Vem. Zdelo se je, da decembra moj svinčnik sameva. Da sta besede zasenčila praznično vzdušje in naša mini (le)potička. Na nek način to drži, seveda, a prsti niso počivali. Vsak dan so se (navadno v naglici) zapisovale zgodbe, ki so, malo po malo, v mojih mislih čez dan dobivale želeno podobo. Škljocanje tipk se je zvečer lepo dopolnjevalo s mlaskanjem Male v mojem naročju, medtem ko je iz Micine sobe prihajalo hihitanje oživljenih igrač. Škoda, da nisem imela časa uživati v zvokih te posebne simfonije. Bolj sem bila osredotočena na to, da je tiskalnik pravi čas izpljunil zabeležene spomine, pentlja pa zavila rolico papirja.
Rojevale so se zgodbe naše družine, ki sem jih v šopek nabirala malo pri enem, malo pri drugem Micinem sorodniku za njen adventni koledar. Zgodbe, že napol pozabljene, ki pričajo o tem, kdo smo in od kod prihajamo. Zgodbe babic in dedkov, tet in stricev, pa prababic, ki sem jih ujela še zadnji hip, preden bi utonile v pozabo. Drobci osebne zgodovine – včasih smešni, včasih grenki – ki so tupatam le še sramežljivo kukali izza obrazov na porumenelih črno-belih fotografijah preteklega časa … To serijo adventnih zgodbic sem zaradi vseh njih ohranila v zasebnosti naših domov in jih nisem delila z vami.
Mami, kaj delaš s temi mojimi zgodbami v rokah? me je pobarala Mici, ko sem vseh 24 popisanih listov iz njenega koledarja ravno spravljala v mapo. Saj se zavedam, da njene reči niso samoumevno javno dobro. Zbirko bom shranila za čas, ko bo navihano dekle bolj dovzetno za družinske prigode prednikov, med katerimi nekatere pozna le po imenih. Da bo tudi ona nekoč lahko na svoje otroke prenašala nesnovno doto nedoločljive vrednosti – če bo le čutila potrebo po tem, kakršna je za rokav začela cukati mene.
Besede nikoli ne spijo. Ne pri sanjačih z odprtimi očmi (in nervoznimi prsti). Ne v domovih, zgrajenih okoli knjižnih polic. Ne tam, kjer imajo veliko za povedati. Dokler bo tudi pri nas tako, ne bo zmanjkalo branja na teh spletnih straneh. Ali pa vsaj tako dolgo, dokler nas boste brali. Z vami tudi v 2018. 
