Jutro. Na sončni strani odprtega okna žvrgolijo ptiči. Prijetno se je še par minut skrivati za zaprtimi očmi, preden se iz svoje posteljice oglasi krmežljavi glasek.
Tamala drži v rokah slikanico, za katero sem obljubila, da jo bova prebrali. Z naslovnice kukata gospod Vesel in gospa Mrak. Mici opazuje naslovnico in kar vidim, kako tuhta, ali ji bo sploh všeč. Nasmehne se mačku na strehi in ne pozabi omeniti podobnosti z njenim štirinožnim brkcem. Odločim se izrabiti moment osredotočenosti, ki je pri dvoletnikih prej izjema kot pravilo, in pozornost, navidezno mimogrede, usmerim na desno hiško. Kakšna je? Mici kot da ne opazi očitne sivine, ki ovija domek gospe Mrak. Vgriznem se v jezik, da ga ne bi prehitro stegnila. Knjig ne jemljeva v roke zato, da bo hčerka nanje gledala skozi moje oči. Zato bereva brez mojih (nepotrebnih) komentarjev.
Medtem ko jaz berem besede, Mici prebira ilustracije. Ustaviva se ob pustem drevesu. Dovolim (oziroma uredim), da pogovor steče o drevesih na našem vrtu. Takih dreves pri nas ni. Kaj manjka? Naštevava: listi, zelena barva, rjava barva. Pogovor potiskam naprej, da razširiva miselno polje. Brez težav bi se na drevesu znašle tudi čebele in cvetovi. Pa jabolka. Češnje. Mmmmmm. Mici ima češnje rada. Končno jih zna zobati tako, da sama odstrani koščico. Ja, vse to bi lahko bilo na drevesu, gospa Mrak pa se ne more veseliti ničesar od naštetega. Listava dalje in ves čas čvekava. Toliko detajlov je potrebno pokomentirati! A vedno le toliko, da frkljica zgodbe naštudira sama in jih doživlja s svojo otroško logiko.
Nekje vmes med doživljanjem popisanih strani zgodbo požiram tudi sama. Slikanica Gospod Vesel in gospa Mrak pisateljice Antonie Schneider, za katero so poskrbeli v založbi Zala, me očara s preprosto, otroško naravnanostjo in hudomušnimi ilustracijami. Knjiga nasprotij, ki izzvenijo v harmonijo. Konec dober, vse dobro.
Slikanica kot na dlani ponuja priložnost za širjenje besednega zaklada z nasprotji, ki otroku niso preveč tuja (stric – teta/gospod – gospa, svetlo – temno, vesel – žalosten, polno – prazno, novo – staro, celo – polomljeno, poletje – zima, noč – dan, sonce – luna …). Pojme pokažimo na ilustracijah, nato jih predstavimo še s konkretnimi predmeti iz otrokovega sveta, npr.:
- s košarico, ki je najprej polna kock, potem pa prazna (polno – prazno),
- s primerjavo ponošenih in novih copatkov (novo – staro).
Otrok naj v igri iskanja nasprotij glede na svoje sposobnosti sodeluje čim boj aktivno. Sam lahko poišče polomljen predmet, če v roki držite celega, s police naj vzame novo, če mu pokažete staro stvar. Ne bodite togi in opozarjajte na različne možnosti – stara je lahko tudi babica (otrok pa je mlad). 😉
Mrtvega drevesa pa še kar ne morem spraviti iz misli. Kot amaterska šivilja z veliko volje in še več idej, a žal tudi s premalo časa, posedujem škatlo gumbov. Prebiram jih kot sveže očiščen fižol, med veselo druščino izbiram le dolgočasne primerke, priznam. Za to, kar sledi, mi je talepih enostavno škoda. Še vedno verjamem, da bodo nekega dne prišli prav. 😉 Pobrskam po škatlah, kaj bi še lahko uporabili za poživitev drevesa. Ostalo nama je še nekaj zvezdic, ki Micino sobico nežno osvetljujejo ponoči. Vesela najdbe Mici predstavim navodila za ustvarjanje.
Natisnjeno deblo s spleta Mici barva, pobarva pa ne, ker je že pri lepilu. Skoraj evforično stiska tubo in list je ves pocast. Na bela jezerca iz lepila polaga gumbe in ne gane je pretirano, da ves čas opozarjam na količino izlite tekočine. Končni rezultat je čisto spodoben, samo lepilo se mora še posušiti. List nalepiva na vrata otroške sobice in zadovoljno opazujeva črno-belo stvaritev. Kot nalašč za gospo Mrak.
Kasneje me na vrtu prešine. Zakaj bi se morali ukvarjati samo z narisanimi drevesi? Zrabutam češnje, ki so še ostale na drevesu. Temne so in sladke. Jasno mi je, da bom v službo šla z vijoličnimi nohti. Se zgodi, ne bo ne prvič ne zadnjič.
Za Micino majčko mi, po drugi strani, ni čisto vseeno … še za lep predpasnik ne. Miselnost “Nič hudega, če uničimo, saj lahko kupimo novo!” mi je tuja in ne želim, da bi moj otrok odraščal ob taki naravnanosti. Zato iščem načine, kako preseči potrošniško držo. Predpasnik, ki ga ne bo škoda, na hitro zašijem iz nove krpe. Zaviham robova in naredim dva šiva. Napeljem trak. To je to – preprosto kot pasulj.
Končno Mici povabim v kuhinjo. Zavihava rokave in koščicam napoveva neusmiljen boj. Med kramljanjem o sadnem drevju (in njegovih dobrotah) zmešava rahel biskvit. Vanj namečeva češnje, nato naslednjih 40 minut čepiva pred pečico in opazujeva, kako raste sladka razvada. Zaslužili sva si jo. Še gospa Mrak se je omehčala ob vseh darovih narave, kaj se ne bi midve. 😀