Izbira prave knjige za vašega otroka

// Komentarjev še ni

V želji približati knjigo otrokom vedno znova naletim na vprašanje, ali je branje res tako zelo življenjsko pomembna stvar. Ja. Pa ne gre le za to, da je knjiga zakladnica znanja. Nepogrešljiva je zato, ker širi obzorja bralca v neslutenih razsežnostih in prispeva k njegovemu napredku tako pri govoru, poslušanju kot tudi pri pisanju. To pomeni, da pomaga razvijati vsestransko pismenost, ki pa je eden ključnih dejavnikov za doseganje osebnega in družbenega uspeha. Če to v današnjem svetu ni življenjsko pomembna stvar, potem morda ne razumem ustroja sodobnega sveta.

DSC_1158

Ker pa verjamem v to, kar počnem, vem, kako pomembno je, da prava knjiga najde svojega bralca ob pravem času. Otroci so tako različni in njihovo doživljanje je izrazito individualno. Medtem ko eni malčki z veseljem prisluhnejo pravljici, so drugi bolj naklonjeni zgodbi iz vašega otroštva ali pripovedi o naravnih pojavih. Izbira knjige naj bo zato vedno prilagojena posameznemu otroku.

Za lažjo odločitev, katera knjiga bo najprimernejša, imejte v mislih naslednje kriterije. Beri naprej →

Sprehod skozi pravljični gozd

// 1 komentar

Danes je dan za fotozgodbo, ki je nastala na telefonu mojega zlatega moža. Ker sem bila del tega vikenda službeno odsotna, sta z malo radovedno Mici odvandrala na pravljični potep v Pravljični gozd Rdeča kapica*. Naslednjič me bosta, baje, vzela s sabo. 😉 V čigave hiške sta kukala, kaj sta opazila in koga srečala v Mohorkovi grabi, si oglejte v nadaljevanju.

Če ste se po pravljičnem gozdu že sprehajali, bom vesela vaših vtisov in opažanj. Kaj naj rečem – na podlagi vtisa, ki sem ga dobila s fotografij, mi je kočica z volkom in Rdečo kapico malo … strašljiva. Ste dobili tudi vi tak občutek ali sem samo jaz čudna? 😛

IMG_20160416_094108

Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Zelo lačna gosenica

// 2 komentarjev

*Kategorija: od 1 do 5 let

DSC_1409 (Medium)Pri Sofiji smo “bogatejši” za simpatično barvno posteljnino (v kateri se taveliki lahko stiskamo samo med večernim branjem, tamala pa celo noč), na knjižni polici pa je pri roki ujemajoča slikanica širokega formata. Zajela nas je mini invazija zelo lačnih gosenic. 😀 Če se slučajno sprašujete – knjige o gosenici nismo poiskali zaradi nove posteljnine. Splet okoliščin je bil spet takšen, da se je dan ali dva za knjigo v naš dom čisto po naključju v moji nakupovalni vreči pripeljala tudi posteljnina – zahvaljujoč “več kot fer” trgovini. Ne vem, kako postopate ostale mamice, ampak jaz vsak izdelek iz blaga najprej vržem v pralni stroj in operem. Sploh če vanj potem odevam otroka. Zato posteljnina na fotografiji tako lepo plapola v aprilskem vetru, ki jo je v pičlih nekaj toplejših popoldanskih urah tudi posušil.

 

Kaj smo brali? Slikanico Zelo lačna gosenica. Beri naprej →

Dan knjig za otroke s Svetlanino Zlato mačjo prejo

// Komentarjev še ni

paper-1100254_1920
Tudi knjige za otroke praznujejo. Drugega aprila, na dan, ko se je rodil Hans Christian Andersen, je bila otroška literatura tudi pri nas (spet) v prvem planu.

DSC_1204

Načeloma Pri Sofiji posegamo po slikanicah, ki vedno znova prepričajo z dobro mero ilustracij in jih brez večjih težav na kraj bralnega “zločina” prinese tudi mlajše dete. Pa sem na dan knjig za otroke zaradi “prazničnega” vzdušja, tako za spremembo, vzela v roke zbirko pravljic – knjigo, ki jo zaradi teže (take in drugačne) trenutno bolj kot ne hranimo na knjižni polici.

Zlata mačja preja je ena tistih “dragocenosti”, ki bi skoraj morale biti pri vsaki hiši z malčki. Ponatis 29 najlepših otroških umetnin Svetlane Makarovič – pisateljice, ki zna besede umetelno tkati v temačne balade, a tudi prijetno presenečati s (pri)srčnimi pravljicami. Njena dela so klasika! Zraven priljubljene Sapramiške gotovo poznate tudi tisto poučno Pod medvedovim dežnikom pa Tacamuco in Sovico Oko, da o Kosovirjih na leteči žlici sploh ne govorimo. Po njih posegamo, ko želimo na preprost način spregovoriti o poštenosti in pravici in skazici. O temah, ki nagovarjajo male in velike ljudi. 😉 Beri naprej →

Mamine skrivnosti …

// 2 komentarjev

Že spet je večer. Posoda še ni pomita in na zagret likalnik čaka gora perila. Po drugi strani pa je v postelji zadovoljno dete. In pred računalnikom mami, ki na tako prazničen dan enostavno mora zapisati še kako besedo ali dve …

V enem izmed zadnjih prispevkov sem omenila posebno “darilno” omaro, v kateri hranim drobna in velika presenečenja za mojo punco. Tako srečo imam, da največkrat, ko želim kupiti točno določeno reč, le-te nikjer ne najdem. Zato sem si omislila veliko bolj praktičen sistem, ki odlično deluje. Ko naletim na prima zadevo, za katero menim, da je taprava izbira za mojega otroka, jo kupim in shranim za prvo primerno priložnost. Tako hrčkanje daril v resnici ni zraslo na mojem zeljniku. Zraslo je iz živega spomina na moje otroštvo, na predpraznična pričakovanja in na skrivnosti, ki jih je skrivala omara moje mame …

mmama

Ene 30 let nazaj je “darilna” omara v mojem življenju že obstajala. Dišala je po maminih skrivnostih, po otroškem veselju in naučeni potrpežljivosti. Ne spomnim se, kako ali kdaj sem odkrila, da se v njej ne skrivajo samo puloverji in škatlice s hlačnimi nogavicami. Zelo živ pa je spomin na stol, na katerem je bilo potrebno stopiti na prste, da si otipal čudovite stvari, ki bi morale ostati skrite. Otroški spomini so tako dragoceni ravno zato, ker jih ni veliko – ostali so le najbolj živi in tisti, ki so me (očitno) še posebej zadeli. Kje je mama kupila dolgonogo, zlatolaso punčko in kako dolgo sem strmela vanjo skozi plastično pregrado, preden jo je (končno!) “dedek Mraz” v darilnem papirju položil pod naše božično drevo? Si predstavljate deklico, ki mesece (tako dolgo se je vsaj zdelo!) brez besed, le z velikimi očmi obiskuje skrivni brlog, v roke jemlje ta posebni zaklad in potrpežljivo čaka dan, ko bo igračo lahko čisto zares, brez občutka krivde vzela v roke? In ko je trenutek končno prišel, je bilo veselje nad darilom enako pristno, kot je bilo prvič, ko je bila moja najdba še ilegalna. Beri naprej →

Prva knjižna izbira Pri Sofiji: Kdo bo pospravil igrače?

// Komentarjev še ni

*Kategorija: 2 leti +

Tipična nedelja. Budnica okrog sedme ure in gneča v veliki postelji: mami, ati, Mici, vsaj tri plišaste živali, maček Bili. Nekje vmes pa knjiga, seveda. Že nekaj tednov zapored beremo zgodbo o zajčku, ki se je naučil pospravljati. Mici je nad sistemom, ki ga v zgodbici ubere učiteljica, očitno navdušena. Tudi meni se, po pravici povedano, zdi zelo posrečena, preizkusili pa je še nismo. Zakaj? Ker sistem, ki smo ga uvedli mi, čisto dobro deluje in (zaenkrat) ne potrebuje izboljšav.

DSC_5544

Naj se javi starš, kateremu se ni bilo potrebno soočati z vprašanjem (ne)pospravljanja – res bi ga rada spoznala! Ker igrač je pri vsaki hiši veliko (roko na srce, v resnici jih je veliko preveč), česar se najbolj zavedamo, ko vse ležijo na kupu sredi sobe. Mene je ta prizor vedno spravljal ob živce, čeprav še zdaleč nisem mahnjena na sterilno čistočo, zato sem hitro uvedla pravilo o selekcionirani uporabi igrač. V praksi to izgleda tako: otrok se igra z izbrano igračo, ko si zaželi drugo, pa prvo vrne(mo) na njeno mesto. Za malo kobacajko sem seveda pospravljala jaz, ko je bila stara že kako leto in pol, pa sem začela isto zahtevati tudi od Mici. Mislila sem, da bo dovolj, če je do takrat imela (moj) dober zgled, pa ni bilo čisto tako. 😉 Najbolj učinkovito je tako postalo dejstvo, da bom nepospravljene igrače pospravila jaz – in to na nedosegljivo mesto za nedoločen čas. Jap, grožnja zaleže – pod pogojem, da pravilo izvajaš dosledno in da neomajno držiš obljubo. Beri naprej →

Projekt: odvajanje od plenic – tudi s pomočjo knjige

// Komentarjev še ni

DSC_1043Včeraj zvečer sem v rokah držala Micine hlačke za odvajanje od pleničk. V (nočni) uporabi so bile približno en mesec, zdaj pa jih že več tednov gledam, kako samevajo na (malo zaprašeni) polički.

Učenje, kako ostati suh, je za družino velik zalogaj, tako se mi je vsaj zdelo v najbolj napetem obdobju, zdaj pa mi kar ni jasno, kako in kdaj je minila še ena nepozabna prelomnica. Punca je v resnici že prava punca. Danes sem ji v skodelo z juho namesto male nastavila veliko otroško žlico in se brez besed (in brez solza) poslovila od dojenčka, vedno nepredstavljivo umazanega od hrane.

Taka sem, da rešitve za vprašanja, ki me prestrežejo, iščem v knjigah. Projekt “brez plenic” ni bil nobena izjema. 😉 Mici je lani poleti napolnila dve leti. Spomladi pred enim letom so me bližnji začeli dregati, da bo poleti idealen čas za odvajanje od plenice. Beri naprej →

Lutka – pripomoček z velikim potencialom

// Komentarjev še ni

DSC_0674Verjetno sem že kdaj omenila, da je naša frkljica nora na lutke. Sofijino družinsko lutkovno gledališče zato šteje kar nekaj članov. Imamo lutke, ki jih animiramo s celimi rokami, druge s posameznimi prsti, marsikaj smo tudi že izdelali, vse pa služijo svojemu namenu. Pogosto se gremo gledališče kar tako – ker je zabavno. Včasih lutke uporabljamo med branjem (tako zanimivo znajo pripovedovati!) ali po njem, ko želimo že slišano zgodbo predstaviti malo drugače. Seveda nas vedno tudi malo zanese in ustvarjamo po svoje, junaki pa se tudi nikoli ne pritožujejo, da so se znašli v napačni pravljici. 😉
Iz šolske prakse vem, kakšen učinek imajo lutke na otroke, zato smo jih kar hitro vključili v naš vsakdan. Če se prav spomnim, smo si jih najprej začeli natikati na prste. Te prstne lutke so tako majhne, da so bile obvladljive tudi na Micini drobni roki. Ko je naša punca pokazala zanimanje za tovrstno igro, smo jih dobili od fantka, ki jih je že prerasel.

DSC_9895

Ker so postale priljubljena igrača, smo družino lutk počasi začeli večati. Dinozavru, ki ga je prinesel občinski dedek Mraz, se je pridružila miš v predpasniku. Da bi okrepili človeško populacijo, sem prinesla domov dedka, kmalu pa smo naročili še čisto simpatičnega volka. Del stalne zasedbe je postala tudi bela muca – ampak ta projekt vam opišem kdaj drugič. Beri naprej →

Branko, posebna knjižica in rdeči baloni

// 1 komentar

Včasih določene stvari slučajno sovpadejo. Razen če slučajno ne obstaja in se vse zgodi z določenim razlogom. Morda. A že nekaj časa mi na koncu jezika leži zgodba o posebni knjigi, za katero verjamem, da je našla nas (in ne mi nje) in nam, vsaj malo, vsaj za odtenek, spremenila življenje.

DSC_0903
Nanjo je v knjižnici naletela Mici. Mini format, drobne bele platnice nevpadljivega videza. Še danes se sprašujem, kaj na njej je tamalo pritegnilo, da je knjigo vzela v roke in odločno povedala, da jo bova vzeli domov. Branko, ki s presenečenim izrazom strmi s platnice, je res bil malo poseben, a niti približno se mi ni sanjalo, kako zelo poseben v resnici je. Mici je doma dobesedno zalepil na stol. Do takrat še nikoli ni s takim iskrenim zanimanjem opazovala risbe za risbo. Beri naprej →

Otrok pri zdravniku ali Prva pomoč v obliki knjige

// 3 komentarjev

IMG_20151215_093847Ah, ti zdravniki …! Že nam staršem niso najbolj pri srcu, obisk zdravnika z otrokom pa zna biti … (kako naj se izrazim, da se bo lepo slišalo?) … neugoden. Sploh če gre za resno stvar in otroka preglejuje neznanec (oziroma celo več njih) v ne najbolj domači sterilni sobi sredi dooolgega bolnišničnega hodnika. Naša Mici že svoje pediatrinje ne obožuje, čeprav le-ta svoj poklic odlično opravlja in se mali upornici vsakokrat skuša prikupiti z mehkim bonbonom. Mici jo še najbolj tolerira, ko “teta zdravnica” sedi na svoji strani mize in ne kaže namere po približevanju s stetoskopom ali katerim drugim sumljivim predmetom. Beri naprej →

« Older posts
Newer posts »