Ob poplavi knjig, ki so nam na voljo, sploh ni čudno, če se mamice in očki sprašujemo, katero knjigo vzeti v roke, pa tudi, kako se sploh lotiti branja drobnemu bitjecu. Dojenčku seveda beremo drugače kot aktivnemu malčku, zato vam spodnja vodila morda pridejo prav.

V prvih mesecih po rojstvu beremo z otrokom v naročju. V resnici niti ni pomembno, kaj beremo (lahko tudi časopisno novico ali recept za krofe), detecu je enostavno prijetno poslušati ritem besed, ki ga zbližuje z vami. Hkrati je to prva priložnost, da vas otrok vidi s knjigo, zaradi česar jo bo kasneje lažje povezal z ugodjem. Tudi petje uspavank je dober uvod v ritmiko vezane besede.

Druga polovica prvega leta je čas, primeren za besedila v rimah – kratke pesmice, izštevanke in bibanke. Ob branju/petju/govorjenju plešemo s prsti po otrokovih nogah, rokah in trebuščku, da privabimo njegovo pozornost. Z otrokom v naročju gledamo kartonke ali slikanice (knjige z velikimi ilustracijami in malo besedila), ponujamo mu tudi lesene in pralne (plastične) knjige, ki so manjšega formata, da otrok z njimi lažje rokuje. Z zanimanjem bo gledal tudi knjige s svojimi fotografijami (fotoknjige ipd.), starši pa lahko na kratko opišemo dogajanje na njih (Mici in muca. Mici se smeji. Mici na kahlici.).

V tem obdobju pri branju knjig strani obračamo še starši sami, takoj ko je otrokova motorika dovolj razvita, pa jih bo lahko pomagal obračati sam – vključite ga, naj dobi priložnost za razvoj v aktivnega bralca! Sprva otrok lažje drži trše strani (kartonske ali lesene), ko bo postal spretnejši, pa ga povabite k listanju prave knjige. Najprej bo zajel po nekaj strani, šele z razvojem fine motorike mu bo uspelo obračati list po list.  Dovolite mu, da lista, a ga tudi dosledno opozarjajte, da listov ne mečkamo in ne trgamo. Seveda se bo zgodilo tudi to, ampak zaradi “uničene” strani otroku nikar ne prepovejmo uporabe knjig. Sčasoma se bo naučil, kako jih “varno” uporabljati. Mini nasvet: če boste otroku dovolili trgati reklame ali revije, boste bolj verjetno prišli v situacijo, ko bo enako poskusil s knjigo, za katero pa vam ne bo vseeno.

Med prvim in drugim letom je zabavno v roke vzeti knjige z zavihki, piskajoče knjige (z zvoki) in tipanke (z dodanimi elementi za zaznavanje preko dotika). Med ogledovanjem velikih slik otroku povejmo, kaj je na sliki, in besedo večkrat ponovimo. Vključimo ga v pogovor in otroka vprašajmo, kaj je na sliki, četudi nam (še) ne more odgovoriti. Otrok si bo knjigo zagotovo z veseljem ogledoval, še več pa si bo zapomnil. Čeprav bo v dejavnosti vztrajal le par minut, ker daljše koncentracije ne zmore, izkoristimo omejeni čas za prijetno druženje (pripovedovanje, opisovanje ilustracij, pogovor o videnem/slišanem). Če bomo pri branju vztrajali kljub otrokovem nezanimanju, se bo otrok začel dolgočasiti in upirati, kar lahko začne zmanjševati interes za branje. Prav tako ne zapadimo v skušnjavo, da bi zgodbo ves čas prekinjali z vprašanji o podrobnostih – ko otrok začne z zanimanjem spremljati dogajanje, poskrbimo, da bo zgodba lepo tekla.

Predlog: Knjigo z daljšim besedilom, kot ga je otrok sposoben spremljati, skrajšamo! Otrokom povemo samo najpomembnejše podatke in uporabimo kratke stavke. Tako lahko uporabimo tudi pravljice, ki jih imamo doma, a so primernejše za kasnejše obdobje. Za ustrezno doživljanje zgodb je pomembno predvsem to, da beremo počasi in med besedami delamo premore. Pravljice beremo živo (dele z zapletom preberemo bolj dramatično, zaključki so umirjeni), glas pa po potrebi ustrezno spreminjamo (miška ima nežen glasek, medved “brunda” ipd.).

V obdobju med drugim in tretjim letom so otroku zanimive krajše pravljice, poučne slikanice, ki prikazujejo samostojno skrb za samega sebe (oblačenje, uporaba stranišča ipd.), pa tudi knjige s sestavljankami, ki dajejo možnost za obbralne dejavnosti. Otroku dajmo vedeti, kaj beremo – pokažimo mu naslov in povejmo, kje je začetek. Otrok hitro postane pozoren na večji, debelejši font črk in v zbirki kmalu prepozna, kje se začne nova pravljica (naša Mici še zdaj v vsaki pravljici išče “odzačetek”, ker sem jo vedno znova opozarjala, da bova zgodbo brali od začetka). V tej starosti aktivnost malčka lahko spodbujamo tudi tako, da pri že večkrat prebranih zgodbah otrok sam zaključuje stavke.

Šele po tretjem letu postane aktualno branje (daljših) pravljic, ki burijo domišljijo in ki s pomočjo simbolike otroka učijo, kako deluje svet.

Ne glede na zgornja priporočila pa imejte vedno v mislih sposobnosti in potrebe otroka. Bralce vzgajamo s pozitivno izkušnjo in ne s prisilo. 😉

Prva izbira Pri Sofiji?

Zgodbe berimo na otroku primeren način – tako bo branje povezoval s prijetno izkušnjo in sproti razvijal interes za druženje s knjigo.