Že zjutraj je tiho deževalo. Vse knjige iz knjižnice smo že tolikokrat prebrali, da je bil čas za nov obisk ptujskega malega gradu. Ampak zunaj dežuje! Ja, in? Eden Micinih najbolj uporabnih in daleč najljubših kosov garderobe so dežni škornji. Vsakokrat, ko gremo ven, so takoj na nogah – pa če dežuje ali ne. To je bil – vsaj zame – tudi dober izgovor, da Mici preizkusi nov dežnik (ki sicer sploh ni več nov, dežja pa še ni uspel dočakati). Mici je bila takoj za – v to sploh nisem dvomila.

Knjižnica je bila prazna, med policami sva se lahko razkomotili. Medtem ko sem brskala za novim dobrim in kakovostnim branjem, si je tamala iz igralnice prinesla stol in se ugnezdila pred eno izmed najnižjih poličk. Po eni uri sva le vzeli pot pod noge na mokro ulico. Luže! Toliko luž pa samo dve nogici, ki bi radi čofotali … Pa dežnik? Lep, to že, ne pa najbolj uporaben, saj te ovira, da sploh ne vidiš vseh malih jezerc, poleg tega pa si še čisto premalo okreten – sploh v rokah dveinpolletnice. Še dobro, da bundica premore kapuco, ki je veliko bolj praktična. Danes še mamačka ni pomagala, da otrok ne bi bil levo-desno-spredaj-zadaj-kjeježespet. Luže imajo svojo moč – jaz pa sem imela srečnega otroka. Da vam sploh ne govorim, kako je dete po dežni rekreaciji zaspalo, hehe.

Doma sva, se razume, poiskali tudi eno naaaajboljših knjig o blatnih lužah. Če še ne poznate Največje blatne luže na svetu, vam je mogoče niti ne bi priporočala. Bojim se namreč, da je Pujsa Pepa postala Micina velika vzornica. 😉

Aha, da ne pozabim. Iz knjižnice sva prinesli kar nekaj knjig, najbolj zanimiva se mi je zdela tista o zajčku Matevžu z naslovom Kdo bo pospravil igrače. Poročam, kako se je obnesla, ker pospravljanje … si zasluži čisto svoj zapis.