Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 5

// Komentarjev še ni

jesen 2017

Kako pripraviti svojeglavo štiriletnico do konkretnega (jezičnega) dela, ki bo prineslo rezultate? Počutim se v precepu. Če bom sledila njenim željam, bova glasove, ki ji ne grejo, vadili morda enkrat na mesec. Če jo bom vsak dan gnjavila, se bo še bolj zaprla v svojo školjko … Težko je biti pameten, še težje najti zlato sredino. Navadno mi jo uspe ujeti za mizo. Takrat nama kar gre – jaz premikam jezik, mala me posnema. Včasih jo za zgornjimi zobmi še namažem – sploh ko me zvito pogleda: Mami, namaži mi s čokolado tu zgoraj. Bova vadili. Haha, take prošnje dobivam samo takrat, ko ji pade sladkor. 😀

beauty childl with christmas gift

Kljub vsemu trudu mi je že pred časom postalo jasno, da brez konkretne spodbude ne bo šlo. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 4

// Komentarjev še ni

pomlad 2017

Kakšen dan je pravo presenečenje. Malo žabo sva že spravila spat, ko sva izza vrat otroške sobe zaslišala pridušeno šepetanje. Posluha, roko na srce, punca ravno nima, ampak ušesa na vratih so iz mrmranja razbrala abecedo. Slišalo se je tako: a b c č d, e f g h i j k (oz. nekaj podobnega k-ju), j m n o p j s, š t u v z ž. Punca zna abecedo? Kako? Od kod? Šele zjutraj sva izvedela, da je to bila pesmica “z računalnika”, ki jo je mala Jotka vsak večer vadila (to so njene besede). Svašta. Ampak res, v rimah gre abeceda zlahka v uho. Je pa bila ta deloma polomljena abeceda znak, da moram vztrajati z vajami za mimiko jezika. Trije j-ji v abecedi so čisto preveč, hihi. 😀

Če bi Joti malo in skromno govorila, če bi že dalj časa imela težave z razumevanjem navodil ali vprašanj in če bi struktura njenih stavkov bila nenavadna, bi me že pred časom začelo skrbeti. Tako pa me ni in sem si ves čas dopovedovala, da glasovi bodo prišli, sploh ob vseh vajah. Ampak pri l-ju še vedno ni nobenega napredka. Nula. Zero. Nada! Tudi k je zelo kilavi. Me pa fascinira, kako dobro mala sliši svoje napake (kar je v bistvu dober znak). Zadnjič sva skupaj brali slikanico, ko me je Joti cela žareča pogledala in rekla: Ta knjiga mi je všeč. Knjiga, mami, knjiga! in me nepremično gledala. Joj, ta moja dolga lajtnga! Uau, krasen k!, sem pohitela, njej pa je pohvala res dobro dela … :) Nek napredek torej je in k je prišel kot strela z jasnega.

 

Girl being left out

Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 3

// 2 komentarjev

oktober 2016

Sive lase dobivam! Pa ne zaradi l-ja in količin sladkorja, ki smo ga frajli z najboljšim namenom (da bi končno slišali ta zloglasni l) mazali na nebo za zgornjimi zobmi … Joti si jih rada ščetka (glavni adut je broženje po vodi), zato pri tem ne kompliciram preveč. Da se mi svetlika okoli ušes, sem opazila, ker s tamalo zadnje čase pogosto stojiva pred ogledalom. Če noče gledati mene v usta, pa naj opazuje sebe, to bo gotovo bolj zabavno, sem si mislila. Malo se spakujeva in reživa – tudi to je potrebno za dodatno motivacijo, ki je, roko na srce, punca nima ravno veliko. Pa tudi koristno je bilo! Ta naša mala Jotka si je končno uspela polizati zgornje zobe po zunanji strani – od leve proti desni in nazaj. Ne morem verjeti, da sva za to porabili skoraj mesec dni! A očitno ji res ni bilo jasno, kaj bi rada od nje. Tako je bilo, recimo, tudi pri h-ju na začetku besed. Še nedolgo nazaj me je po vrtcu mala vsak dan prosila, naj se ustaviva še v Foferju. Kot da napake sploh ni opazila. Najprej sem preverila, ali morda enostavno ne loči med obema glasovoma, a s tem ni imela težav. Prav tako ni nič narobe z njenim sluhom (čeprav se zgodi, da me kdaj ne sliši – recimo, ko se je treba spraviti v posteljo). Tako sem poskusila z ogledalom. Joti, poglej v ogledalu. Ko rečem h, mojih zob ne vidiš, usta pa so malo našobljena in malo odprta. Vidiš? F pa izgovorim tako, da zgornje zobe prislonim na spodnjo ustnico in zrak izpihnem. Potem je naenkrat šlo. Samo povedati in pokazati ji je bilo treba. In to v pravem trenutku, ko je bila pripravljena slišati, ne samo poslušati .. Ah, triletniki!

 

mala jotka

Beri naprej →

Za lažje branje mamic in očkov: Easy reader

// 2 komentarjev

V dobre knjige me je vedno potegnilo. Brez slabe vesti sem znala brati dolgo v noč, včasih pa tudi takrat, ko je bil čas za kaj drugega. Če sem imela srečo in sem kakšen res dober roman v knjižnici uspela ujeti prva, sem vedno napol blažena vonjala še svež vonj tiska, po drugi strani pa me je jezila okornost strani, ki sem jih – da bi lažje brala – sproti morala prepogibati nazaj. Pri tem so najbolj trpele mehke vezave, njihove zunanje robove pa so predčasno zaznamovale gube. In nikoli mi ni šlo v račun, kako da se nihče ni domislil rešitve za tovrstno skrunjenje knjig. Te namreč nikoli več niso bile enake …

DSC_8512 (Large)

 

Potem sem ga spoznala. Nedolgo nazaj mi ga je prinesel poštar. Nenavaden lesen prstan, ki je obljubljal, da bom poslej brala lažje, je bil moževo darilo. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 2

// Komentarjev še ni

pomlad 2016

mala jotka_2Moja mala Jotka, mini me, je postala prava afnica. Ko ji rečem, naj me pogleda, kako izgovorim posamezno besedo (ki vsebuje, recimo, črko f), nalašč pogleda stran in mi pobegne. Ne zanima je, kam pri tem dam jezik in v kakšnem položaju so moje ustnice. Njej jeziček kar bega po ustni votlini, še najraje pa skoči iz ust – ven. Enostavno nima interesa … Taka je že od rojstva. Ko se sama za nekaj odloči, ji ne bo nič težko, v nasprotnem primeru pa se lahko postavim na trepalnice, a ne bo rezultata. Ampak jaz se ne predam kar tako! Zgodba zase, dolga in napeta, je bil l. Za nasvet sem prosila strokovnjakinjo – in domov iz službe prišla z liziko. Tako s finim okusom češnje, da bi tamalo ja pritegnila. Stlačila jo je v usta in konkretno poslinila. In to je bilo to. Je rekla, da ne bo več, svašta. Morala sem pohiteti. Narediva nekaj za hec, sem predlagala. Z liziko sem ji namazala nebo tik za zgornjo vrsto zobkov. Zdaj pa poliži, kjer je sladko. Dvakrat je ponovila, pa se je že naveličala. Vseeno – je vsaj dobila občutek, kaj pomeni, če moraš dati jezik za zgornje zobe. To ji je delalo težave in jezika nikakor ni znala umestiti na pravo mesto. Z enako težavo se je ubadala pri glasu f. Po resnici povedano, sem bila prepričana, da bo lizika rešila vsaj eno Jotkino težavo. Pa je ni. Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Klemen, Mija in nova hiša

// Komentarjev še ni

*Kategorija: od 3 do 8 let

Hiša je dišala po toploti kaminske peči in po sveže opranih plenicah, ki so visele sredi dnevne sobe. Izza priprtih kuhinjskih vrat je prihajal smeh, ki se je ves čas odbijal zdaj od enih, zdaj od drugih ust. Sredi naložene kuhinje, pobeljene z meglicami moke, je Mici atiju pomagala tehtati sladkor. Nič kaj jezno sta nergala nad onemoglo baterijo v tehtnici, medtem ko sem se jaz izogibala oazam jajčnega beljaka na mizi, ki se je šibila pod sestavinami za najbolj mastno pustno slaščico. Sredi namiznega kaosa je kukala zelena frizura družinske sreče, ki bi naj bila moj osebni opomnik, da se lepota in sreča skrivata v preprostih stvareh – tokrat k sreči na njej ni pristala nobena vrečka pecilnega praška, nobena površno odvržena krpa … Obraz mi je obarval nasmeh.

Če bi nas v taistem trenutku zmotil naključni obiskovalec, bi rekel, da smo zabavni, da pa ima naš dom precej “pomanjkljivosti”. Igračke iz kinderjajc prežijo na vsakem koraku (pazi, dobesedno!), več kotov “krasijo” neestetske škatle za reklame in naškrinclani papir izpod Micinih ustvarjalnih rok, mačja krama priča, da živimo v simbiozi s štirinožnimi bitji. Od nekod prinaša vonj polulanih in pobruhanih plenic, ki čakajo, da se pralni stroj zopet izprazni. Navlaka išče prostovoljca, ki jo bo pospravil. A roke so polne. Ne utegnejo se ubadati s takimi postranskimi malenkostmi. Konec koncev so polne vriskajočega in grulečega življenja. Z možem složno ugotavljava, da od vsega živahnega vrveža hiša kar poka po šivih – ker je samo hiška majhnega naselja sredi (trenutno zasneženih) polj. Hiška, ki se ni nadejala tolikih parov rok in ki si morda potihem želi, da bi bila večja, prostornejša …

DSC_8335 (Large)

 

Tako so si v prisrčni slikanici Klemen, Mija in nova hiša avtorice Libby Gleeson želeli tudi Klemnovi starši, sploh mami se svetijo oči ob pogledu na novo stanovanje. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 1

// 2 komentarjev

januar 2016

Hihi, a ni luštno, kakšne vzdevke dajejo malčki sebi in drugim, ko se v govoru še lovijo? Tako sem postala Jotka, ker so črke v mojem imenu očitno konkreten zalogaj. :) Če se prav spomnim (no, tako so mi vsaj povedali), sem pred šolo tudi sama govorila malo po svoje. Tamala je na hece. Ko je začela čebljati, smo mislili, da nas bo vse preglasila, potem pa je kar utihnila. Je bila kriva duda? Ne vem, ne morem trditi. Morda bi me začelo skrbeti, če ne bi požirala slikanic. Taka nabrita pikica je, z ogromno energije, ampak ko odpreva knjigo, se umiri in prisluhne. Tako je bilo skoraj dve leti. Potem pa – eksplozija besed. Stavki. Le nekaj glasov je manjkalo – v je kar izpuščala, k in g sta bila nejasna. F nikakor ni prišel na vrsto, r pa je bil sploh zgodba zase, zamenjal ga je j. Tudi l-ja ni bilo na spregled. Na začetku me to ni skrbelo. Zanimivo, šumniki in sičniki, ki razvojno gledano pridejo na vrsto zadnji, ji težav niso povzročali. Vem, razvoj glasov je kompleksen in ni nujno za vse enak, vendar mejnikov nikakor nisem uspela odmisliti – saj so vendar z razlogom mejniki. Uh, vseeno me je jezilo, ko se je kdo od načitanih sorodnikov vpičil v katero od bučkinih prirejenih besed! Pa kaj, če s sosedovim hantekom luščiva hižoj, tudi fantje in fižol še pridejo na vrsto …

 

mala jotka_1

Beri naprej →

Kako je cel razred pisal eno pravljico

// Komentarjev še ni

Leta nazaj je našo družino dopolnil nebogljen otrok, ki se je razvijal malo po svoje, s svojim tempom in na svoj način. Še preden je dopolnil prvo leto, je postal tarča šepetajočega negodovanja. Da mu nekaj manjka. Da nikoli ne bo ta pravi, sem slišala reči. V meni je vrelo. Iztegnila sem jezik in kremplje in vseeno mi je bilo, če bodo po pogovoru ostale brazgotine. Kako je mogoče nekoga odpisati pri devetih mesecih? Zakaj nekoga odpisati sploh kadarkoli? V tega otroka sem verjela bolj, kot sem študentka v tistem trenutku verjela vase. Pa je zrasel – kot vsi drugi otroci.

Potem pa sem leta kasneje pristala v šoli med posebnimi učenci. Posebnimi v najboljšem smislu. Grizla sem, grizla, da sem preplezala njihove zidove. Na drugi strani, končno zares med njimi, pa sem se počutila zelo doma – bilo je ves čas po malem kaotično, pa vendar tako pristno in polno vzajemne naklonjenosti. V učencih sem iskala najboljše, kar so lahko dali. Od njih sem veliko zahtevala, a le zato, ker sem vanje verjela. Njihove (življenjske) zgodbe so me vedno znova potolkle, vendar sem zaradi njih postajala močnejša in subtilnejša. Vsako leto sem eno skupino junija vključila v poseben projekt. Lanske devetošolce sem celo leto crkljala z zgodbami, tik pred počitnicami pa sem pred njih postavila velik list papirja in pisalo. Napisali bomo pravljico in v njej bo nastopal prav vsak od vas … 

 

boy-1262989_1920

 

Ko zdaj pomislim nanje, sem resnično ponosna. Marsikdo bi rekel, da niso sposobni tovrstne ustvarjalnosti. Da niso sposobni, pika.  Beri naprej →

Kdo živi zgodbo Pri Sofiji?

// Komentarjev še ni

Pred šestintridesetimi leti je na svet prijokala deklica. Vedno tiha in zamišljena, tak nezahteven otrok, je v vrtčevskih vzgojiteljicah zanetila skrb, da z njo nekaj ni čisto vredu. Ker pri petih ni bila dovolj socialno aktivna, kot bi rekli dandanes. Tako je, nevede in nehote, zanetila skrb še v mami, ki si ni mislila, da bo njen deklič deležen takih sodb. Saj je vendar že pri treh z gumbi pošila vse kuhinjske krpe in pri štirih sama brala knjige … Le soja žarometov nikoli ni marala. Morda zato je leta kasneje pustila zaspati tudi pevske vzgibe. Dolgo se je iskala, a če se je kje našla, se je našla med besedami. Prvi osnovnošolski poskusi ubesedovanja so jo nagradili s knjigo – Guliver med pritlikavci jo je vedno znova opominjal, da je življenje potovanje, na katerem nisi vedno med sebi enakimi, a da boš tja slejkoprej prispel …

DSC_7946 (Large) Beri naprej →

Ko pridejo na vrsto poučne knjige

// Komentarjev še ni

Mami, kako pride dojenček iz trebuha? Lahko si mislite, da je bilo to vprašanje, ki sem ga zadnjih devet mesecev slišala največkrat. Jasno mi je bilo, kaj jo bega. Saj v trebuhu ni luknje, skozi katero bi lahko pokukalo dete. Vsaj ne dovolj velike, ker popek zelo očitno ne sodi v tako kategorijo lukenj … Po resnici povedano sem z odgovorom malo cincala. Kar precej, v bistvu. Mici bi znal resnični odgovor zbegati, če ne že prestrašiti, in ona vsako frustrirajočo informacijo prebavlja kar nekaj časa. Po navadi ob za naju z možem najbolj nezaželenem času – recimo takrat, ko bi (že davno) morala spati. Vam je to kaj znano?

Ker je bila punca vztrajna in se ni pustila kar tako odgnati z mlačnim in površnim odgovorom, sem ji kupila priročnik za mini mulce.

DSC_7874 (Large)

 

Take knjige imenujemo poučne, informativne ali tudi didaktične knjige. Poučne knjige vsebujejo praktične (in resnične, preverljive) informacije s strokovnih področij (živali, stroji, človeško telo, dinozavri itn.) – to so priročniki, atlasi, enciklopedije, slovarji … Če so namenjene najmlajšim (predšolskim) otrokom, imajo navadno obliko slikanice. Včasih so preoblečene tudi v literarno slikanico, da bi otroci po njih posegali z večjim zanimanjem. Zgodbe kakopak bolj pritegnejo kot suhoparni podatki. Beri naprej →

« Older posts
Newer posts »