Vsi, ki prihajate na blog Pri Sofiji, veste, da je nastal kot platforma za izpostavljanje odličnih slikanic za otroke, da ozavešča o pomembnosti branja že od malih nožic naprej in da predstavlja različne bolj ali manj ustvarjalne načine, kako malčke (in malo večje palčke) motivirati za ukvarjanje s knjigo. Večina pa zagotovo ne ve, kako smo izbrali naslov Pri Sofiji in kdo Sofija sploh je. Večkrat se je že zgodilo, da so bralci bloga našo Mici poklicali Sofija, nekateri so tako naslovili tudi mene. Ob drugi obletnici bloga zato objavljam 5 dejstev o Sofiji, ki bodo razjasnila nekatere dileme.
1.
Sofija je najprej bila ideja. Potem sem zbrala dovolj poguma, da je postala čisto taprava književna junakinja. Zdaj krasi naslovnico slikanice, v kateri se izkaže za bistro deklico, ki s svojimi dejanji dokazuje, da je tudi pogumna in srčna, samozavestna in ravno prav navihana.
2.
Sofijo sem ustvarila pred štirimi leti in pol med občudovanjem (in cartanjem) velikega trebuha, v katerem je že veselo brcala Mici. Zanjo. Malo pa tudi zase.
3.
Prvo Sofijo sem narisala sama. Vzelo mi je veliko časa in obilo energije, vendar sem bila odločena, da otroško “knjigo” (ki v resnici ni knjiga, ker me zanjo ni pocukal za rokav še noben založnik) opremim s slikovnim materialom, kot se to pač spodobi.
V drugo je Sofija po moji predlogi nastala med dirty dancingom pletilk in volne pod prsti Maje Simeonov Nedeljko (Copatki Doroteja). S Sofijo v taki tridimenzionalni obliki sva se lažje lotili projekta Sofijin kovček zgodb, ki je postal sinonim za bralno-ustvarjalne urice v sodelovanju z zavodom Bodidobro.
Nazadnje sem v začetku leta 2018 našo junakinjo prepustila navdihu umetnice Vesne Kitthiya (Loščika). Prenovljen obraz je (za razliko od mojih amaterskih poskusov) Sofijo naredil bolj zaresno, bolj profesionalno, tako, kot bi čisto zares pokukala iz otroške slikanice …
Katera Sofijina podoba vam je najljubša? Prva, druga ali tretja? V komentar vpišite, zakaj. Nekoga bomo obdarili z izbranim presenečenjem. :)
4.
Sofijino zgodbo v domačem brlogu že štiri leta hranimo na knjižni polici. Da jo lahko tako po staromodno listamo (in ne le gledamo na ekranu), se lahko zahvalim samo možu. To delo pač ni za telebane. Porabil je ure in ure prostega časa ter še več dobre volje, da je računalniško oblikoval vse popisane in porisane liste – nastala je fotoknjiga. Ja. Ko bi otroku srčno rad podaril knjigo, ki si jo zanj napisal sam, in se greš samozaložništva brez badžeta, je izdelava fotoknjige daleč najbolj izvedljiva varianta. (Pod pogojem, da mož to početje podpira s spodbujanjem pa tudi s čisto konkretno pomočjo.) Kvaliteta ilustracij je sicer taka, kot je, bogpomagaj, končni izgled pa, glede na okoliščine, niti ni tako slab.
5.
Sofija je, vsaj zame, postala simbol preživljanja časa ob knjigi, simbol za domišljijo razprtih kril in otroške sanje, ki si jih drznemo sanjati ne glede na leta. Zato je postala tudi simbol bloga, ki meni osebno pomeni vse zgoraj našteto.
Zdaj veste. Vsakokrat, ko priklikate k Sofiji, stopite v moj, v naš književni svet. Ta nastaja za vse otroke (male in velike), ki verjamejo v moč domišljije. Ko boste naslednjič z mano pili virtualno kavo, pa me povprašajte še kaj. Tukaj ste vedno dobrodošli. <3
Pripis:
Aja, kdo je Vagonova Vilma? To pa vam prišepnem kdaj drugič. 😉