Pošasti so sila neugodna bitja. Z Mici se jih bolj kot ne izogibava – punči med tistimi knjižnimi izjemoma tolerira samo puhasto roza pošast Mici (bi rekla da iz očitnih razlogov, hehe). Tako je vsaj bilo, dokler nisem tamali pod nos pomolila slikanico o Zverjascu. Ker naju je avtorica Julia Donaldson osvojila že z izjemno Bi se gnetli na tej metli (o čemer sem pisala že tukaj), se mi je zdelo popolnoma naravno, da v tej smeri tipava naprej. Zverjasca sem predstavila previdno, konkretno zavitega v sproščen, mestoma tudi humoren celofan. Za zverino nisem niti enkrat, niti pomotoma, uporabila izraza pošast. Zame je bil žival, ta zverjasec … Po tednu dni pridnega branja je babika posamezne verze  zaključevala namesto mene in kazala očitne simpatije do manjših in večjih likov iz knjige.

Preden je mala Mici uspela pokukati še na zadnjo platnico (kjer se navadno skrivajo pripadajoče zgoščenke), sem animiranega Zverjasca pospravila na varno. Ne zato, ker ne bi podpirala gledanja risank … V resnici obožujem dobre filme. Tudi tiste v animirani obliki. Zato tudi otroku ne odrekam filmske umetnosti – kar odrekam, je televizija. (Vsaj večji del tedna. Zjutraj med vikendi sem bolj popustljiva.) Še sreča, da obstajajo kinematografi, ki s kakovostno filmsko vzgojo prestavljajo miselne pregrade. Mestni kino Ptuj je eden takšnih. Ravno te dni vabijo v Kino brez stropa, lušten teden najboljših filmskih cukrčkov, v okviru katerega so poskrbeli tudi za otroški program. In evo, na kraju dogodka smo se naslikali tudi mi.

Ampak – spet prehitevam, medtem ko so priprave na obisk kulturne ustanove (in to kino vsekakor tudi je) potekale počasi in sistematično. Ne zato, ker bi pretiravala, ampak zato, ker se je (leto dni nazaj) Micin prvi obisk kina rahlo izjalovil. Tokrat sem računala predvsem na moč knjige, ki s simpatičnimi ilustracijami še tako “groznega” zverjasca naredi všečnega. Na notranji strani platnic je Mici najprej pregledala gozd, v katerem se zgodba dogaja. Ob sliki je naštevala, kaj vse v njem lahko najdemo, spraševala je po gobah in pri tem jasno dala vedeti, da jo zgodbica zelo zanima. Malo presenečena, a zadovoljna sem bila, da ob opisovanju zverjasca ni pokazala nobenega strahu. Ne, mala je stvora z veseljem opisovala tudi atiju, ki se je “razburjal”, češ da on zgodbe sploh ne pozna (ker ima mami pri nas očitno monopol nad branjem). 😉

Na praznično soboto smo si le privoščili dolgo pričakovani družinski dan. Preden smo začeli greti stole ptujskega kina, smo priložnost izkoristili še za postanek na izjemni terasi kavarne Muzikafe in povadili načela olike (za katera nisi nikoli premlad ali prestar). Mici je naročila sok (in to malinov?!, otrok zlati je zgrešil generacijo :P), ko se je odžejala, pa je tudi plačala. Pred velikim platnom je kasneje z velikimi očmi in blaženim nasmeškom na obrazu spremljala zgodbo, po risanki pa je (z mojo pomočjo) z veseljem sodelovala tudi v delavnici senčnih lutk.

Če bi naš dan v kinu ocenjevala čisto po šolsko (poklicna deformacija?), bi ocene bile take.

• Izbor (animiranega) filma za podmladek: ravno prav dolg, z odlično sinhronizacijo, primeren tudi za malčke, zabaven.

• Poustvarjalna delavnica po ogledu: zelo zanimiv koncept izdelave senčnih lutk s še boljšo praktično uporabo le-teh (ekipa ptujskega kina se res vedno potrudi).

• Kino vrtiček: odlično prilagojen najmlajši publiki (nekoliko stišan zvok, le napol zatemnjena dvorana, brez odvečnih napovednikov pred risanko!).

• Skupna ocena: odlično (5).

In kaj se punca spomni potem, ko smo že zadovoljni korakali proti avtomobilu? Da je zadnjič, ko je bila tukaj (pazite: leto dni nazaj in še to vsega skupaj ravno 10 minut), na roko dobila štampiljko, tokrat pa ne. Ni mi preostalo nič drugega, kot da se obrneva in prosiva, če bi se žig dalo dobiti tudi tokrat. Micin nasmešek od ust do ust, ko smo spet stopili na sonce, je povedal vse, kar je bilo vredno povedati …

Za vse, ki vas zanima, kako smo se v kinu zabavali, pa še povezava do albuma Kino vrtička na FB.