Učenje branja še preden otrok bere?

// Komentarjev še ni

P1160931 (Medium)

Širjenje otrokovega miselnega sveta (oziroma splošne razgledanosti) je sila zanimiva reč. Ne samo zato, ker so majhni otroci kot tiste taboljše vileda gobice, ki RES vpijejo neverjetne količine vsega možnega, ampak predvsem zato, ker je fascinantno opazovati otroka, kako v vseh pogledih raste pred tvojimi očmi. Še včeraj je bil malček, ki te je tiho, a zvedavo poslušal (in te je že malo, mičkeno skrbelo, zakaj še ne govori, saj pa sta temu namenjala toliko pozornosti!) – danes pa že na veliko reglja “Mami, poslušaj zdaj ti to …” in se sploh ne ustavi! Tebi pa seveda nič jasno! 😀 Vse pač potrebuje svoj čas; tako tudi v otroku besede zorijo, dokler se (nemalokrat!) kar ne usipljejo iz malega čebljala kot zrele hruške. Na podoben način se odvija proces branja. Učimo se ga postopoma in to še preden zna dete razvozlati prvo besedo. Stavim, da vam bosta zdaj zdaj začeli rojiti po glavi dve vprašanji: Kako in predvsem zakaj učiti otroka brati, še preden zmore brati? To je zdaj vprašanje. Ali pa tudi ne. Beri naprej →

Zverjasec v knjigi in na velikem platnu

// Komentarjev še ni

P1160886Pošasti so sila neugodna bitja. Z Mici se jih bolj kot ne izogibava – punči med tistimi knjižnimi izjemoma tolerira samo puhasto roza pošast Mici (bi rekla da iz očitnih razlogov, hehe). Tako je vsaj bilo, dokler nisem tamali pod nos pomolila slikanico o Zverjascu. Ker naju je avtorica Julia Donaldson osvojila že z izjemno Bi se gnetli na tej metli (o čemer sem pisala že tukaj), se mi je zdelo popolnoma naravno, da v tej smeri tipava naprej. Zverjasca sem predstavila previdno, konkretno zavitega v sproščen, mestoma tudi humoren celofan. Za zverino nisem niti enkrat, niti pomotoma, uporabila izraza pošast. Zame je bil žival, ta zverjasec … Po tednu dni pridnega branja je babika posamezne verze  zaključevala namesto mene in kazala očitne simpatije do manjših in večjih likov iz knjige.

Beri naprej →

Gospod Vesel in gospa Mrak

// Komentarjev še ni

Jutro. Na sončni strani odprtega okna žvrgolijo ptiči. Prijetno se je še par minut skrivati za zaprtimi očmi, preden se iz svoje posteljice oglasi krmežljavi glasek.

DSC_2275 (Medium)

Tamala drži v rokah slikanico, za katero sem obljubila, da jo bova prebrali. Z naslovnice kukata gospod Vesel in gospa Mrak. Mici opazuje naslovnico in kar vidim, kako tuhta, ali ji bo sploh všeč. Nasmehne se mačku na strehi in ne pozabi omeniti podobnosti z njenim štirinožnim brkcem. Odločim se izrabiti moment osredotočenosti, ki je pri dvoletnikih prej izjema kot pravilo, in pozornost, navidezno mimogrede, usmerim na desno hiško. Kakšna je? Mici kot da ne opazi očitne sivine, ki ovija domek gospe Mrak. Vgriznem se v jezik, da ga ne bi prehitro stegnila. Knjig ne jemljeva v roke zato, da bo hčerka nanje gledala skozi moje oči. Zato bereva brez mojih (nepotrebnih) komentarjev. Beri naprej →

Knjiga in animirani film z roko v roki

// 1 komentar

DSC_2313Ali tudi vi obožujete simpatične književne like Julie Donaldson?

Kar malo skeptično sem sprejela predlog, da je Julia Donaldson zakon. Pa ne zato, ker ne bi zaupala okusu mamice, ki mi je avtorico priporočila, ampak zato, ker mala Mici nikoli ni kazala strašnega zanimanja za zgodbe v verzih. Ja, luštne in duhovite kratke pesmice smo vedno brali, ampak da bi se preglodali skozi celo slikanico na tak način?! Ni nama preostalo drugega, kot da sva z dekličem odpeketali v knjižnico in prosili za tisto Bi se gnetli na tej metli.

In smo se gnetli … Navijali za štrigo. Se režali. Toliko da nismo tudi ploskali ob srečnem koncu. Predvsem pa smo hudomušne verze brali vsak dan, dokler nismo posameznih verzov, ki se ponavljajo, že vsi vedeli na pamet … Beri naprej →

S knjigo Violinist v svet glasbil

// 3 komentarjev

P1160733

Prvo glasbilo, s katerim se je ene dve leti nazaj seznanila naša Mici, je bil klavir. V bistvu pianino (ker je klavir, odkrito povedano, predrag in prevelik). Njuno prvo srečanje je bilo plaho in bolj tipajoče narave, sledilo je burno obdobje vihravega in surovega udrihanja. Vmes je tolkla tudi s palčkami, pa po bobnu, po pisanih ploščicah ksilofona, pihala je v plastični saksofon in v leseno frulico. Tu so se bližnja srečanja z inštrumenti tudi končala, medtem ko ljubezen do klavirja še vedno spodbujamo (za razliko od rožljanja s prababičinimi starimi emajliranimi pokrovkami, s katerimi nam vsake toliko z velikim veseljem para živce). Potem pa sem nekje na spletu brala o slikanici Violinist, prejemnici različnih nagrad. Nekako mi na prvi pogled ni delovala kot knjiga za otroka, a sem tvegala. Beri naprej →

Rdeča žoga, ki je lahko navdih za najrazličnejše aktivnosti

// Komentarjev še ni

Doma smo jo imeli vsaj 3 tedne. Rdečo žogo namreč. S tem ne mislim žoge (ki jo, mimogrede, imamo že veliko dlje časa), ampak tisto ta veliko knjigo, ki male škrate meče na ritke, če jo skušajo obvladati sami. Da jo reklamirajo, hvalijo in skorajda častijo razni strokovnjaki, sem zasledila že večkrat. Nazadnje v knjigi Beri mi in se pogovarjaj z mano!, ki je res top priročnik za starše (čeprav na prvi pogled izgleda kot s prejšnjega tisočletja in to ne iz leta 1999!). Češ da je idealna izbira, če hočeš malčku že od 1. leta naprej približati svet, v katerem živi – orientacijo in gibanje v prostoru, osnovne geometrijske like, barve. Kako leto kasneje boste z njo šteli, nato še spoznavali črke. Ni da ni. Pa taka preprosta slikanica, da skoraj težko verjameš v njen domnevni potencial. Potem pa … Minevajo dnevi in ob knjigi se vsak dan rojevajo nove ideje. Nabor aktivnosti, ki jih ponuja Rdeča žoga, je lahko resnično zelo pester!

P1160683

Za tiste, ki iščete ideje in jih boste samo preleteli, je tukaj teoretičen nabor najrazličnejših možnih obbralnih dejavnosti:

(kjer sem dodala zvezdico *, gre za dejavnost, primerno že za mlajše otroke, z dvema zvezdicama ** pa sem označila tiste dejavnosti, ki jih lahko ponudite malo starejšim malčkom – vi pa jih izbirajte po občutku in lastni presoji, ki je najbolj objektivna)

  • gibalne dejavnosti* (igre z žogo: kotaljenje, metanje, lovljenje …)
  • glasbene/rajalne dejavnosti* (pesmice o žogi, npr. Žogica Marogica, Rdeča žoga …)
  • likovne dejavnosti** (barvanje, tiskanje, risanje, slikanje, rezanje, lepljenje kroga …)
  • govorne dejavnosti* (vaje za lažjo izgovarjavo črk)
  • dejavnosti za usvajanje prostorske orientacije** (konkreten prikaz, kaj je spredaj – zadaj, pod – nad, visoko – nizko, blizu – daleč, močno – nežno …)
  • predbralne dejavnosti** (prepoznavanje velikih tiskanih črk, besed)
  • matematične dejavnosti** (štetje, geometrijski liki)

DSC_1904

Beri naprej →

Prva knjižna izbira Pri Sofiji: Sitnobe sitne

// Komentarjev še ni

*Kategorija: od 1 leta naprej

DSC_1983

Ta teden sem na Micino mizico naložila štiri slikanice, ki so izšle pred kratkim in za katere pravijo, da se jih splača prebrati. Med njimi je pri bralcih na Facebooku največ zanimanja požela knjiga Sitnobe sitne z medvedom, ki se z vsemi štirimi brani novih zajčjih sosedov. Prvi vtis mi je (že v knjižnici) pomagala oblikovati luštna naslovnica, šele kasneje sem ugotovila, da se na porisanih straneh skriva bore malo zgodbe. V resnici pa je malo samo napisanega …  Beri naprej →

Porajajoča se pismenost

// Komentarjev še ni

Kako se v otroku začne porajati pripravljenost na opismenjevanje in kakšni so prvi znaki, s katerimi nam malček sporoča, da je pripravljen na branje in pisanje?

DSC_1167

Obdobje, v katerem se ustvarja podlaga za branje in pisanje (pa tudi za poslušanje in govorjenje), imenujemo porajajoča se pismenost. Le-ta traja večino otrokovega predšolskega obdobja, izraz porajanje pa nakazuje način, kako razvoj pismenosti poteka – spontano, preko opazovanja ter posnemanja vzorcev iz otrokove bližnje okolice (staršev, starejših bratov in sester …) in skozi (didaktično) igro. Ker otrok za to postane dojemljiv, začne vidno in slušno prepoznavati in razločevati glasove, črke, besede.

V grobem (in ne nujno v takem zaporedju) porajajočo se pismenost zaznavamo po naslednjih znakih. Beri naprej →

Zrcalce iz mojega otroštva

// Komentarjev še ni

DSC_0947 (Medium)

Ko sem bila jaz majhna deklica, je bil svet drugačen. Drugačen vizualno, a predvsem je svet drugače dišal in se vrtel v enem čisto drugem ritmu. Ritmu navadnega mestnega kolesa. Le redkim se je takrat že mudilo in so zato hiteli v višjih prestavah – pa še vedno ne tako brezglavo, kot se nam to dogaja danes.

Kar nekaj spominov me nosi v čas, ko so mi pravili “vrtečjak”. Kot bi bilo včeraj, vidim tihega dekliča, ki iz koščkov rumenega papirja lepi hruško, dekliča, ki se obdan z otroškim vrvežem guga na stari zračnici avtomobilskega kolesa in ki nastopa v predstavi za očke in mamice. Spomnim se, da smo takrat v vrtcu našemljeni v živali uprizorili zgodbo Zrcalce Grigorja Viteza (čeprav mi je popolnoma ušlo iz spomina, v kateri vlogi sem se preizkusila). Pred časom sem zato v knjižnici poiskala to napol pozabljeno, a trideset let nazaj očitno priljubljeno zgodbico. Prepričana sem bila, da bo zanimiva tudi naši frkljici in da se bomo ob njej lahko zelo zabavali. Na koncu ni bilo čisto tako, a nekaj zabave nam je Zrcalce vseeno prineslo … Mici me je sicer res prosila, da knjigico preberem, vendar je bilo to prvič in zadnjič, potem pa je slikanica samevala. Čez približno pol leta sem jo iz knjižnice prinesla še drugič. Enostavno sem ji morala dati še eno priložnost – zaradi dobrih starih časov. :)

Beri naprej →

P kot Prvi dan Prvomajskih Počitnic

// Komentarjev še ni

Naše prvomajske počitnice so se začele … bolj zimsko. Z Mici sva na okno tiščali ena bolj, druga manj smrkav nos in opazovali kosme snega, ki so naletavali s sivega neba. Sedemindvajsetega aprila. Tudi kurili smo kot sredi decembra. Iz “darilne” omare sem vzela najbolj pisan zavitek in takoj sem vedela, kako si bova z njim pobarvali turoben dan.

DSC_1542

Punči je lesene črke najprej opazovala, potem si je izbrala črko P. Skoraj idealno.

Podali sva se na skrajno resno misijo iskanja predmetov, ki se z njo začnejo. Moji “učenki” (v igri me v resnici zelo pogosto kliče kar učiteljica, če se zmoti, pa tudi vzgojiteljica) je ta del šel dobro od rok. Na jogi sva znosili, kar se je prenašati dalo. Še palačinko (za katero sva se odločili, da je po jutranjih jajcih z beluši vseeno ne bova pojedli).

DSC_1574

Beri naprej →

« Older posts
Newer posts »