017, Graffit), Mumin – 1. knjiga zbranih stripov (T. Jansson, 2020, Založba Sanje), Reformatorji v stripu (B. Gorenc, J. Vukotič in K. Ahačič, 2020, Zavod Škrateljc), Stari Egipt v stripu (V. Koenig, 2020, Založba Morfemplus), Škatla – Matemagija (P. Wirbeleit in U. Heidschötter, 2021, Zavod VigeVageKnjige), Zgodovina Slovenije v stripu (Žiga X. Gombač in I. Mitrevski, 2017, Založba Miš). Beri naprej →

Strip: Hilda in trol

// Komentarjev še ni

Nikoli nisem bila velika ljubiteljica stripov. Rabila sem opise, ne le dialogov, in uživala sem v tem, da sem si zgodbo lahko predstavljala čisto po svoje.

Ko jih je Mici začela goltati kot za stavo, sem bila vesela, da se v njej prebuja bralka. Le tu pa tam sem katerega prebrala tudi sama. Potem pa sem z vsakim, ki je pristal na moji nočni omarici, bolj občudovala stripovski žanr. Pronicljivi in zabavni so vedno bolj prepričljivo dokazovali, da so razred zase in vredni pozornosti bralcev vseh starosti. Tako sem naletela na Hildo …

20210313_173608 (Large)

 

Strip Hilda in trol (2021) je na sončno stran Alp lansirala založba Didakta. Če so drugi stripovski primerki z mano mimogrede lahkotno kramljali v stilu “small talka“, me je ta posedel nasproti sebe in mi, ne da bi trenil, z vso resnostjo (ter odgovornostjo do svoje namere) povedal zgodbo. Táko nevsakdanjo – mitično in polno fantastičnih elementov. Táko, ki se ji ni mogoče upreti. Beri naprej →

Knjiga tožibaba

// Komentarjev še ni

Kdaj ste se nazadnje zazrli v neznančev obraz? Skrivoma, jasno, skoraj slučajno. Koliko časa ste potrebovali za presojo njegovega videza, kako hitro ste (polni predsodkov in stereotipnih prepričanj) vedeli vse o njem?

V rokah držim knjigo Lise Aisato (založba Ocean). Bralca v slikanico sprejme pisana druščina, nagnetena v dvigalu. Frisi z vseh vetrov. Povzpetniški, polikani, prezrti. Med njimi ždi majhna, skoraj nevidna tožibaba. Nebodijetreba zleze v vsak kotiček zasebnega sveta (lahko si mislite, da ji uide toliko kot sosedi, ki se je malodane že skoraj zlila z zavesami).

Torej. Tujci, stlačeni v dvigalo kot sardine. Ujeti v momentu vsak strumno vztraja v lastni predstavi za vse ostale. Malo pa tudi zase. Včasih je realnost težko sprejeti. Ker ni dovolj estetska. Ker se ne ujema z idealom, h kateremu stremimo. Ker ni družbeno sprejemljiva. Ker se je lažje skriti za sivo, dolgočasno povprečnostjo.

 

DSC_9300 (Large)

 

Slikanica Knjiga tožibaba je eno tistih univerzalnih branj, ki jim rok trajanja nikoli ne zastara. Če ne s slikovito naslovnico, nas ujame s povabilom v zasebnost, ki je nepovabljenih očem praviloma skrita. V kiticah z gladko utečeno rimo razkriva, da se za prav vsakim popolnim obrazom, za še tako popolno držo skriva nekdo … malo manj popoln. Sporočilno bogata Tožibaba bralca prepriča s humornim, tudi samokritičnim glasom, ilustracije pa z razgibano hudomušnostjo s prstom kažejo na vse, kar se ne sme (ali ne spodobi) izgovoriti. Beri naprej →

« Older posts