Kako se v otroku začne porajati pripravljenost na opismenjevanje in kakšni so prvi znaki, s katerimi nam malček sporoča, da je pripravljen na branje in pisanje?

Obdobje, v katerem se ustvarja podlaga za branje in pisanje (pa tudi za poslušanje in govorjenje), imenujemo porajajoča se pismenost. Le-ta traja večino otrokovega predšolskega obdobja, izraz porajanje pa nakazuje način, kako razvoj pismenosti poteka – spontano, preko opazovanja ter posnemanja vzorcev iz otrokove bližnje okolice (staršev, starejših bratov in sester …) in skozi (didaktično) igro. Ker otrok za to postane dojemljiv, začne vidno in slušno prepoznavati in razločevati glasove, črke, besede.

V grobem (in ne nujno v takem zaporedju) porajajočo se pismenost zaznavamo po naslednjih znakih.

V otroku se najprej pojavi želja po tem, da mu odrasli beremo. Dojemljiv za besedo med branjem slikanic otrok začne postopoma spoznavati zakonitosti tiskane besede. Ugotovi, da je knjiga sestavljena iz besedila in slik, da beremo besede (slik pa ne) in to od leve proti desni ter od zgoraj navzdol, da ima zgodba začetek in konec. Zaradi razlike v tisku (lahko) prepozna tudi naslov knjige ter opazi kolofon in ostalo spremno besedilo.

Nato malček postane pozoren tudi na besede v svojem okolju. Prepoznavati začne simbole (logotipe) in napise, predvsem tiste, ki jih pogosto vidi (npr. svoje ime, ki ga najbolj pozna in se z njim identificira, imena trgovin ipd.). Prepoznavati začne posamezne črke – tako vizualno kot slušno (pri čemer npr. sliši prvi glas v besedi).

Otrok (ki so mu predhodno brali) se začne s knjigo v rokah pretvarjati, da bere, v resnici pa po spominu pripoveduje večkrat slišano zgodbo (ali mešanico različnih zgodb). Po drugi strani spontano na liste začne čečkati črte, katerih linija in smer nastanka nakazujeta, da gre za prve poskuse “pisanja” (npr. zapis imena).

Nakupovalni listek malčka

Najprimernejši način za spodbujanje otrokovega razvoja porajajoče se pismenosti je, da mu omogočimo spodbudno okolje – dostop do raznolikega tiska, ter da si vzamemo čas za skupno (družinsko) branje, pripovedovanje zgodb, poslušanje in petje pesmic. Starši seveda lahko ponudimo različne dejavnosti, ki morajo biti prilagojene otroku in njegovim sposobnostim.

Šele kasneje bo otrok v resnici pripravljen na branje in pisanje, tega razvoja pa ni smiselno prehitevati. Ključno za razvoj pismenosti je, da starši otroku redno (vsak dan) beremo. Le tako bodo otroci osvojili dovolj širok besedni zaklad. Težave otrok s (pre)skromnim besednim zakladom se navadno pokažejo šele v šoli, takrat pa je obdobje nabiranja besedišča že zamujeno in se ga ne da nadoknaditi. Kako bogat je besednjak otroka, ki je vstopil v šolo, nam pokaže količina otroku neznanih besed v nekem besedilu. Če je teh veliko in to v vsaki povedi, je to znak nezadostnega besednega zaklada. Besedišče sicer lahko ob branju krepimo tudi s pripovedovanjem zgodb. A samo s pripovedovanjem ne moremo doseči tolikšne količine novih besed niti stopnje zahtevnosti besedila, ki ga otroku omogočajo knjige.

Tako pravi teorija. In kako porajajoča se pismenost izgleda v praksi mlajšega malčka?

Naša malčica je sicer za knjige vseh vrst zelo dojemljiva, zato so se znaki, da jo črke in besede zanimajo, pokazali hitro. Pri dveh letih in pol (ta starost ni noben splošni mejnik, ampak Micin mejnik!) sem jo prvič “zasačila” pri samostojnem “branju” knjig. “Bere” svojim igračam ali sama sebi, navadno takrat, ko se začne dolgočasiti, ker sva starša okupirana z drugimi opravili (kakega pol leta nazaj sva bila v takem primeru z možem res zasedena, zdaj pa sva vedno bolj “zasedena”, saj želiva punci omogočiti priložnosti za samostojno igro). Ravno danes sem med pripravo kosila vlekla na ušesa “pogovor”, ki je prihajal iz otroške sobice. “Še pebejem eno, živaji? Okej, živaji.” (Prevod: Še preberem eno, živali? Okej, živali.) In že se je zaslišala pesmica:  … ujela me ne boš nikoli, ker jaz sem medenjaček. 😀 Včasih se naskrivaj smejim. V bistvu se hihitam domislicam, ki prihajajo iz takih malih bučk. Tu pa tam malo čenčo škljocnem izza vogala, da je ja ne bi zmotila. Preveč ljubko je.

“Branje”.

Micin prvi zapis se je v resnici prav tako zgodil precej hitro. Kako bi bilo drugače, saj me vsakodnevno vidi pisati na roko – opomnike v beležko, opomnike za na hladilnik, načrtovanje v službeni koledarček, nakupovalne listke … Obožujem svinčnik. Z njim (že od nekdaj) velikokrat lažje ubesedim, kar mi leži na koncu jezika.

Pismo dedku Mrazu.

V kuhinji imamo zato blok majhnih listkov. Še pred zadnjim božičem sem ob beleženju na enega takih na Micinem listku (jasno – ko list vzamem jaz, enega zahteva tudi Mici) zagledala cikcakaste črte. Ko sem ji kmalu zatem predstavila idejo pisanja dedku Mrazu (izključno zato, ker me je v mesecu decembru dan za dnem cukala za rokav, da bi imela žebljičke za pikanje v luknjice, jah, saj ne vem, kako se tej zadevi uradno reče), je na eno stran ročno izdelane razglednice po lastni zamisli “napisala” “Za dedka Mraza“, na drugo pa “Želim si žebljičke z luknjicami” (na fotografiji čačke na levi strani) in svoje ime (siva čačka na sredini spodaj). Desno stran ob prošnji (in malo po prošnji) krasi risba naših dveh mačkov (oranžen madež na sredini in črn madež desno zgoraj) in darila (vijolična kraca spodaj desno). Nad rezultatom sem bila navdušena. Dobro, v resnici sem še vedno. Ni važen izgled, važna sta bila trud in ideja.

Nekaj nakupovalnih listkov je potem nastalo tudi tako, da se je namesto pisanja poslužila risanja vsega, kar smo potrebovali. Najdete jajce? 😉

Nakupovalni seznam z risbami.

Danes zelo rada “piše” tudi po steklu. In na koncu zelo rada vse skupaj tudi pobarva, prebarva, počečka. Samo da je “platno” pisano in zapolnjeno.

Prve prave črke, ki jih je tamala prepoznala, je zasledila na vratih svoje sobice, kjer je napisano njeno ime. Ko sva ga na njeno željo večkrat ponovili, ga je sama začela zlogovati. Posamezne črke (predvsem A kot ati) je nato spontano prepoznala tudi na hladilniku, kjer kraljujejo magnetne črke. S tem se sicer ni za hvaliti, je pa dejstvo, kaj hočemo, da Mici z izrednim veseljem prepoznava tudi imena trgovin – v reklamah, še raje pa v živo, da lahko vanje zavijemo in kaj kupimo. Recimo jajčko z igračko. Hoferja prepozna po logotipu, Pikapolonico po živalici, Obija pa pozna kot kratko besedo, ki jo tudi črkuje. Tovrstno prepoznavanje je lahko zanimiva igra med vožnjo z avtomobilom, v poštev pa pride predvsem v največji gneči sredi mesta.

Na teh zametkih porajanja pismenosti smo kasneje pripravljali tudi različne aktivnosti, ki pa so vedno bile (in so še) prilagojene otroku. To pomeni tudi, da vse pripravljeno enostavno odložimo, če vidimo, da ni interesa. In se gremo, recimo, gugat. Ker za guganje pa interes vedno je. 😉

*Prva izbira pri Sofiji?

Porajajoče se pismenost naj poteka spontano (skladno z otrokovimi sposobnostmi in interesom) ter v obliki igre.

Posebno pozornost pri tem posvečamo:

• družinskemu branju in pripovedovanju,
• oblikovanju spodbudnega tiskovnega okolja,
• vidnemu in glasovnemu (slušnemu) razločevanju,
• urjenju grafomotorike.