Mamice nemirnih otrok, imate tudi ve kdaj občutek, da vaš otrok nima interesa za knjige?

Poznam otroke, ki jih lahko posedete in jim v naročje položite knjigo pa bodo pozabili na vse okrog sebe. Druga skrajnost so otroci, ki ponujene pravljice ne bodo niti pogledali, ampak bodo raje nadaljevali s tekanjem okoli množice igrač. Lahko bi rekli, da tisti prvi pač imajo interes za knjige, drugi pa ne in ga verjetno nikoli ne bodo imeli. Morda res ne. Ali pa svojega interesa samo niso pokazali. Živahni otroci (in to nikakor ne samo fantje!) so nenehno v gibanju, kar pa ne pomeni, da za knjige niso dojemljivi.

Moje dete – mala Mici je živahen otrok. Rada poskakuje in prepeva, se glasno smeji in radovedno vtakne nos v vsako reč, še najraje tja, kamor ga naj ne bi. Da z velikim veseljem lista knjige, opazuje ilustracije in lutkam “bere” pravljice, ni dejstvo, s katerim se je rodila. Kot nemiren otroček ni kar obsedela v mojem naročju, če sem začela pripovedovati zgodbo. Ne. Navadno me ni poslušala (ali pa je le dajala takšen vtis) in je hlastno, nepotrpežljivo obračala liste, preden sem utegnila prebrati poved ali dve. Večkrat je zgrabila knjigo in jo raje obračala po svoje, jo tlačila v usta in okušala. A knjige so del našega vsakdana in vedno so na dosegu roke. Če jih kateri dan slučajno nismo brali, smo jih listali ali samo prekladali. Otroci se pač ne rodijo z neskončno pozornostjo za stvari, ki jih starši vidimo kot pomembne. Če pa jim damo priložnost in čas, bodo opazili vse, kar je pomembno nam, in nas posnemali. Tako se učijo, tako ponotranjajo vrednote svoje družine.

Mici se je sedenja ob knjigi naučila. Ker sem ji dovolila, da je pravljice listala, kakor hitro je želela, je obdržala motivacijo za ukvarjanje z njimi. Zgodbe sem morala na začetku vedno krajšati. Zvezdico Zaspanko znam povedati v približno desetih različicah različnih dolžin (pa še vedno ne prebereva celotnega originalnega besedila). Čeprav sva tako “goljufali”, je mala poslušalka vseeno lahko dobila občutek za “idealno” (zaključeno) branje zgodb, ki se začnejo, po zapletu in iskanju rešitev pa vedno tudi končajo. Saj ne, da je z branjem po delih karkoli narobe, vendar je pri pravljicah pomembno, da otrok doživi celovito izkušnjo, ki mu pomaga dojeti sporočilo zgodbe. Daljša je bila Micina pozornost, več podrobnosti sem dodajala – kolikor jih je pač zahteval interes male bučke. Nikoli se nisem jezila in navihanke oštevala, ker “spet ne sedi pri miru, ko berem”. Raje sem začela govoriti s spremenjenim glasom in se pretvarjala, da se z Mici namesto mene pogovarja Obuti maček, mijav. Če ni bila razpoložena, ker je, kajpavem, slabo spala, sem si na levo roko nataknila prstne lutke in že je Mici požgečkal medvedek iz otroške pripovedke. Tudi to, da so male nogice kdaj med prebiranjem nujno morale steči po katero od plišastih živali, sva vzeli v zakup. Sčasoma se je nemir pojavljal vedno redkeje in zamenjala ga je vedno daljša koncentracija. Še vedno se kdaj poslužujem “trikov”, s katerimi otroku pomagam usmerjati pozornost v “kritičnih” trenutkih (če je potrebno) – takrat se bolj poglobiva v ilustracije in iščeva, recimo, Zaspanko v množici na sejmu ali pa sprašujem po podatkih, ki jih že dobro pozna. Če je potrebno, postanem nagajiva še sama in malo navihanko kar pošljem za devet gora; takrat se lahko zgodi tudi to, da pri Copatarici namesto Bobka najbolj strganih copatk ne najde Mici. 😉

Morda ste v zgornjih besedah prepoznali svojega otroka. Nikar ne obupajte, če ga je knjiga (spet) pustila hladnega. Morda je težava samo v knjigi, ki ni taprava. Včasih se splača enostavno stopiti v knjižnico po nekaj novega branja, spet drugič bo morda pomagal samo železni repertoar stokrat prežvečenih besed. Samo otroci so, z dobrimi in slabimi dnevi, ki enkrat silijo na sonce, kdaj drugič pa bodo tudi v deželo pravljic.

*Prva izbira Pri Sofiji?

Če otrok ne kaže interesa za knjigo, še ne pomeni, da interesa nima. Otrokovo pozornost povečujte na zabaven način: spreminjajte glas, del besedila zapojte, vključite lutke, poljuben lik v pravljici naj zamenja vaš otrok. Zgodbe skrajšajte, kolikor je potrebno, namesto da bi otroka oštevali, ker ne more zdržati pri miru.