V osončen zimski dopoldan sem potiskala voziček in opazovala mir v zelenju okoli naju z Malo. Drobci idile so mi nasmejani mahali z vseh koncev in krajev. Na pragu nizke hiše se je z zaprtimi očmi sončil maček. V precej razredčeni škarpi je med golimi drevesi žvižgal ptič. Sivkast dim je priplesal iz dimnika, potem pa se hitro spustil proti tlom, da je v nosnice nosilo vonj po ogreti zimi. Okoli mojih ušes je zavelo po prihajajoči pomladi; morda pa je bil le navihani veter, ki mi je mimogrede razmršil lase. Čista poezija. Mala je kukala iz vozička tiho, kot že dolgo ne, kot bi tudi sama vpijala zvoke okoli naju. Na kolesu se je mimo pricijazil striček rožnatih lic in zvedavega pogleda. Pozdravil je in načel pogovor o vremenu pa o tem, da je sicer res še zima, nimaš kaj. Nikoli prej ga nisem videla. A na vasi je tako, da je vsak vsakemu znanec, če se srečata na poti, besede pa so tople in mehke. Tega v vrvežu pozidanih ulic ne doživiš. Sonce si je vzelo zalet in se na vso moč rogalo zimi, ki se je ogorčena potuhnila za kokošnjak neke druge vasi. Kakšen dan! Poezija, kot je ne najdemo v knjigi. Ali pa le redko, ker jo zmorejo ubesediti le največji umetniki.

Razmišljam o poeziji. Ker sem spet na tej prvi stopnji. Ker svežega otroka vpeljemo v literaturo najprej z rimano besedo. Najin voziček niti približno ni vedno tako miren in spokojen kot danes, v bistvu me boste na cesti prepoznali po (upam, da ne preglasnem) petju in spakovanju mencajočemu bitjecu, zamotanemu v košari pred mano. Uspe mi, da se Mala zasmeje. Ti si moj sonček, moj mali sonček, s teboj sem srečen, s teboj sem mlad. In če ne veš še, kako te rad imam, naj povem – ti si moj zaklad. V ritmu jo zibam – podobno kot doma na toplem po njenih ročicah in brcajočih nožicah plešem ob bibarijah (kaj so in v kateri knjigi jih najdete, piše tukaj, zato se ne bom ponavljala). Tudi kakšno uspavanko sem si že izmislila, recimo po predlogi Nina nana – posodobljeno in personalizirano, da je še pikičino ime zraven.

Poiščem knjigo pesmi, ki jih je Mici oboževala, ko je dopolnila dve leti. Večino še vedno znam na pamet, sploh tiste o stari lisici, krašenju božičnega drevesa in miški, ki peče potičko. Anja Štefan se spozna na svoj posel, zato toplo priporočam knjigo Lonček na pike (Anja Štefan, Mladinska knjiga, 2009), čeprav ne morete zgrešiti z nobenim njenim izvodom. Prvih sedem pesmi iz te knjige boste našli tudi na Wikiviru, ampak če sem čisto iskrena, ga ni čez dobro staro listanje. Sploh ko se lotimo branja z otrokom – takrat je oprijemljivost slikanice še toliko bolj pomembna. Res pa je, da poezijo čutimo ali pa je ne. Tudi otroci včasih potrebujejo čas, da sprejmejo slikanice z besedilom, ki se rima. Če vašemu otroku take knjige danes morda ne bodo sedle, poskusite spet kdaj drugič ali morda s katero drugo zbirko. Klasiko verjetno že poznate. Ste morda uspeli pokukati v novo Kaj se skriva očku v bradi (Boštjan Gorenc)? Če ste tik pred tem, da dokončno obupate nad rimami (ali pa že ste) – imenitne in povsod popularne zgodbe v rimah ustvarjata tudi Julia Donaldson in Axel Scheffler, avtorja Zverjasca, Najprisrčnejšega velikana in Zgodb iz želodjega gozda, recimo (seznam se tu sploh ne konča!). Da ne boste rekli, da niste vedeli. 😉

Mici ima ravno iz knjižnice izposojene Zgodbe iz želodjega gozda (Julia Donaldson, Mladinska knjiga, 2012). Joj, so ji všeč! Tri zgodbe so v slikanici, kratke in s svojimi rimami ravno prav spevne (odličen prevod, se razume). Pa zavihki! Punca komaj čaka, da jih odpre, ko tako ukaže besedilo – pri štirih letih navdušenje nad tovrstnimi skrivalnicami še ni ugasnilo, hehe. Včasih se mi zdi, da rim sploh ne opazi ali pa je pravzaprav ne motijo. V bistvu dajo zgodbam svoj čar, saj je dogajanje zaradi zminimaliziranega, a izbranega besedja mestoma prav na hece. Še jaz jih obožujem … Skoraj tako kot obožujem Dahlove Odvratne rime. Ampak, pssst, te so za malo starejše otroke. 😉

Potem vzamem v roke Pesmi štirih, meni drago darilo pronicljive bivše sodelavke. Če sem že pri poeziji …, si mislim. Danes, sredi januarja, bi zunaj lahko bila bela pravljica in jaz bi morda kvačkala ob spečem otroku. A zime več niso to, kar so bile nekoč, zato sva se z Malo lahko nastavljali še nekoliko krmežljavim sončnim žarkom in užili vaško idilo. Če bi se ustavila in prisluhnila zvoku, ki ga je prinašal veter, bi slišala valovanje jezera in prhutanje jate rac. Prav nič se mi ne bi ljubilo hiteti pred štedilnik, raje bi še trenutek ali dva uživala v poeziji, ki mi jo je prinesel dan. Morda pa jutri. Idila bo počakala. Tu smo doma. <3