V rokah je držal nogavice. Rekel je, da jih bomo morali uokviriti. Bile so tiste ta rdeče. Baje zato, ker so z nama preživele ključne trenutke, ko je bilo v prvem planu življenje. V njih mi je pred pričama za vedno, za v dobrem in slabem, nataknil prstan. V njih je doživel čudež rojstva male Mici. V njih me je opogumljal, ko je na svet rinila Mala. Mojbog, vsaj sedem let jih že perem? Potem je res že čas, da jih uokviriva. Ali pa bolje, da jih ne … mislim, vseeno jih že več kot sedem let natika na podplate. Legendarne nogavice, skratka. Očitno neuničljive. Rdeče kot ljubezen.
Dnevi, jasno, niso vsi posipani s štapcukrom. So dnevi, ko je teža štirinajstih let še vedno mladostno lahkotna, spet drugekrati pritiska ravno tam, kjer je emšo izdolbel občutljive brazde. Jebiga, prestara sem, da bi se učila novih trikov … v bistvu sem ravno dovolj stara, da pozabljam tudi tiste, ki sem jih pred časom že obvladala. (Pssst, ali pa jih namerno “pozabljam”, ker mi enostavno ni.) Včasih me ima, da bi mu rekla: Alo, stari, prestara sem, da bi tekmovala – z ne nujno mlajšimi, ampak bolj zdekoltiranimi, bolj duhovitimi, bolj brezskrbnimi (ali pač manj zategnjenimi), da dalje sploh ne naštevam. Morda sem v resnici prestara in sem zato pozabila, da mi tekmovati sploh ni treba! Ker sem vse to že bila. Danes naju enega na drugega veže več kot to. Več od površnih stiskov in prebliskov, s katerimi zapolnjujemo napete ure vsakdana. Veže naju dva para rok pa še dva para ročic zapovrh, veže naju trpežnost rdečih nogavic. Nogavic, ki so imele potencial, da so postale več kot samo navadne, dolgočasne nogavice …
Na to me je spomnila ena najbolj prisrčnih slikanic, ki sem jo v knjižnici izmaknila (pa ne ukradla, no!) konec leta 2017. Moja veja (avtorica Mireille Messier, založba Zala) je slikanica s potencialom na kvadrat – in to kljub temu, da je v njenem prvem planu tako banalna stvar, kot je veja. A za neustrašno dekletce je ta tako pomembna, da je že skoraj zaklad. Njena veja je toliko več kot samo veja – je grad, je skrivališče, je ladja …, ki nekega jutra zaradi žledoloma obleži na tleh. K sreči ne obleži sama, temveč se ob njej naenkrat nariše potencial.
Potencial pomeni, da jo je vredno obdržati, deklico pouči sosed. V naslednjih dneh z njegovo pomočjo (a tudi z velikim deležem dekličinega angažmaja!) veja spet postane dekličin najljubši prostor za igro brezmejnih možnosti, ki jih oblikuje in usmerja nasmejana otroška domišljija …
Če imate doma nadebudneža, za katerega ste iskali sodobno slikanico, ki bi imela:
- dobro zgodbo,
- ilustracije, ki bi na popoln način dopolnjevale besedilo,
- ter poučno sporočilo
– ste končno našli pravo knjigo. Morda jo zavijete skupaj z desko in vrvjo ter dodate uro ali dve vašega (dragocenega) časa. Jaz že vidim lesketanje v otroških očeh, pa vi? 😉
Na robu malega mesta je pred leti rasla prav taka veja. Ravno dovolj nizko na deblu češnje, da se je nanjo lahko obesila deklica – navzven tiha, a s konkretno kapaciteto glasne domišljije. Deklica, ki je šele začela sanjati o princu, za katerega ni vedela, da jo bo namesto s konjem prepričal z rdečimi nogavicami … Včasih pozabim, emšo pač, da sva kot veja s potencialom. Že od takrat, ko sem pred njim razprla krila, ne da bi slutila, da bova na teh krilih še dolgo letela. Potem pa nisva tam, kjer sva bila najprej Jaz in On, zrasla samo Midva, ampak tudi Mici in potem še Mala, okoli nas pa Dom, ki nas drži skupaj tudi v trenutkih slabosti, ko ubiramo vsak svojo štimo, da od disharmonije bolijo ušesa. V verzih “Jaz bi s tabo jugo lovil, valove pobožal, se tebe napil, ti pa bi raje ostala v pristanu, korake drobila proti Piranu …” (Nekaj med nama, Easy) najdeva malo tebe in malo mene, nikoli pa tistega dela, da med nama očitno ne vžge. Ker se je čisto dobro vžgalo. In če rabiva rdeče zokne, da podžigava žerjavico, jih bom še naprej prala. V okvirju od njih ne bo nobenega haska, očitno morajo vsaj malo zašvicati. 
Koristne informacije o knjigi:
kategorija: 3 do 10 let, velik format, trda vezava, založba Zala, 2017