Kot so nekoč dvorni preizkuševalci varovali plemstvo pred zastrupljeno hrano, jaz puncama skušam prihraniti oporečno ali pa samo slabo branje. Tako tudi sama prebiram otroške knjige in tiste, ki dišijo po odraščanju – in priznam, da mi je v veliko veselje! Zgodilo se je že, da je kakšen primerek ostal na moji polici dlje časa, ker sem ga težko dala iz rok. Te dni pa mi je na otroškem oddelku pomežiknila knjiga s tako pomenljivim naslovom (Mala knjiga o ljubezni), da je morala najprej nujno na zmenek z mano …

Z modrimi platnicami in mini formatom me je kupila že na tretji strani. Tam, kjer v garderobni sobi na tleh čakajo moški plesni čevlji, nad njimi pa nedeljska obleka in klobuk, in kjer se iz hrepenenja rodi šepet tistih besed, ki si jih Fred želi slišati … Fred je vedno manj fantič in vedno bolj fant, ki kljub sivim in skromnim časom živi kar se da polno otroštvo. Sploh odkar z vso živostjo začne spoznavati občutek, ko ti ob nekom postane toplo pri srcu. Nepredvidljivo življenje ga ne postavlja le pred izzive (kako preprečiti krivice, kako postati pogumnejši, kot si, in kako se postaviti zase in za vrednote, ne da bi karkoli obžaloval), ampak v njih vsak dan znova najdeva priložnosti, skozi katere spoznava svet, ljudi, predvsem pa sebe v prodornejši luči.
Bolj sem jo brala, bolj se mi je razodevala, da je točno to, kar trdi njen naslov. Mala knjiga o ljubezni – tisti univerzalni energiji, ki daje življenju smisel in upanje in moč. Tudi takrat, ko ni nujno poimenovana, ampak jo le slutimo: v v snegu izteptanih črkah, poslanih v vesolje, v srčno zapisanem opominu, ki je opomin, kaj resnično šteje, in v besedah “ravno obratno”, ki, čeprav na kratko, povedo vse. Tik pred prazničnim decembrom nam nežno in s preprostimi besedami, ki jih razume staro in mlado, odstira pogled na pristno srečo. Skriva se v očeh, ki zrejo v ljube ljudi. Vse ostalo pa – tudi, če ga ni.