Že od nekdaj je leposlovje moja šibka točka. Brati sem začela kot tiha in nezahtevna štiriletnica, ki je večer za večerom (z vsemi besedami na koncu jezika) poslušala Žogico Marogico. Moja starša sta si znala vzeti čas za naju s sestro in knjige so (ob družinskih igrah in sestavljankah) zavzemale velik del našega skupnega prostega časa. Oče se je ob večerih po zadnji risanki iz delavca z vsakodnevnimi skrbmi prelevil v čisto drugega človeka. Zgodbe, ki jih je povedal on, so oživele. Ne, vzamem nazaj, ni jih povedal, v trenutku pripovedovanja jih je enostavno živel. Tako sem se vsaj počutila … Ne spomnim se, ali smo se pri tem stiskali v spalnici ali v otroški sobi, na kavču ali na postelji. Ne bom pa pozabila občutka topline in tihe ljubezni, ki sta nas takrat spremljala.

Moja hčerka je, za razliko od mene v njenih letih, že od rojstva zvedava, energična in navihana. Vedno v gibanju. Resnično ustavi, pritegne, umiri in nagovori jo le malo stvari. Ena teh je knjiga. Nostalgično razpoložena ji želim približati vse tiste zgodbe, ki so pred leti naredile vtis name. Tako me vedno, ko kupujem otroške knjige, spremljajo spomini na zgodnje otroštvo – na pravljice, stokrat prebrane in stokrat ponovljene. In ko jih predajam v otroške roke, vem, da bolj kot popisane liste podarjam čas, toplino in bližino.