Knjiga kot darilo? Ja. Knjiga kot darilo.

Na današnji dan se vsako leto ponavlja ista zgodba. Ati pospravlja okoli hiše, mami pa se predolgo potika po trgovinah, potem pa še brklja po kuhinji, zaradi česar grozi, da bo zmanjkalo časa za priprave na veliki dogodek. Ker priprave vedno so. Naša Marijica, ki jo poznate kot Mici, na praznični dan veselo praznuje, midva pa bolj ali manj veselo slediva vrvežu. :) Rojstnodnevno darilo pa je še vsako leto bila – gospa knjiga.

13894997_329752084030241_1965442898539099528_n

Lani je frkljico presenetil poštar, ko ji je dostavil paket z dvema slikanicama Založbe Zala. Dobro sem izbrala, ker sta se obe odlično obnesli in še vedno kraljujeta na polički v Micini sobici.

Prva izbira – Mihove razglednice (Tom Percival) so nam postale zgled, da zdaj pišemo sorodnikom z vsakih počitnic. Razglednice z Mici seveda izdelava sami – ker v tem obe uživava. :)

Več kot priporočam pa tudi našo drugo lansko izbiro: Na hitrem hribu (Linda Sarah) lahko brez dvoma uvrstim med top 5 otroških knjig, ki so izšle v zadnjih letih. Slikanica tako pristno in nevsiljivo predstavlja moč otroške domišljije, da jo je veselje brati (in opazovati). Po možnosti večkrat. Preverite sami.

Letos nisem stavila na slikanice. Razlogov je bilo več, prevladali so predvsem trije. 1. Naše knjižne police so preplavljene z leposlovjem. 2. Otrok ima vedno več vprašanj, radovednost pa imamo za lepo čednost. (Vsaj v tej fazi, ko ji rečemo tudi vedoželjnost.) 3. V zadnjem času me nobena slikanica ni pritegnila do te mere, da bi jo nujno potrebovali v domači knjižni zbirki.

Zato pa je mojo pozornost dobila zbirka Mali radovednež in domov sem – ker se nisem mogla odločiti – prinesla kar dve knjigi. Zdaj v omari skrivam dve darili – mož bo Mici obdaril z osnovnimi dejstvi o Zemlji, jaz pa sem stavila na telo.

IMG_20170814_143823

Obe temi zadnje čase kar precej okupirata Micine možgančke. Na globusu iščemo, kje kdo živi, pogovarjamo se o jezikih sveta, na spletu iščemo pripadnike različnih ras. Seveda pa razglabljamo tudi (močnih) mišicah, o tem, zakaj imamo žile, in o dojenčkih v maminem trebuhu. Zdaj pa recite, če knjigi nista kot nalašč za štiriletnico. 😉 Ker gre za zbirko z zavihki, sem prepričana, da bodo mlada dama več kot zadovoljni z rojstnodnevnim izkupičkom.

IMG_20170814_144258

IMG_20170814_144403

 

Ja. Knjiga kot darilo je (skoraj) vedno moja prva izbira, ko nakupujem za meni ljube ljudi. Ker čisto vsaka nosi v sebi več življenj, zaradi česar nikoli ne roma na kup neuporabnih (nezanimivih, hitro izpetih ali pokvarjenih) igrač.

Katero pa ste nazadnje kupili vi?

Z očkom je vse drugače ali O slikanici Če bi bil TI

To ni slavospev očetom, je pa poklon moški polovici staršev, ki instinktivno, brez pomoči priročnikov, vejo, kaj delajo, tudi ko v resnici nimajo pojma, kako se reči streže …

IMG_20170805_152806

Mici in ati. Vsakršna podobnost ni niti malo naključna. Midve se imava prav luštno, ampak z očkom je … drugače. Ko opazujem moja pobalina (ja, ko sta skupaj, sta predvsem to) s kančkom radovednosti in polno mero občudovanja, ne morem mimo dejstva, kako suvereno, prepričljivo igrata svoji vlogi. Pravo veselje je opazovati njune resne pogovore in brezskrbne norčije. Mamice smo sicer zakon, tu ni dvoma, ampak kako drugače (in, oh, kako po moško na izi) minidrame rešujejo atiji!

IMG_20170802_203730

O takem prisrčnem odnosu, ki se lahko splete med očkom in hčerko, če le imata za to dovolj priložnosti, govori slikanica Če bi bil TI avtorja Richarda Hamiltona (Morfem, 2010). Beri naprej →

Pravljica, ki promovira napačne vrednote

Juha danes diši točno tako, kot je pred leti (khm, desetletji v bistvu) dišala tista pri ptujski babici. Morda je kriva domača kura, ki se v njej namaka, mogoče velik šop peteršilja z vrta. V nosnice in srce je prineslo vonj po poletnih počitnicah (prav takih, kot so te zdaj), začinjenih s suhimi kamilicami in lipovim cvetjem na podstrešju, pa kanglo vsak večer svežega mleka sosedovih srečnih krav. Počitnicah tako daleč nazaj, da je ta z vonjem nekega drugega časa obdan preblisk pravo prijetno presenečenje. Vsi smo šli naprej, le ta ista babica, ki je kuhala božanske kurje juhe, je spet v onem drugem svetu, ki ga za nas že zdavnaj ni več, v njej pa živi tako živo, da se ji sploh ne mudi več domov med nas tukaj in zdaj.

Hecno je, če pomislimo, kako vsak dan iščemo stvari, ki bi nas osrečile in nam omogočile “boljše” življenje. Vse skupaj je preraslo v svojevrsten hobi merjenja in primerjanja. Tako brez konca in kraja – in potem, ko morda (če imamo srečo in če ima naša vreča dno) nekoč posežemo po vseh nagledanih zvezdah, nas zavest – včasih malo po malo, tu pa tam pa zelo na grobo in nepričakovano – vrže natanko tja, kjer smo bili v resnici že najbolj srečni. Le da tega takrat morda niti opazili nismo … Prav vidim jo, babico, kako z okornimi dlanmi zaman brska po prerešetanem spominu, kjer ji le redko uspe srečati duhove njene za vedno izgubljene sedanjosti.

DSC_9839popbw2 (Large)

Prešine me. Kaj je sreča? In kje, kdaj jo je mogoče srečati? Kako dolgo pot je potrebno prehoditi, da jo najdeš – skrito, čakajočo? Še bolj pa me bega naslednje vprašanje: Kaj učimo svoje otroke oziroma kakšne vzorce pehanja za srečnim življenjem bolj ali manj nezavedno prenašamo nanje? Beri naprej →

Zgodba o vrani (ali zgodba o osebni preobrazbi)

Mici je bingljala s sedala, na katerega gre še cesar peš, in glasno zatrjevala atiju pred sabo: Sigurno bo prinesla peresa … Za mano pa je za vsak slučaj, če bi jo prej preslišala, še zavpila: Ne pozabi na peresa! Moj večerni ritual, zaradi katerega ostajam v relativno spodobni (ali bolje rečeno znosni) fizični formi, je spet postal lov na pernati zaklad. Ne morem reči, da se grem hitre hoje – za to sama sebi postajam vedno večja fizična ovira. :)

DSC_5681 (Large)

Pa saj sem vedela, kaj se bo zgodilo! Če si ženska s ščitnico na celoletnem dopustu, je kaj takega pač neizogibno. Pa še druga nosečnost, ki nosi s sabo dodatni davek. Pri meni davek na kvadrat, haha. :) Recimo, da moja postava postaja zrelejša … 😛 Resnici na ljubo me je vedno več za imeti rad in če to reče mož brez sarkastičnega podtona, potem mogoče še niti ni tako hudo. Pišuka, saj sva rekla v dobrem in v slabem (in slejkoprej tudi taslabo pride na vrsto)! Niti Mici mi ni bila v pomoč (hej, mala, ženske bi morale držati skupaj!), ko je izjavila: Ko bom velika in tak debela kot ti, mami, bom tudi imela dojenčka. Hvala, punči, za iskrenost, nekega dne, ko bo ta čas res prišel, ti bom vrnila. :) V enem od kritičnih trenutkov pred ogledalom z očitno tovarniško napako, ki pokaže absolutno preveč strateško izpostavljenih mest, sem se spomnila na slikanico založbe Zala, ki sva si jo z Mici pred časom že ogledali. Zgodba o vrani avtorice Naomi Howarth na piedestal postavlja samico, ki za dober namen, za višje poslanstvo pristane na možnost osebne preobrazbe. In jo tudi dobi – tako, ki ji ni ne v ponos ne v veselje … Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Bobek in zlate kokoši

*Kategorija: od 3 do 8 let

Če dobro odpreš  oči, ugotoviš, da po svetu tekajo in skačejo otroci dveh vrst. Taki, ki so srčkani in prikupni, vedno nasmejani in ustrežljivi. Pravi nezahtevni sončki, da se jim težko upreš. Ki odraščajo brez skrbi, delujejo lahkotno in nagonsko ter uživajo v vsem, kar jim življenje prinese nasproti. Potem pa so tudi taki, ki jih objemata togost in zakrknjenost.  Zdi se, da se le redko nasmehnejo. Da se čisto preveč pritožujejo. Ker bolj malo govorijo, imaš občutek, da so slabe volje ali da (po vsem skupaj sodeč) očitno nisi prava družba zanj. Navezovanje stikov jim ne gre najbolj od rok, ker se bolj kot z ljudmi ukvarjajo z rojenjem svojih vedno na polno delujočih misli. A je vse to le prvi vtis o otroku. Zagotovo se prvi znajo tudi razjeziti, drugi pa svojo toplo stran pokažejo, ko začutijo, da so v varnem okolju. In vendar – kako bogokletna misel! – ene vzljubiš veliko bolj zlahka kot druge …

DSC_5615 (Large)

Veliko potrpljenja in ljubezni pa vendar potrebujejo oboji – predvsem takrat, ko začnejo odstirati lastna hotenja in na novo odkrite potrebe ter se začnejo razvijati v samostojno osebnost. V navalu jeze lahko pričakujemo nepričakovano. Bobek, recimo, je kar pobegnil. Aja, kateri Bobek? Tisti, ki je pred leti našel barčico in v njej po jezeru popeljal še miško, žabico, zajčka …  (Anja Štefan, Bobek in barčica). Štefanova je s knjigo iz leta 2006 ustvarila čudovito večno aktualno pravljico o pomenu prijateljstva in naša mala Mici jo je pred leti z veseljem naselila na lastno knjižno polico. S čisto svežo zgodbo o tem istem Bobku, ki je vmes malo zrasel, hja, zrasla pa je tudi njegova volja, je nastala slikanica Bobek in zlate kokoši.

V ospredju zgodbe je deček, tipičen pobič – radoveden, nekoliko svojeglav, ravno v obdobju, ko začenja uveljavljati lastno voljo, tak z veliko domišljije, a tudi ravno dovolj poguma, da se odpravi od doma v neznano. Tam v gozdu, tem nepredvidljivem svetu, kjer se dogajajo same zanimive stvari, ga nepripravljenega prestreže pravljično obarvana pustolovščina z zlatimi kokoškami. Čeprav rahlo nezaupljive, so tudi (čisto po materinsko) zaščitniške in mu v stilu dobrih vil podarijo tri želje. Bobek jih smotrno porabi, vmes pa ugotovi, da se je njegova jeza polegla in da ne glede na vse nikjer ni tako, kot je doma …

DSC_5631 (Large)

Zgodba o odraščanju in iskanju. O potovanju, ki se začne in konča tam, kjer je srce – v krogu družine. Mici je slikanica všeč. Mljaska že samo ob pogledu na platnice, s katere se smejejo gozdne robide. Najbolj všeč so ji seveda jajca – ker izpolnijo vsako željo. Če bi jih kokoške dale njej, pravi, bi si zaželela tole: 1. Da bi čim prej šli na morje. 2. Da bi zvečer lahko prebrali 73 pravljic za lahko noč. 3. Da bi imela piknik v gozdu – z mravljami in ptički in svojimi prijatelji. Včasih je otroška domišljija brezmejna, spet drugič pa zelo konkretna. 😀 Mene je srečanje s pravljičnimi kokoškami poneslo v zgodnje otroštvo, ko sem lovila piščančke, za zajtrk jedla domača mehko kuhana jajčka in težko čakala tiste dni, ko smo v zamrzovalnik zlagali piščančjo ozimnico, saj sem radovedna kukala, kakšna presenečenja bo teta privlekla iz očiščene mlade kure …

Ker so pred nama počitnice, sva z Mici po prebiranju slikanice kramljali o tem, kako bi lahko fino, ustvarjalno in prijetno preživeli kak počitniški dan ali dva. Nastal je spodnji seznam. Morda pride prav še komu. Na plan z idejami, če se tudi vi spomnite še kake zanimive!

Počitniški načrt, ki vključuje kokoši in jajca:

  • obisk sosedinih kokoši
  • peka peciva, ki vključuje učenje lomljenja jajc
  • priprava kosila, ki vključuje paniranje (koščkov mesa, zelenjave …)
  • nakup očiščenih domačih piščancev z drobovino in učna ura kokošje anatomije
  • risanje kokošk (zadnje čase me Mici večkrat prosi, naj ji pokažem, kako se kaj nariše)
  • iskanje in primerjanje peres (ni nujno, da so samo kokošja)
  • obisk knjižnice in iskanje slikanic na temo KOKOŠKE (zaenkrat poznava in priporočava Vzleteli smo! in Kokokoška Emilija)
  • pisanje z gosjimi peresi – kot včasih, ko so jih namakali v črnilo

 

Koristne informacije o knjigi:

večji format, trda vezava, ilustracije Polone Lovšin, založba Mladinska knjiga, 2017

Mesečinska struna ali Vsaka pravljica ni pravljica za otroke

IMG_20170701_065246Slikanice redno prebiram – po službeni in starševski dolžnosti. Če gre za primerke izpod krempljev, oprostite, prstov Makarovičeve Svetlane, pa sploh. Ena mi je zadnjič pomežiknila s police Bralne značke za odrasle, ki v tej sezoni bralce nagovarja z glasbeno tematiko. Ne zaradi radovednosti, ampak izključno zaradi avtorice sem jo povabila v naš dom. Slikanico je med odraslim čtivom prestregla tudi Mici. Pa saj ji nikoli nič ne uide. Prestavila jo je na svoj kup, kamor slikanice sodijo, ni res?, in mi jo naslednji dan pomolila pod nos. To bova brali, je povedala s sijočimi očmi. Vredno branja, nič ne rečem, le bralec mora biti prav tako “vreden” knjige. Ali pa niti ne toliko knjige kot vsega izrečenega med vrsticami. Pa nisem podcenjevala male bralke, le doraslosti dotičnemu čtivu ji je primanjkovalo. Kot je avtorica nekoč sama pribila, je v vsaki njeni pravljici tudi eno grenko zrno, kot je grenak svet. Beri naprej →

Ne bom! (reaktivna mama sredi čustvenega viharja) ali Vzgoja brez drame

IMG_20170602_141858 (Large)

Mici je … en celi kindersurprise. Mali introvert – med ljudmi tih in zadržan kupček previdnosti, doma pa zgovoren in neusahljiv vir energije (česar mi po moje nihče ne verjame!). Čisto dobro se počuti v lastni družbi. Pleše in poje, ko nima publike. Obožuje knjige in zgodbe o njej ljubih ljudeh. Otrok, ki radost išče v opazovanju žuželk in visoko nihajoči gugalnici. Od rojstva senzibilno dete v vseh ozirih. Gospodična, ki višek neudobnosti doživlja obuta v nogavice (in tarna nad “tiskajočimi” šivi). Ničesar ne pozabi, sploh pa ne obljubljenih reči. Dekle, skrajno zadržano v novih situacijah. Vihravo, ko je nihče ne omejuje, niti lastne spone. Ki v nedogled zna iskati izgovore. Ne najbolj redoljubna, v bistvu niti malo (a v kaosu točno ve, kje se kaj nahaja). Je neomajna in vztrajna, ko je treba zagovarjati lastne interese. Kar je njeno, je njeno in stvari ne deli. Niti z najljubšo mamo. Ali pa le z mamo in še to izjemoma. Priložnostno odlična poslušalka, spet drugič gluha motka – odvisno od trenutne stopnje trmoglavosti. Petardica, ko naleti na mejo, ki omejuje njene (samooklicane) pravice. Kmalu štiriletnica, ki gazi v smeri lastne poti.

Z izbruhi prvega pravega uporništva se ni vedno lahko kosati. Sploh ko gre za občutljivo osebico, ki šteje komaj tri prste na roki in ne obvladuje silnih čustev. Saj zmorem ostati hladna ko špricar, da bi se vedno tako skulirano odzvala na prebliske naše frkljice, pa mi tudi ne uspeva. Včasih je kakšen dan res težek; tako težek, da ga komaj pririnemo do noči. Kakor koli obrnem, dejstvo je, da mi materiala za pisanje naslednjih vrstic kar ne zmanjka … Beri naprej →

Sofijin kovček zgodb: Moj dežnik je lahko balon

Knjige so kresnice. Ko zasijejo, razsvetlijo nevidne poti, ko poletijo, za njimi ostaja iskriva sled …  

IMG_5898 (Large)

Želela sem, da bi na koncu sezone poleteli. Če že ne mi, pa vsaj naša domišljija. Za to ni nikoli prezgodaj. S tem ciljem v mislih sem v kovček pobasala staro dobro (kaj dobro, odlično) slikanico Moj dežnik je lahko balon. Lahko bi izbirala med novimi slikanicami, spet imam kup še po tiskarni dišečih bukvic, pa je bil dežnik edina prava izbira. Sijajno sporočilo, da smo lahko vse, kar si želimo biti, če si le upamo vzeti vajeti v svoje roke, je popotnica, za katero si želim, da je malčki nikoli ne bi izgubili iz svojih culic.

Zavod Bodidobro je tokratno bralno-ustvarjalno srečanje združil z dogodkom za starše, na katerem so se mamice (a prav lahko bi se jih tudi očki!) udeležile delavnice z naravnimi eteričnimi olji. Ne trdim iz prve roke, ampak zdi se mi, da so se tudi one imele fino. Nas je izpod dežnika sonček privabil pod senčnike. Krasili smo klobuke – take preproste, ki jih lahko vsak naredi tudi doma, razmišljali, kaj bi si želeli postati enkrat, ko bomo že veliki, in čisto za konec pozirali pred fotografskim aparatom.

Zakaj se priporočamo tudi vnaprej? Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Mini gledališki bonton

Pojdimo v lutkovno gledališče! In to opremljeni z oliko. 😉

puppets-834229_1920

Fotografija: Pixabay

 

Med obiskom krasne lutkovne predstave Žogica Marogica (za otroke 3+), o kateri sem pisala tukaj, je nastal osnutek nasvetov, ki sem jih poimenovala kar MINI gledališki bonton.

Mini ne zato, ker bi imel miniaturno vrednost! Mini zato, ker je povzet v samo 6 točkah (ne nujno v tem spodnjem vrstnem redu). Mini tudi zato, ker je aktualen predvsem v gledališču za najmlajše (čeprav ga lahko mimogrede uporabimo med sedeži za odrasle). In mini zato, ker mi ni do tega, da je otrok pozoren na vse ostalo, le na igro ne.

 

 

mini gledališki bonton

 

Mici v gledališču: Na lutkovni predstavi Žogica Marogica

IMG_20170520_105547

Možek je kriv, da smo si ta vikend uspeli ogledati 499. uprizoritev legendarne Žogice Marogice, ob poslušanje katere sem zrasla že jaz. (Ne, nisem še stara ko mati zemlja … ampak samo kot današnja povprečna mati.) Marsikomu je bolj znana kot knjižna inačica Žogica Nogica (res ne vem, kako to, da je pri nas doma še nismo imeli), Lutkovno gledališče Maribor pa ima v repertoarju obnovitveno predstavo iz leta 1994, primerno za otroke od 3. leta naprej. Mici zgodbo pozna kot radijsko igro, v kateri sicer ni preveč navdušena nad Zmajem Tolovajem, a je antipatija do lika niti približno ni odvrnila od obiska predstave. V meni osebno zelo prijeten ambient na mariborskem Lentu smo prispeli 10 minut pred pričetkom lutkovne predstave. V gledališče se namreč ne spodobi zamujati, to je zdaj jasno tudi že Mici (pa še ni dopolnila 4. leta).

In predstava je bila vredna široko odprtih oči (in ust) malčkov, ki so v njej po videnem in slišanem sodeč vsaj večinoma očitno uživali. Skozi oči starša lahko pohvalim odlično igralsko zasedbo, nostalgično prikupne marionete, fino sodobno igro z zabavnimi, mestoma otroško nagajivimi vložki obeh pripovedovalcev in minimalistično, a zelo učinkovito sceno. Da sploh ne omenjam spet izjemno aktualne tematike o neznancih z druge strani (tapravega ali računalniškega) okna … Beri naprej →