Kmalu, 26. januarja, bosta minili dve leti, odkar sem zainteresiranemu občinstvu predstavila blog Pri Sofiji. Za tretje leto objavljanja sem zastavila veliko načrtov (in še več idej). Naj se jih uresniči čim več! Ker pa je nekje treba začeti, zakaj ne kar z osveženim logotipom.
Vesna Kitthiya. Krajinska arhitektka po izobrazbi, ki se v zadnjem času posveča prostoživečim živalim prijaznega zunanjega prostora ter sporočilnim miniaturnim ilustracijam v kontekstu sobivanja z našimi sopotniki na dveh ali več nogah. Tako pravi sama.
Nekaj je na njej in njenih risbah. Nekaj odpičenega in hkrati ravno prav … normalnega. Nekaj tako avtentičnega, da je celota skrajno simpatična. Morda me je prepričala s preprostostjo, malo pa zagotovo tudi s prirojeno prleško dostopnostjo. Prijetna sogovornica. Osebno sva se pred časom, tako mimogrede, spoznali v družbi, ki je vabila ustvarjalno vnemo, in ko še nisva razmišljali, kaj nama poznanstvo lahko prinese. Šele kasneje, ko sem odkrila Loščiko, so mi njene podobe v miniaturkah dokončno razkrile, kako topla in iskriva oseba je. In vsaka risba – tako enostavna, a vendar tako polna, tako zgovorna – odseva vse, kar je. Lepo je odkrivati Loščikin svet dvodimenzionalni svet kuncev, rac, mačk in kar še je štirinožnega živelja.
Pocukala sem jo za rokav in prosila za Sofijin portret. Tako spontano je bilo in drugače sploh ni moglo biti. Potem pa Vesna ni narisala samo ene Sofije, ampak kar tri. Izbira ni bila lahka, a izbrati je vendar bilo treba.
Sofija v družbi knjige pod drevesom se je tudi vam (skoraj soglasni ste bili!) zdela prava izbira za blog, ki se bo še naprej razvijal in rasel. Nadejam se, da se zato kmalu pokažejo tudi sadovi, ki bi jih delo naj obrodilo. 
V zahvalo z Vesno podarjava imenitno miniaturko. Odeja, lučka in blazina (pa še maček zapovrh!) – preprost, a najboljši recept za polet na krilih domišljije. Roke gor vsi, ki ste se v rosnih letih (ali kasneje) podajali na tovrstne polnočne avanture!
Naj bo v vas vedno malo otroka, ki bo hlepel po zgodbah. Zgodbe bogatijo življenje – in obratno. Zato jih z največjo žlico privoščite tudi svojim otrokom. 😉