*Kategorija: od 1 leta naprej

Ta teden sem na Micino mizico naložila štiri slikanice, ki so izšle pred kratkim in za katere pravijo, da se jih splača prebrati. Med njimi je pri bralcih na Facebooku največ zanimanja požela knjiga Sitnobe sitne z medvedom, ki se z vsemi štirimi brani novih zajčjih sosedov. Prvi vtis mi je (že v knjižnici) pomagala oblikovati luštna naslovnica, šele kasneje sem ugotovila, da se na porisanih straneh skriva bore malo zgodbe. V resnici pa je malo samo napisanega … 

Kup na začetku omenjenih knjig je bil v Micini sobici na vidnem mestu tri dni. V tem času nobena slikanica ni pritegnila posebne pozornosti naše punce, tretji večer pa je v posteljo sama prinesla ravno Sitnobe sitne.

Po opravljeni rutini (smuk pod perut, zadekanje mest, kjer bi lahko pihalo pod odejo, dostava mehke kužike) sva zagrizli v besedilo. Jah, zagrizli je veliko premočna beseda za prebiranje tistih nekaj besed na vsaki strani. To sicer dela zgodbo več kot primerno za najmlajše bralce – enoletnike, ki so šele v vlogi “okuševalcev” besednega sladokusja. Mici so bile med spremljanjem zgodbe (kot volka v Rdeči kapici) najprej sama ušesa in oči. Bolj se je zgodba bližala koncu, več je bilo priložnosti za komentiranje. Dialog zlahka steče, saj ga omogoča predvsem vizualni del slikanice. Med branjem sem imela občutek, da nama ilustracije ves čas ponujajo dodatni “bonus” zgodbe, ob katerem nekako nisva mogli biti tiho. Pač knjiga, ob kateri se z malčkom zlahka pogovarjaš. Recimo nekako tako.

*Medved je rekel, da nima medu. Kaj pa ima v teh kozarcih s pisanimi pokrovčki? Mici opazuje. Med je, a ne? Ga bova tudi midve jutri dali v čaj? …

*Kaj pa medved počne, ko pravi, da ima preveč dela? Hmmm, sedi v naslanjaču in drema … Kaj pa počne mami, ko nima časa, da bi se igrala s tabo? Brez oklevanja me spomni. Kuha. Pospravlja. Še dobro, da ni rekla, da bere. 😉

Pa se sicer ob branju/poslušanju zelo malo pogovarjava, ker raje uživava v sami zgodbi, v njeni čarobnosti ali poetičnosti, v prigodah, ki te za čas listanja prestavijo v drug prostor in čas. Nočeva motiti toka besed, da idiličnost ne bi izginila. Pri teh Sitnobah pa se magični ovoj niti nima priložnosti ustvariti, vleče nas le radovednost, kako se bo zadeva razpletla. Veste kako? Z oceno “Kaka jepa pavica” (Kaka lepa pravljica). Zdaj pa recite, če to ni najbolj pristna ocena knjige! 😉

Godrnjava zgodbica, ki odpira preprosta, a nadvse pomembna vprašanja o sklepanju prijateljstva in osamljenosti (na katero je pogosto težko pokazati s prstom, dokler je ne občutiš), v kombinaciji s prisrčnimi ilustracijami, ki nosijo svoj del zgodbe in kravžljajo male možgančke, je dobrodošlo branje tako za mini “bralce-v-nastajanju”, ki bodo zgodbi zlahka sledili (tudi če so nemirni ali manj motivirani poslušalci), kot za tiste malo večje s sposobnostjo povezovanja in sklepanja. Naša malčica je slikanico v roke vzela tudi naslednji dan in (medtem ko mama ni imela časa, ker je kuhala :P) ob slikah sama povzemala pogovor književnih junakov. Kolikor sem uspela ujeti z druge strani hodnika, se je ta naša edinka bolj vživela v lik medveda. 😉 Morda bi morala knjige z dotično tematiko bolj pogosto prinašati v naš knjižni kotiček, hihi.

Kako se bova v prihodnjih dneh lotili izgradnje podlage za lažje sklepanje bližjih stikov z vrstniki? Lahko bi na Micin traktor s prikolico naložili igrače (ki jih bo gospodična odobrila) in se zapeljali k sosedom s prav tako babiko, kot je naša. Knjige bodo že počakale, prijateljev pa ni nikoli preveč!

Koristne informacije o knjigi:

večji format, (zelo) malo besedila, bogate ilustracije, založba Zala