Vsakokrat, ko iščem nove knjige za skupno, družinsko branje z malo frkljico, razmišljam o ilustracijah. Te me pritegnejo ali odbijejo. Le redko sem do njih ravnodušna. Zdaj tudi že točno vem, kaj bo prepričalo Mici, ki je kot dojenček takoj zavrnila knjige s slikami, ki ji niso sedle. Tiste s preveč umetniške svobode (a še vedno daleč od abstraktne podobe) sva navadno hitro pospravili. Knjige s pečatom Jelke Reichman so bile vedno kategorija zase – otroškemu očesu veliko bolj razumljive zaradi realističnega nastopa so bile daleč najbolj priljubljene. Pri majhnem otroku je ilustracija namreč najpomembnejši del knjige, saj se njegova domišljija šele razvija. Ravno zato je še toliko bolj pomembno, da dobi priložnost za srečanje s kakovostnimi ilustracijami, ki od besedila ne odvračajo, ampak ga dopolnjujejo. Otroke sicer na splošno privlači svetleči in buhteči kič – nanj moramo biti še toliko bolj pozorni, ker se pogosto pojavlja tam, kjer je potrebno nekako nadomestiti skromno vsebino. Beri naprej →
Deževen dan za knjige in blatne luže
Že zjutraj je tiho deževalo. Vse knjige iz knjižnice smo že tolikokrat prebrali, da je bil čas za nov obisk ptujskega malega gradu. Ampak zunaj dežuje! Ja, in? Eden Micinih najbolj uporabnih in daleč najljubših kosov garderobe so dežni škornji. Vsakokrat, ko gremo ven, so takoj na nogah – pa če dežuje ali ne. To je bil – vsaj zame – tudi dober izgovor, da Mici preizkusi nov dežnik (ki sicer sploh ni več nov, dežja pa še ni uspel dočakati). Mici je bila takoj za – v to sploh nisem dvomila. 
Beri naprej →
Nemiren otrok in (ne)zanimanje za knjige
Mamice nemirnih otrok, imate tudi ve kdaj občutek, da vaš otrok nima interesa za knjige?
Poznam otroke, ki jih lahko posedete in jim v naročje položite knjigo pa bodo pozabili na vse okrog sebe. Druga skrajnost so otroci, ki ponujene pravljice ne bodo niti pogledali, ampak bodo raje nadaljevali s tekanjem okoli množice igrač. Lahko bi rekli, da tisti prvi pač imajo interes za knjige, drugi pa ne in ga verjetno nikoli ne bodo imeli. Morda res ne. Ali pa svojega interesa samo niso pokazali. Živahni otroci (in to nikakor ne samo fantje!) so nenehno v gibanju, kar pa ne pomeni, da za knjige niso dojemljivi.
Moje dete – mala Mici je živahen otrok. Rada poskakuje in prepeva, se glasno smeji in radovedno vtakne nos v vsako reč, še najraje tja, kamor ga naj ne bi. Da z velikim veseljem lista knjige, opazuje ilustracije in lutkam “bere” pravljice, ni dejstvo, s katerim se je rodila. Kot nemiren otroček ni kar obsedela v mojem naročju, če sem začela pripovedovati zgodbo. Ne. Navadno me ni poslušala (ali pa je le dajala takšen vtis) in je hlastno, nepotrpežljivo obračala liste, preden sem utegnila prebrati poved ali dve. Večkrat je zgrabila knjigo in jo raje obračala po svoje, jo tlačila v usta in okušala. A knjige so del našega vsakdana in vedno so na dosegu roke. Če jih kateri dan slučajno nismo brali, smo jih listali ali samo prekladali. Otroci se pač ne rodijo z neskončno pozornostjo za stvari, ki jih starši vidimo kot pomembne. Če pa jim damo priložnost in čas, bodo opazili vse, kar je pomembno nam, in nas posnemali. Tako se učijo, tako ponotranjajo vrednote svoje družine. Beri naprej →
Mali princ in prevelika knjiga
Včasih v male dlani zaide knjiga, ki zanje ni primerna. Težek slovar, roman za odrasle brez slik. Taki primerki niti ne dobijo veliko pozornosti (razen če imate v njih zataknjen list, ki označuje, kje ste ostali – zagotovo bo čudežno izginil). Vsake toliko punca prinese mladinsko delo, ki je dovolj ilustrirano, da lahko narisano podrobno opiševa. Domišljija je živa, prožna, potrebuje le priložnosti za rast in razvoj …
Med prisilnim dopustom, ki sva ga obe z Mici preživljali v borbi z virusi, sva našli Malega princa. Na prvi pogled otroško branje s preprostimi risbicami je tamalo takoj pritegnilo. “Beri mi,” je prosila. Ni pomagalo, da knjiga ni za take male punčke. Ker je ona že velika. Haha. “Beri mi,” je bila neizprosna. Da bo interes za knjigo po desni prehitela kratkotrajna koncentracija, je bilo jasno samo meni. Zato sem iz omare vzela plastelin, iz škatle za igračke pa izbrskala miniaturno figurico fantka. Odprli sva knjigo in se lotili dela.
To je zgodba o Malem princu, ki je živel na malem planetu. Dvoletniku je težko razložiti, kaj je planet, zato sem ga naredila iz plastelina nedoločene barve. (Razmerje velikosti ni bilo čisto pravo, a je za ponazoritev ustrezalo.) Beri naprej →
Prva knjižna izbira Pri Sofiji: Biba buba baja (ali Bibanke za najmlajše)
*Kategorija: 0 do 1 leto +
Naša Mici je vrtec začela obiskovati s 13 meseci. Njena besedna plat sporazumevanja je bila še zelo okrnjena, medtem ko je bila za dogajanje okoli sebe precej dovzetna. Nekega dne, bilo je spomladi, v času “aprilskega” deževja (ki se je tisto leto raztegnilo na več mesecev pred aprilom in za njim), je tamala začela migati s prstki in govoriti “tipa tapa”. Z možem sva jo posnemala in ji dala vedeti, da jo slišiva, da želiva sodelovati v njeni komunikaciji, čeprav je nisva razumela. Nekaj časa sva si belila glavo, kaj naj bi njeno sporočilo pomenilo, nato pa le povprašala tudi njeno vzgojiteljico. Srčna ženska, res, nam je takoj natisnila izvod pesmice, ki so jo otroci spoznali v njenem varstvu. “Dežek pada tip, tip, tip …” Takoj nama je bilo vse jasno! Zvok dežnih kapelj je Mici spomnil na pesmico, ki jo je poslušala v vrtcu, šele doma pa se je opogumila in jo ponovila tudi naglas. Tako sem se prvič srečala z bibarijami Mire Voglar in še danes mi je žal, da mi ni prišla pod prste že prej. Je, kakor je. K sreči pa bibarije niso primerne samo za dojenčke, ampak so zelo učinkovite tudi pri malo starejših otrocih, ki lahko prevzamejo aktivnejšo vlogo pri samem izvajanju teh gibalnih pesmic.
Pustni kostum po pravljično
Pri Sofiji bi pust 2016 moral biti pravljično obarvan. Mici se je namreč nekega jutra med vožnjo v avtomobilu na poti v vrtec odločila, da bo za maškare muca. In to ne neka navadna muca, ampak čisto taprava Muca Copatarica. Kaj mi je drugega preostalo, kot da sem odprla našo najljubšo slikanico in razmislila, ali bi želja naše navihanke bila izvedljiva. Ugotovila sem, da bo stvar čisto preprosta, zato vam jo kot hitro in poceni varianto priporočam za prihodnje leto … V mislih imejte samo, da je zašita oprava primerna za drobno dvoinpolletnico, zato velikost blaga prilagodite velikosti vašega otroka. 😉
Kaj potrebujemo za kostum Muce Copatarice iz domače delavnice?
- širši beli šal iz flisa (šlo bi tudi z navadno belo odejico iz flisa)
- elastiko
- kos modrega blaga
- šivalni stroj
- (gumbov, zadrg in podobnega v tej izvedbi NE potrebujete)
Tematski teden: volk – zadnjič
Po sedmih dneh druženja z volkom lahko rečem samo, da tak ali podoben tematski teden (morda vsake toliko) nadvse priporočam. Pripravljene aktivnosti so poskrbele, da nam noben dan ni bilo dolgčas, opravili pa smo tudi s skritimi strahovi. To je bil tudi glavni cilj tedna in lahko si mislite, kako fino se mi je zdelo, ko po treh dneh nihče več ni spraševal, kje je volk in ali bo prišel.
Za zadnji dan smo pripravili predstavo, ki jih Mici obožuje, prebrali pa smo še nekaj knjig, v katerih nastopa volk – izbrala jih je mala madam.
Dejavnosti:
- doma: uprizoritev lutkovne predstave (z volkom v glavni vlogi)
- doma: branje knjig Mojca Pokrajculja, Pujsek, raček, goska in volk, Trije prašički
Dojenčku beremo drugače kot malčku
Ob poplavi knjig, ki so nam na voljo, sploh ni čudno, če se mamice in očki sprašujemo, katero knjigo vzeti v roke, pa tudi, kako se sploh lotiti branja drobnemu bitjecu. Dojenčku seveda beremo drugače kot aktivnemu malčku, zato vam spodnja vodila morda pridejo prav.
V prvih mesecih po rojstvu beremo z otrokom v naročju. V resnici niti ni pomembno, kaj beremo (lahko tudi časopisno novico ali recept za krofe), detecu je enostavno prijetno poslušati ritem besed, ki ga zbližuje z vami. Hkrati je to prva priložnost, da vas otrok vidi s knjigo, zaradi česar jo bo kasneje lažje povezal z ugodjem. Tudi petje uspavank je dober uvod v ritmiko vezane besede.
Druga polovica prvega leta je čas, primeren za besedila v rimah – kratke pesmice, izštevanke in bibanke. Ob branju/petju/govorjenju plešemo s prsti po otrokovih nogah, rokah in trebuščku, da privabimo njegovo pozornost. Beri naprej →
Tematski teden: volk – šestič
Bolj se je bližal konec našega volčjega tedna, bolj sem bila prepričana, da bi volk moral dobiti svojo “mini me” različico. K sreči sem našla najbolj simpatičnega volkca, ki sva ga z Mici enostavno morali izdelati. Ker smo pravi hrčki, ki “za vsak slučaj” hranimo neverjetno količino stvari, sva za izdelavo imeli pri roki ves potreben material. Ha! Vidite, da se skladiščenje splača? 😛 Malo energije sva pokurili tudi s preprostimi gibalnimi vajami na svežem zraku – to malo Mici ravno dovolj utrudi, da zvečer brez težav potone v svet sanj.
Dejavnosti:
- na vrtu (na igralih): posnemanje gibanja volka (plezanje, tekanje …)
- doma: priprava materiala za izdelavo lutke iz nogavice (volka)
- doma: pomoč pri izdelavi lutke (volka)
- doma (na jogiju): učenje prevala naprej
Tematski teden: volk – petič
Peti dan tematskega tedna sem popolnoma prilagodila barvam. Z Mici sva začeli z barvami gozda in volka, nadaljevali pa tudi z ostalimi, saj se mi je zdelo škoda, da pripravljenih aktivnosti ne bi izkoristila v polni meri …
Dejavnosti:
- doma: iskanje ujemajočih barv na barvnem krogu
- doma: barvanje papirnatih krogov
- doma: določanje barve vsakdanjim predmetom