Po sedmih dneh druženja z volkom lahko rečem samo, da tak ali podoben tematski teden (morda vsake toliko) nadvse priporočam. Pripravljene aktivnosti so poskrbele, da nam noben dan ni bilo dolgčas, opravili pa smo tudi s skritimi strahovi. To je bil tudi glavni cilj tedna in lahko si mislite, kako fino se mi je zdelo, ko po treh dneh nihče več ni spraševal, kje je volk in ali bo prišel.

Za zadnji dan smo pripravili predstavo, ki jih Mici obožuje, prebrali pa smo še nekaj knjig, v katerih nastopa volk – izbrala jih je mala madam.

Dejavnosti:

• doma: uprizoritev lutkovne predstave (z volkom v glavni vlogi)
• doma: branje knjig Mojca Pokrajculja, Pujsek, raček, goska in volk, Trije prašički

Utrinki dogajanja:

Si predstavljate otroka, ki teka po hiški in se dere: “Predstava bo, predstava bo!” No, to je naša Mici. Osebe, ki bi lahko nastopale v predstavi, je seveda izbrala ona. Pa njena prva izbira niso bile ročne lutke, ampak kar vse plišaste zverinice, ki zasedajo jogi v otroški sobici. Ko sva (stežka) naredili ožji izbor, so na odru pristali: volk, deklica, medved in miš. Uprizorili smo “Sivo kapico”, ki si je volka lepo privoščila. Zadovoljstvo na obrazu naše punce, ki je sedela kot prikovana in srkala vase prenovljeno pravljico, je povedalo vse. Pri tem sva čisto pozabili na lutke, ki sva jih iz tulcev toaletnega papirja izdelali nekaj dni nazaj. Nič hudega, v poštev bodo gotovo še prišle, saj je igra z lutkami pri nas skoraj na dnevnem redu.

Tudi branja sva se lotili – z volkom v glavni ali stranski vlogi. Najprej sva vzeli v roke brezčasno klasiko – koroško pripovedko Mojco Pokrajculjo. Mnenje male Mici? Poslušala je tiho kot miška in slike opazovala z velikimi očmi. Ob vsakem trkanju je z roko narahlo potolkla po slikanici, oponašala pa je tudi lisičino mlaskanje medu. Rekla bi, da je pravljica dobila zelo dobro oceno. Moje mnenje? Tisti zadnji del, ko si zajček polomi tačke, sem res malo spremenila (povedala sem samo, da so ga jezne živali lovile), sicer pa gre za krasno zgodbico, ki je ravno dovolj dolga, nočni zaplet z medom pa ravno prav napet za nadobudne malčke.

Tri prašičke, ki spadajo v železni repertoar, že obvladava, a so obema še vedno malo komični, zato knjigo z veseljem jemljeva v roke.

Tokrat mi je uspelo na bralni seznam dodati tudi pravljico Pujsek, raček, goska in volk (priredbo Marie Terese Codina), ki jo je Mici pozorno spremljala. Njeno mnenje? Ko sem prebrala zadnjo besedo, je knjigo že odrinila in se ozirala za drugo. Moje mnenje? Kot zgodba o Treh prašičkih, od katerih se dva za pusta preoblečeta v gosko in račka, le da ta nima takega učinka, kot ga lahko ustvarijo trije bratci, in nekaj enostavno manjka.

Najbolj lušten trenutek sedmega (zadnjega) dneva:

Med igro s kockami, iz katerih sta z atijem zgradila hiško, vanjo pa je spravljala živali, se je punca pogovarjala sama s sabo: “Tok tok, Mojca, me spustiš v piskrček? Ja, pridi.” To se je slišalo nekako tako: To to. Mojca, me spustis fpistrtek?. 😀