Pravljično obarvano darilo za novorojenčka

DSC_3862

Včeraj je na svet privekala malčica, ki bi po vseh pravilih morala še približno dva meseca brcati v maminem trebuščku. Vse skupaj je malo presenetila, naše darilo zanjo pa sem že imela pripravljeno …

Tudi jaz sem seveda imela težave s tem, kaj sploh kupiti novorojenčku (oziroma za novorojenčka). V mislih sem imela uporabno darilo, ki bi imelo tudi spominsko vrednost. Tako so odpadle “klasične” plenice, I<3mum cuclji in plišasti medvedki. Saj ne, da je z opisano klasiko kaj narobe, sploh ne. Ampak res sem želela nekaj drugega … Dokler nisem na policah z otroško posteljnino zagledala Mavrične ribice. Luštna in sporočilno bogata slikanica je tudi naši triletnici pri srcu (kako ji ne bi bila, ko pa se sveti kot božično drevo, dekleta pa s(m)o kot srake, očitno že v rosni mladosti!). Medtem ko sem prala kupljeno prevleko za malo posteljico, sva z Mici naredili načrt, kako lahko svoj delež darila prispeva tudi ona sama. In simpatičen predlog je bil soglasno sprejet. :)  Beri naprej →

Knjižno darilo, ki ni klasična pravljica: iskalnica

Zadnjič sem se pred knjižno polico znašla v dilemi. To se mi ne dogaja ravno pogosto. (Večje težave imam s tem, kako zreducirati kup knjig, ki ga niti pod razno ne bi mogla stlačiti na obstoječe police v našem domu. In ki bi brez dvoma presegel proračun, namenjen moji ljubiteljski dejavnosti.) Za rojstne dneve namreč zelo rada kupujem knjige – za najmlajše izključno v obliki slikanice, ki je v očeh malčkov takorekoč edina sprejemljiva oblika za podajanje zgodb (razen pripovedovanja, ampak to je že druga zgodba). Odločila sem se, da bi tokrat raje kupila nekaj drugega. Še vedno v knjižni obliki in še vedno v pravljičnem stilu … Darilo, ki bi ga Mici pomagala obleči v darilni papir in nanj pritrditi pentljo. Tako mi je namreč opisala popolno darilo, za kakršnega, bojda, poskrbi dedek Mraz. Ob tem ni pozabila omeniti, da njena rojstnodnevna darila, spravljena “samo” v  porisane papirnate vrečke, niso ustrezala omenjenemu standardu. Dobro, da vem. 😛

DSC_3634

V trgovini sem skoraj že obupala, ko sem se spomnila na kartonko, ki jo Mici zelo rada lista. Moja pravljična iskalnica nima besedila, a je polna priložnosti za dialog, katerega smer in količino lahko določa otrok sam. Je knjiga, ki dovoljuje, da jo “beremo” kakorkoli se nam v nekem trenutku zazdi. Ki je zabavna. Knjiga, ob kateri male bučke sledijo pravljičnim bitjem in s tem odpirajo vrata domišljiji. Je pustolovske narave (odprta za različne interpretacije) in spodbuja sposobnost opazovanja. Da o usmerjanju pozornosti in koncentraciji sploh ne govorimo. Iskalnica pač, v pravem pomenu besede. V kateri lahko iščeš ideje za prebiranje klasičnih pravljic ali navdih za nove zgodbe. Pa še taka lepa priložnost je, da se z otrokom usedeš in enostavno uživaš v njegovi družbi. Da ga sprašuješ po narisanem. Da mu daješ detektivske naloge in se skupaj z njim podaš na lov. Mu morda ponudiš samo iztočnico, potem pa poslušaš in se čudiš zgodbi v njegovi glavi, ki izdaja, kaj vse že zna, kaj čuti in kaj si želi. Krasno je samo biti ob njem in tiho spoznavati, kdo tvoj otrok sploh je.

DSC_3636

 

Iskalnica, ki je postala darilo:

Moja pravljična iskalnica, Melanie Brockamp, založba Učila, 2010.

 

Kinetični pesek in poletno ustvarjanje po branju

DSC_3370 (Large)

Mici je danes presenetil poštar. Naložil jo je s tremi paketi (več kot očitno je, da bo nekdo imel kmalu rojstni dan), enim še posebno velikim in težkim (sploh za tako drobno babiko). Sama jih je prinesla v sobico, sama je želela odpreti embalažo, sama bo vse pregledala. Je še komu poznana ta “sam/sama” faza? 😀 Tamala dva paketka ji sploh nista bila zanimiva (ker kdo pa se na mile viže navdušuje nad majico, tudi če sta na njej Ana in Elza?!), tretji pa … tretji je bil čisto druga oziroma čisto tretja zgodba. Skrbno zaviti slikanici nista bili prezrti in odloženi na stran. “Mami, ne sjikat,” zasika bučka, ne da bi dvignila pogled s knjig. Jaz pa škljocam, da bi ja ujela tiste najbolj zgovorne trenutke, ki se jim bomo v fotodnevnikih čez leta nostalgično nasmihali. Nisva na isti valovni dolžini. Briga jo, kakšne načrte imam jaz, ona uživa v tem trenutku – in kako prav ima! “Pebeji mi knigico,” prosi z bolj prizanesljivim tonom. Ni mi treba dvakrat reči. Počim se na tla in oddelam dva šihta. Kaj pa mi je bilo treba kupiti dve knjigi, zdaj pa beri! Perilo, ki na balkonu diši iz košare, bo slej ko prej dočakalo obešanje, pristno veselje nad darilom pa lahko ugasne, če ga predolgo pustimo na prepihu nujnih gospodinjskih opravil. Beri naprej →

Dedkov otok in zgodba o minljivosti

Pri devetih me je zaznamovala prva večja izguba. Spomnim se skrbnih obrazov, ki so mi prigovarjali, da ni nič narobe, če jočemo, da v resnici skozi solze vsa ta teža postane znosnejša, lažja. Spomnim se maminega sivo-belega plašča, v katerem sem našla zavetje, ko je žaloben spev trobente v meni razviharil slano mlako in butnil na površje dolgo zatajevane občutke. Marsikaj je zbledelo – počasi in dokončno. Kar je ostalo, so drobci,  a gotovo so se ohranili, ker so rojeni iz čiste ljubezni in neskončne otroške sreče. Risanje rož z roko v roki, ki ga prekinja ogledovanje palca z brazgotino namesto nohta. Struženje lesenega konjička. Olje, ki podmazuje škripajočo gugalnico. Hrapavi glas. Pipec, ki prirezuje podplate gumijastih figur, da jih mali mišur lahko postroji po mizi. Dim tleče gobe, ki se na večno mota okoli čebelarskega klobuka. Rdeča katrca.

Dnevi ugašajo, ko se na nebu začnejo prižigati zvezde. Misli izpuhtijo kot luža sredi poletne vročice. Minevanje. Odhajanje ljudi, ki nam veliko pomenijo. Včasih izginejo kar naenkrat, nepričakovano, in v nas pustijo praznino, ki glasno ječi, potem pa njihove (vedno nasmejane) obraze srečujemo le še na fotografijah … Drugi se poslavljajo vsak dan pomalo, en pozabljen spomin za drugim postajajo osebe, ki jih več ne prepoznamo. Osebe, ki ne prepoznajo nas. Postiljajo si v svojem svetu in živijo mimo nas kot sence, kot vedno prisotni (vsaj v fizičnem smislu) duhovi naše preteklosti.

Čustva, ki zevajo v praznini, utapljamo vsak na svoj način. Nerazložljivo je namreč, kako en dan še družno bentimo čez križe in težave, naslednji dan pa – nič več. Kaj pa otroci? Kako njim razložiti, da nekoga več ni? Ker – kam pa odide? In zlasti – ali bomo tja (kjerkoli že to je) kdaj šli tudi mi? Tesnobno je razmišljati o tem, kdaj lahko škratke začnemo pripravljati na obstoj smrti in s katerimi besedami pobožati njihove duše, da jih ne bi obtežili.

P1160971 (Medium)Med slikanicami nisem iskala literature, ki bi dobrodušno prevzela breme z mojih pleč. Ni se mi zdelo potrebno, da otroka pri treh letih, v najbolj prisrčnem, sončnem obdobju obremenim z dejstvom, da bo nekoč (to je pač neizogibno) izgubil ljudi, ki mu veliko pomenijo. Če prav pomislim, ne bi nikoli priporočala načeti te teme tako zgodaj. Potem sem v knjižnici zagledala slikanico Dedkov otok (Benji Davies, Založba Zala). Čudovita poletno navdihnjena naslovnica me je zamikala, da sem jo povabila s seboj na popoldansko druženje. Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Na hitrem hribu

*Kategorija: od 3 do 10 let

DSC_3285Avgustovsko jutro – še vedno poletno toplo, a ne prevroče – nama je nudilo prijetno zavetje na balkonu v senci oreha. Nisva se utegnili odločiti, ali si bova privoščili kakav, ko se je Mici (polna idej, ki včasih bolj, drugič manj kontrolirano vrejo iz njene glavice) spomnila na polno vrečo nazadnje izposojenih knjig. Če bi le obvladala težo vseh slikanic, bi vse skupaj gotovo privlekla na zrak. Po tehtnem premisleku je v dnevno sobo prinesla le en primerek. Še pred dopoldnevom sva se tako znašli Na hitrem hribuBeri naprej →

Knjige, ki rešujejo predolge vožnje z avtomobilom

P1110841 (Medium)Tri, štiri leta nazaj sem obupovala nad obiski in izleti, ki so kot obvezni del vsebovali malo daljšo vožnjo z avtomobilom …

Majkemi, včasih sem se zalotila, kako sem nevoščljiva mamicam, katerih otročki so blaženo zaprli očke skoraj v istem trenutku, ko so očki vžgali motor. Mislim – pa kje so kupili te očitno izjemne avtosedeže, v katerih je tako prijetno sedeti in spati? Predvsem pa – zakaj jih jaz ne poznam in zakaj še niso namontirani v moj avto?!

Poznate situacijo? Ko več nisem vedela, kako utišati neželene zvoke iz zadnjega dela avtomobila, sem na otroški sedež zvlekla še knjige. Bila je rešilna bilka, otrok pa jih je nabral za cel šopek! Potem naenkrat nismo mogli več nikamor brez knjige (ali dveh). Mici jih je obračala na vse možne strani in z njimi včasih prav nevarno krilila, ker se njenih najljubših ni dalo normalno listati … Enostavno so bile v za avto nemogočih formatih.

Tudi ko je začela obiskovati vrtec, punči (na naše veliko presenečenje) ni čutila nobene potrebe, da bi k sebi stiskala prijateljčke iz blaga. Ne, ona bi zjutraj v avtu brala knjigo. Pa sva prebrskali omare in za petnajstmesečno malčico našli najmanjšo možno knjižico, velikosti 4 x 3 x 6 cm (eno tistih, ki so polne modrih misli za starše in jih prodajajo v trdem ovitku). Odrasli prsti jo težko listajo, naši punci pa ni povzročala težav. Edina (a velika!) pomanjkljivost je bila v tem, da v njej ni bilo zabavnih ilustracij, ki bi pritegnile malčka. In ker hudič v sili še muhe žre, sem mini izdajo žrtvovala za višji namen, hehe, in jo polepila z živalskimi motivi. Ena – nič za mamo! Od cmuljenja zmehčani listi s hudo načetimi robovi še vedno pričajo o navdušenju nad knjižno “igračo”.

DSC_3217

Med tistimi prvimi primerki za najmlajše potnike so se potem znašle še naslednje kartonke:

  • daaaaaaleč najbolj priljubljena Igra z uro iz zbirke Pisana druščina (TZS),
  • Mumin (Učila),
  • Kaj je to? Živali (Učila).
Teh se Mici zlepa ni naveličala. Prva knjiga, ki smo jo odstranili iz avtomobila, je bil Mumin; sumim, da zaradi pomanjkanja podrobnosti na ilustracijah.

DSC_3216

 

Kasneje, pri dveh letih, smo potujočo knjižnico nadgradili, zbirko knjig pa dopolnili z neknjižnimi gradivom:

  • vedno in povsod aktualne (ne le v avtu) so pri nas miniaturke klasičnih slikanic Založbe MK (npr. Muca Copatarica, Sapramiška, Pekarna Mišmaš, Moj dežnik je lahko balon),
  • na vrsto so prišli slikopisi (npr. Igrajmo se z besedami založbe Oka.si),
  • za zabavo je poskrbela razrezana kartonka Zmešnjava,
  • otroku smo naročili otroško revijo Zmajček,
  • včasih so malega kričača zamotile predvsem fotografije družinskih članov v malem albumu,
  • pri treh letih pa smo kupili tudi škatlo Brainbox za najmlajše (3+, 4+), a v avtomobilu nikoli ni prišel na vrsto (ga pa toliko raje vzamemo v roke na domačem kavču).

DSC_3199

 

Če se mi je zdelo kaj pomembno, je bilo to, da je bil format, ki ga je Mici med vožnjo jemala v ročice, primerno velik in za otroka obvladljiv. Prav tako sem bila na začetku zelo pozorna, ali bo tamala kazala znake slabosti zaradi buljenja v knjige – pa se to k sreči ni zgodilo (medtem ko jaz nimam take sreče). Pa da ne boste mislili; čeprav smo neke vrste rešitev za daljše vožnje našli v knjigah, to še ne pomeni, da je v avtomobilu takoj zavladal mir. Niti približno.

Seveda. Otroku bi na naslonjalo sedeža lahko namestila nosilec in vanj po liniji najmanjšega odpora vtaknila tablico … Frkljica bi bila navdušena! Ampak ta mami je trd oreh, sori, babika. Kognitivna znanost (ki se ukvarja z raziskovanjem delovanja možgan) je dokazala, kako pomembno je, da v svetu, ki ga obvladujejo podobe, otroke toliko bolj spodbujamo k pripovedovanju, branju in pisanju. Na kratko. Pri delu z računalnikom (ki nam ponuja slikovne informacije) morajo možgani delovati hitro, zato (že ustvarjene) podobe samo preletijo, pri tem pa nobene informacije ne ponotranjijo. Nevroni, ki nimajo priložnosti, da bi (p)ostali aktivni, odmrejo. Pri branju pa možgani delujejo počasneje, saj morajo dekodirati besede, jih postaviti v pravo zaporedje ter na podlagi le-teh ustvariti lastne podobe, informacije pa se lažje skladiščijo. Vzporedno v možganih nevroni ostajajo aktivni, lažje tvorijo sinapse in mreže povezav, to pa je ključno za razvoj prirojenih intelektualnih sposobnosti.

Žugam? Ne. Nimam namena moralizirati, kogarkoli obsojati ali “dobronamerno opozarjati” (uf, ti da energije ta, ki vedno ve vse bolje od tebe, ni res?). Ne bi rekla, da sem vraževerna, ampak zarečeni kruh se še prehitro znajde na mizi – navadno že za zajtrk, ne šele za večerjo. 😉 Predvsem pa ne morem reči, da se televizije pri nas ne gleda. Če vprašate mene, je vse stvar družinske dinamike in dogovorov (in včasih tudi malo zdrave kmečke pameti).

IMG_20151031_162235 (Medium)Stojim pa za tem, da uporabo TV-ja, računalnika in tablice omejim vedno, ko presodim, da je nepotrebna in da jemlje čas koristnejšim dejavnostim/opravilom. In v avtomobilu resnično ne vidim potrebe po buljenju v ekran. (Razen če gre za navigacijo tam, kjer mož že tretjič zavija skozi trg “Ne rabim pomoči”. To je drugo.) Morda me je ta moja trmasta odločitev res dve leti tepla po glavi, vsaj v avtomobilu, ampak če sem postavila mejo, sem pri njej morala vztrajati. In ni mi žal. Zdaj, ko smo končno presegli (prerasli?) vrhunsko tečnarjenje na zadnjih sedežih avtomobila, je dovolj že manjša reklama ali gledališki list (tisti, ki jih dobimo na lutkovnih predstavah, so Mici še posebej pri srcu), pa je dečva zadovoljna. Kar pomeni, da je zadovoljna tudi mama. Da o očku (ob dveh umirjenih babah) sploh ne govorimo. 😉

 

 

Prva izbira Pri Sofiji: Dopustniški Lov na medveda

*Kategorija: od 2 do 10 let

20160729_075941

Počitnice, dopust, čas za družino in skupne dogodivščine. Ko uspemo vse našteto združiti, nastane pravi žur. :)

Med pakiranjem kovčkov (in potovalk in nahrbtnikov in vreč in košar in … saj veste, kako je, ne?) nam veliko prostora vedno zavzamejo knjige. Moji romani, ki jih rezerviram že tam nekje konec maja, da julija (še ravno pravi čas) le pridem na vrsto. Moževe posebne revijalne izdaje, za katere si med letom ne vzame časa, in različne elektronske naprave za sodobno branje (ki meni, mimogrede, niti približno ne leži – tablica namreč ne šelesti niti ne diši po preteklih rokovanjih; kaj češ, star(omodn)a sem). Micine slikanice. Če bi dopustniški izbor branja delala ona, bi s sabo šlepali celo knjižno polico.

Letos je bila naša knjižna cula resnično skromna, a ne na račun kvalitete. Med tistimi, pri katerih sem imela kaj besede, so se znašle Vojnovićeva Figa (ki jo je bilo treba nujno občutiti še v drugo), Backmanova Babica vas pozdravlja in se opravičuje (za rezervo) in samo ena slikanica. Imenitna knjiga Lov na medveda Michaela Rosena se je izkazala za taboljšo (najboljšo?) dopustniško izbiro. Beri naprej →

Porišimo vrečke iz blaga

DSC_3100 (Medium)So poletni dnevi in so pasji poletni dnevi. Ko uteho iščeš v senci, pa še vedno sopeš in hlastaš za svežim pišem. Ko niti dobra knjiga ne pomaga, da bi odmislil breme vročine, ki pritiska.

Še Mici je bila nemirna in ni našla obstanka. Zavlekli sva se med ohlajene stene in poiskali vrečko iz blaga. Teh sem kar nekaj nakupila v začetku junija, ko smo pripravljali presenečenje za vzgojiteljice naših škratkov. Iz njih izdelujem tudi mamačke (vrečke za mamo in malčka) z dodatnim pisanim ročajem, ki se odlično obnesejo za obiskovanje knjižnice in prenašanje knjig.

DSC_3074 (Medium)

Beri naprej →

Prva knjižna izbira Pri Sofiji: Povej mi, zakaj

*Kategorija: od 3 do 10 let

DSC_3156 (Medium)Izvohali sva jo v knjižnici. Še vedno je dišala po novem in njen atraktivni videz je obetal dober zmenek. Zmenek s knjigo, kakopak. Knjigo, ki nam lahko olajša življenje, sploh če ga delimo z vztrajnim zakajčkom. Zakaj boš šla očistit kolo? Ker je umazano. Zakaj je umazano? Ker sem se vozila po makadamski cesti, kjer je veliko prahu. Zakaj je veliko prahu? Prah je med kamenčki. Zakaj pa? Ko se po njih vozimo, se kamenčki drobijo. Zakaj se drobijo? … (in tako naslednjih 10 minut). Ni nam lahko, bogami. Z naslovom Povej mi, zakaj se mi je bukva zdela kot naročena za Mici in prisežem, da me je s police gledala, kot da je čakala prav na naju! In je šla z nama. Doma knjiga ni bila Micina prva izbira, to že moram priznati, je pa zato bila moja prva izbira. Listala sem jo med mešanjem paprikaša, dve minuti na vrtu (preden se mi je okoli nog začela smukati Mici), še najdlje pa tam, kamor gre še cesar peš. Praktično razdeljena na tematske sklope knjiga ponuja otroško “naivna” vprašanja, kot so Zakaj poper peče? ali Zakaj nekateri ljudje delajo ponoči?, in daje kratke, logične ter preproste odgovore. Preverila sem, ali resnično poznam pravi odgovor na to, zakaj je nebo modro (recimo, da ne bi brcnila preveč mimo), in se nasmejala ob razmišljanju o tem, zakaj nastane senca. Beri naprej →

Doživljanje pravljičnega gozda – drugič

Pred časom mi je uspelo po službeni dolžnosti prešpricati bojda zanimivi izlet v Pravljični gozd Rdeča kapica, ki ga najdete v Krčevini pri Ptuju. Možek in Mici sta dobro izkoristila dan brez mene, zvečer pa sta mi podrobno poročala o doživetjih v gozdu – nastala je tale fotozgodba. Ker pa je svet skozi fotografski objektiv vedno malo subjektiven, sem si gozd s hiškami, v katerih domujejo pravljice, enostavno morala ogledati na lastne oči …

DSC_2522 (Medium)

Da imajo tapravega volka, se je govorilo, pa tudi da domiselno zastavljen projekt s časom malo propada. Na ne preveč vročo julijsko soboto smo si končno vzeli čas in se vsi trije podali v prijetno senčico Mohorkove grabe, da preverimo govorice. Sploh jaz, ki sem praviloma skeptična do izjav v stilu “baba čula, baba rekla”. Pravljični svet je bil vse, kar sem si zamišljala, in še več. Beri naprej →