Včeraj je na svet privekala malčica, ki bi po vseh pravilih morala še približno dva meseca brcati v maminem trebuščku. Vse skupaj je malo presenetila, naše darilo zanjo pa sem že imela pripravljeno …
Tudi jaz sem seveda imela težave s tem, kaj sploh kupiti novorojenčku (oziroma za novorojenčka). V mislih sem imela uporabno darilo, ki bi imelo tudi spominsko vrednost. Tako so odpadle “klasične” plenice, I<3mum cuclji in plišasti medvedki. Saj ne, da je z opisano klasiko kaj narobe, sploh ne. Ampak res sem želela nekaj drugega … Dokler nisem na policah z otroško posteljnino zagledala Mavrične ribice. Luštna in sporočilno bogata slikanica je tudi naši triletnici pri srcu (kako ji ne bi bila, ko pa se sveti kot božično drevo, dekleta pa s(m)o kot srake, očitno že v rosni mladosti!). Medtem ko sem prala kupljeno prevleko za malo posteljico, sva z Mici naredili načrt, kako lahko svoj delež darila prispeva tudi ona sama. In simpatičen predlog je bil soglasno sprejet. 
Beri naprej →
Med slikanicami nisem iskala literature, ki bi dobrodušno prevzela breme z mojih pleč. Ni se mi zdelo potrebno, da otroka pri treh letih, v najbolj prisrčnem, sončnem obdobju obremenim z dejstvom, da bo nekoč (to je pač neizogibno) izgubil ljudi, ki mu veliko pomenijo. Če prav pomislim, ne bi nikoli priporočala načeti te teme tako zgodaj. Potem sem v knjižnici zagledala slikanico Dedkov otok (Benji Davies, 
Avgustovsko jutro – še vedno poletno toplo, a ne prevroče – nama je nudilo prijetno zavetje na balkonu v senci oreha. Nisva se utegnili odločiti, ali si bova privoščili kakav, ko se je Mici (polna idej, ki včasih bolj, drugič manj kontrolirano vrejo iz njene glavice) spomnila na polno vrečo nazadnje izposojenih knjig. Če bi le obvladala težo vseh slikanic, bi vse skupaj gotovo privlekla na zrak. Po tehtnem premisleku je v dnevno sobo prinesla le en primerek. Še pred dopoldnevom sva se tako znašli Na hitrem hribu. 
Tri, štiri leta nazaj sem obupovala nad obiski in izleti, ki so kot obvezni del vsebovali malo daljšo vožnjo z avtomobilom …
Stojim pa za tem, da uporabo TV-ja, računalnika in tablice omejim vedno, ko presodim, da je nepotrebna in da jemlje čas koristnejšim dejavnostim/opravilom. In v avtomobilu resnično ne vidim potrebe po buljenju v ekran. (Razen če gre za navigacijo tam, kjer mož že tretjič zavija skozi trg “Ne rabim pomoči”. To je drugo.) Morda me je ta moja trmasta odločitev res dve leti tepla po glavi, vsaj v avtomobilu, ampak če sem postavila mejo, sem pri njej morala vztrajati. In ni mi žal. Zdaj, ko smo končno presegli (prerasli?) vrhunsko tečnarjenje na zadnjih sedežih avtomobila, je dovolj že manjša reklama ali gledališki list (tisti, ki jih dobimo na lutkovnih predstavah, so Mici še posebej pri srcu), pa je dečva zadovoljna. Kar pomeni, da je zadovoljna tudi mama. Da o očku (ob dveh umirjenih babah) sploh ne govorimo. 😉
So poletni dnevi in so pasji poletni dnevi. Ko uteho iščeš v senci, pa še vedno sopeš in hlastaš za svežim pišem. Ko niti dobra knjiga ne pomaga, da bi odmislil breme vročine, ki pritiska.
Izvohali sva jo v knjižnici. Še vedno je dišala po novem in njen atraktivni videz je obetal dober zmenek. Zmenek s knjigo, kakopak. Knjigo, ki nam lahko olajša življenje, sploh če ga delimo z vztrajnim zakajčkom. Zakaj boš šla očistit kolo? Ker je umazano. Zakaj je umazano? Ker sem se vozila po makadamski cesti, kjer je veliko prahu. Zakaj je veliko prahu? Prah je med kamenčki. Zakaj pa? Ko se po njih vozimo, se kamenčki drobijo. Zakaj se drobijo? … (in tako naslednjih 10 minut). Ni nam lahko, bogami. Z naslovom Povej mi, zakaj se mi je bukva zdela kot naročena za Mici in prisežem, da me je s police gledala, kot da je čakala prav na naju! In je šla z nama. Doma knjiga ni bila Micina prva izbira, to že moram priznati, je pa zato bila moja prva izbira. Listala sem jo med mešanjem paprikaša, dve minuti na vrtu (preden se mi je okoli nog začela smukati Mici), še najdlje pa tam, kamor gre še cesar peš. Praktično razdeljena na tematske sklope knjiga ponuja otroško “naivna” vprašanja, kot so Zakaj poper peče? ali Zakaj nekateri ljudje delajo ponoči?, in daje kratke, logične ter preproste odgovore. Preverila sem, ali resnično poznam pravi odgovor na to, zakaj je nebo modro (recimo, da ne bi brcnila preveč mimo), in se nasmejala ob razmišljanju o tem, zakaj nastane senca. 