Vsakokrat, ko iščem nove knjige za skupno, družinsko branje z malo frkljico, razmišljam o ilustracijah. Te me pritegnejo ali odbijejo. Le redko sem do njih ravnodušna. Zdaj tudi že točno vem, kaj bo prepričalo Mici, ki je kot dojenček takoj zavrnila knjige s slikami, ki ji niso sedle. Tiste s preveč umetniške svobode (a še vedno daleč od abstraktne podobe) sva navadno hitro pospravili. Knjige s pečatom Jelke Reichman so bile vedno kategorija zase – otroškemu očesu veliko bolj razumljive zaradi realističnega nastopa so bile daleč najbolj priljubljene. Pri majhnem otroku je ilustracija namreč najpomembnejši del knjige, saj se njegova domišljija šele razvija. Ravno zato je še toliko bolj pomembno, da dobi priložnost za srečanje s kakovostnimi ilustracijami, ki od besedila ne odvračajo, ampak ga dopolnjujejo. Otroke sicer na splošno privlači svetleči in buhteči kič – nanj moramo biti še toliko bolj pozorni, ker se pogosto pojavlja tam, kjer je potrebno nekako nadomestiti skromno vsebino.

Ko otrok odrašča, postaja ilustracija vedno bolj moteča, saj otroku onemogoča, da bi zgodbo doživel po svoje, z domišljijo, ki bi se aktivirala in razvijala. Če zgodbe gledamo le skozi oči ilustratorja, sčasoma pozabimo, kaj pomeni ustvariti si svoj pogled nanje. V kolikor želimo, da bi otrok pravljico doživel na osebni ravni, je bolje, če mu jo povemo (in ne beremo) ter mu tako dovolimo njegovo lastno interpretacijo zgodbe.

V primerih, ko je ilustracija neizbežna (in pri bralskih »prvarčkih« je ključno, da ilustracija je), potem mora biti poučna, kakovostna in ne nujno samo »lepa« – če lepo pomeni prazno in dolgočasno. Dobra ilustracija je jasna, barve so uporabljene razumno in v pravi meri, risba nima nepotrebnih dodatkov, ki odvračajo od zgodbe. Odlična ilustracija ne prikazuje le književnih oseb, kakor koli si jih ilustrator že predstavlja, ampak v sebi »skriva« tudi odnose med junaki, njihova čustva, nosi vzdušje zgodbe in bralcu/poslušalcu pove še veliko več od samega besedila. Slaba ilustracija je po drugi strani klišejska in cenena, navadno tudi prenasičena, zaradi česar potegne pozornost z zgodbe in jo preusmeri nase.

Če ste se slučajno že začeli ozirati po domačih knjižnih policah, bodite brez slabe vesti. Vsi imamo doma tako sijajne knjige kot knjige s sijajno platnico. Pri Sofiji nismo nikakršna izjema. Moj namen ni sporočiti, da je potrebno tiste najmanj kakovostne izvode skriti na podstrešje, dokler ne bodo vaši mulčki razumeli, zakaj so “slabe”. Ne, pri nas so vse knjige prosto dostopne in jih prebiramo, če Mici izrazi željo. Ji pa zato dostavljamo vedno novo zalogo tisti “ta dobrih” za protiutež – da bo lažje razvila odnos do vseh variacij slikovnih podob in da bo sproti bogatila lastno vizualno dojemanje. V bistvu sem prav vesela, če najdem čim več različnih upodobitev klasičnih pravljic, ker imam občutek, da bo tudi otrok slej ko prej dojel, da volk ni nujno točno takšen, kot v naši knjigi, ampak da je lahko tudi bolj/manj resnično upodobljen, včasih rahlo karikiran, drugič celo malo dolgočasen. Hja, čeprav po drugi strani priznam, da si Pedenjpeda ne predstavljam nikakor drugače, kot je tisti izpod čopiča Marjana Mančka.

Da ne bi govorila tja v tri dni, dodajam primer treh Rdečih kapic.

Najbolj komercialna se osredotoča na vizualno podobo – plehko in kričečo, s slabim prevodom pa pozablja na vsebinsko plat (ki niti ni prirejena za naš kulturni prostor).

Vmesna varianta z veliko bolj užitno ilustracijo domišljiji dovoljuje dihati, barve in kratki stavki pa nakazujejo, da je namenjena najmlajšemu občinstvu.

V primerjavi s prvima dvema je tretja podoba Rdeče kapice precej pusta, a zato očesu in otroški domišljiji veliko bolj prijazna. Začinjena s porogljivostjo (volk v čevljih in s pasjo držo) bralcu daje krila in nagovarja k različnim interpretacijam – to pa je tisto, kar si od dobre knjige tudi želimo.

*Prva izbira pri Sofiji?

Dobro knjigo najbolje dopolnjuje dobra ilustracija – kakovostna in brez nepotrebnih kičastih dodatkov. Za razliko od slabe ilustracije bo otroku pomagala razvijati domišljijo in mu dala krila, da bo lahko zgodbo doživel po svoje.