Stojim na blagajni in mrzlično mečem živila v vrečko iz blaga. Tako so nas strenirali, kot da smo vsi na nedostojno visoki normi, ki zahteva, da se z nakupom odstranimo, skoraj še preden smo sploh zaprli denarnico. Opazim, da me prodajalka gleda. Tako, bolj postrani. Kaj pa imate to? V roki drži vrečko s sadjem. Nezavite banane (saj se držijo skupaj in jih ni potrebno v nič zapakirati) je že poskenirala, res ne vem, kako ne vidi, da gre za jabolka. Rdeča jabolka, tista iz velikega zaboja …, pravim. A v rinfuzi ali katera? Uganem, kam pes taco moli. Ja, nabrana iz zaboja. In to je vaša vrečka? Moja – preveč plastike gre za vse, kar dnevno nakupujemo. Prvič vidim kaj takega, še odvrne, potem pa doda, da bodo s prihodnjim letom tudi te tamale vrečke za sadje in zelenjavo plačljive. Fino. Še dobro, da si jih lahko zašijemo kar sami doma. In operemo. In ponovno uporabimo. Čeprav nas potem na blagajni čudno gledajo in zaslišujejo, kaj, o tristo kosmatih medvedov, držijo v rokah …

Kar se tega tiče, sem nepoboljšljiva (in nepopustljiva) mati. Doma se ponavljam kot stara pokvarjena gramofonska plošča in Mici venomer opozarjam, naj zapre vodo, če se ji začne sanjati pred umivalnikom. Ali da sta dve prižgani luči v eni sobi povsem odveč. Ampak tega z mrežasto vrečko iz zavese se nisem domislila sama. Blogerka Mami na vrtu je tista, ki me je navdušila, takoj za tem, ko mi je dala misliti. Halo, saj pa imaš šivalni stroj in znaš šivati!

No … znam kaj zašiti, bi bilo bližje resnici. 😉 Ob tem se počutim dobro. Mirno. Izpolnjeno. V izdelek dam sebe – svoj (tako dragoceni) čas in dobro mero ljubezni. Pa nekaj živcev in potrpljenja, navadno. In zavedanje, da vem, čemu se z nitjo, ki se mi ves čas ali trga ali snema, sploh ubadam.

In to jaz, ki se sploh ne morem pohvaliti z nekim strašnim šiviljskim znanjem! Moja šiviljska kariera se je začela pri treh letih, ko sem očitno navdušena malo manj navdušeni mami pošila kuhinjske krpe z gumbi, da so bile za brisanje, lahko si mislite, bolj ko ne neuporabne. Za mano je (silom prilike) en osnovni tečaj šivanja in, leta nazaj, kavica ob šivalnem stroju s krasno punco, ki si je vzela čas in mi pokazala, kako se v stroj sploh pravilno vdene nit. (P. S.: Vesna, še vedno sem ti hvaležna! <3) Vse ostalo so poskusi in popravki ter veliko volje, pospremljeni z idejo ali dvema, ki jih na spletu kar mrgoli.

Vem, presneto dolg (in malce nenavaden) uvod, da bi vam predstavila tip slikanice, ki sliši na ime ekološka slikanica. Ne bom lepotičila besed in ne trdila, da so te slikanice, ki sva jih našli v knjižnici, Mici zelo pritegnile. Plastenka kot glavni literarni (?) lik pač ni tako zelo privlačen za štiriletnico, ki omedleva ob princeskah z bogatimi pričeskami in svetlečimi opravami. Tako je bilo vsaj tri mesece nazaj. Potem pa sva prebrali zgodbo o medvedu zdravniku (Doktor Medved, Helena Kraljič, Morfem, 2011), ki je pred zagotovo zadušitvijo rešil nič hudega slutečo malo vidro. Vidro, ki je hlastnila za hrano, v usta pa namesto kosila zajela plastično vrečko. V resnici sploh ne izmišljena zgodba, temveč žalostna realnost. Takrat sem mrežaste vrečke za večkratno uporabo že veselo nosila v trgovine in tudi Mici se je že navadila nanje. O vidrini usodi je razmišljala še nekaj časa in v njenih velikih očeh sem opazila empatijo. Tudi mojemu otroku je postalo mar …

Tako sem čez čas zopet poskusila s slikanico Potovanje male plastične vrečke (Mojiceja Podgoršek, Epistola, 2015). Težko rečem, zakaj jo je tokrat Mici želela prebrati celo večkrat, a mala vrečka ji je postala celo simpatična. Fantek jo je vzel v trgovini in v njo nalagal jabolka, ampak so bila pretežka, veš, mi je veselo razlagala. Pa je vredu, da iz trgovine vedno prinesemo kakšno vrečko? sem jo vprašala. Ja, je pokimala. Ali pa si jo zašijemo, je dodala, ko sem še naprej vrtala, če so vse te vrečke res potrebne. Potem je pogovor nanesel na morja in oceane, o katerih se večkrat pogovarjamo – ker so za štiriletno frkljico nepredstavljivo velika in ker je zanimivo razmišljati, kakšna bitja vse živijo v njih. Kaj pa vsa ta plastika, ki na koncu priplava v velika morja? Kaj bi lahko naredili z njo? sem spet poskusila. Zvito me je pogledala: Poklicali bi tistega, ki ima podmornico, da bi očistil morje. Nasmejala sem se: Kdo pa je to? Podmor, je rekla. Naslednjič, pri novem ekološkem vprašanju, torej guglam besedo podmor in upam na primerno rešitev oceana. 😛

Medtem pa bom za svoj mali svet, ki si ga delim s tremi srčki, še naprej skrbela na svoj način. Zašila bom, kar znam in kar zmorem, tudi če ne bo vedno popolno. Še naprej bom vrtela kvačko in si želela, da bi me kdo naučil sukati tudi pletilke. Plastične vrečke bom puščala v trgovini in kakšen dodaten primerek raje zašila za meni ljube ljudi. Zakaj? Ker lahko. <3

P. S.:

Tukaj je nekaj praktičnih “umetnin”, ki jih lahko izdelamo, namesto da kupujemo nove, in katerih izdelava je dovolj preprosta, da se jih loti še kdo (govorim iz lastnih izkušenj): zaščitna blazina za otroško posteljico iz neuporabljene podložene odejice, preprosta obleka za hčerkino punčko iz ostankov volne in pozabljenega kosa blaga, košarica za dojenčkove pripomočke (ali igrače ipd.) iz elastične jersey volne. Hehe, zelo očitno je, kakšni projekti me okupirajo zadnje čase; tudi Mali bo kmalu jasno, v kakšno družino je bila namenjena – malo zanesenjaško, a srčno in srečno.