S knjigo Violinist v svet glasbil

P1160733

Prvo glasbilo, s katerim se je ene dve leti nazaj seznanila naša Mici, je bil klavir. V bistvu pianino (ker je klavir, odkrito povedano, predrag in prevelik). Njuno prvo srečanje je bilo plaho in bolj tipajoče narave, sledilo je burno obdobje vihravega in surovega udrihanja. Vmes je tolkla tudi s palčkami, pa po bobnu, po pisanih ploščicah ksilofona, pihala je v plastični saksofon in v leseno frulico. Tu so se bližnja srečanja z inštrumenti tudi končala, medtem ko ljubezen do klavirja še vedno spodbujamo (za razliko od rožljanja s prababičinimi starimi emajliranimi pokrovkami, s katerimi nam vsake toliko z velikim veseljem para živce). Potem pa sem nekje na spletu brala o slikanici Violinist, prejemnici različnih nagrad. Nekako mi na prvi pogled ni delovala kot knjiga za otroka, a sem tvegala.

9789616859790

Zgodba, ki jo je navdihnil zakamuflirani virtuoz na eni od postaj podzemne železnice, me je kot mamico konkretno zadela. Kolikokrat vas v hitenju prešine, da življenje nosi vas, namesto da bi ga upravljali sami? Da vam zmanjka časa za igrivo vrtenje v dvoje sredi nametanih igrač? Da se ne ustavite ob trenutku pristne sreče v očeh otroka, ki vam sredi najmanj primernega trenutka želi dopovedati, kaj mu je uspelo? Prešine me vsake toliko, potem pa hitim naprej, da ne bi padla iz ritma, ki ga narekuje neustavljivi vsakdan … Tako kot mamica malega Benjamina iz zgodbe, ki bi predvsem rad postal, in prisluhnil – človeku, glasbi, tej lepoti, ki jo sliši in čuti, a je ne zna ubesediti. Da bi preverila, kakšen odziv bo knjiga doživela pri malčku, sva jo z Mici prebrali, ko še ni bila zelo utrujena. Rekla bi, da je sivina podob ni prepričala, kljub barvnim intervencijam, ki pa celostnega vtisa niso mogle popraviti. Pritegnila pa jo je violina!

P1160705

Ko se je dan umiril in odsmrčal v temo, sem se zakopala v kup starejših Cicibanov in iz njega izvlekla skoraj pozabljeno zgoščenko, na kateri piše “za pozorno poslušanje in radovedno ugibanje”. Lep nabor slovenskih ljudskih pesmi je predstavljen najprej v instrumentalni izvedbi, po uganki pa še v vokalni različici. Odlična zamisel! Otrok ob poslušanju najprej ugiba, za katero pesmico gre, možgančke mu dodatno kodrajo uganke, nato pa lahko tudi sam zapoje vedno aktualne: Katarina Barbara, Čuk se je oženil, Majhna sem bila, Barčica po morju plava … Dvanajst dobrih razlogov, da si zgoščenko z naslovom Ugani pesmico! tudi sami omislite. Pika na i na posnetkih pa so ravno glasbila. Mici namreč, kot bi mi brala misli, ko vžgem avto, prosi, naj dam tisto “ki igrajo”. In potem sprašuje. “Kaj pa to igra?” Violina, pravim. Saj dete ne ve, če je res violina ali je v resnici violončelo oziroma viola. Enkrat sem se sicer zmotila in priznala, da gre za violo, tamala brihtica pa je vprašala, če je mogoče vijolica. Hehe. Prisluhneva tudi flavti in zvončkom, potem pa zvoke poimenujeva. Če sva v križišču in ravno stojiva, ji še mahajoče demonstriram, kako se na katero glasbilo igra. Taboljša igra za v avto, punca se je nikakor ne naveliča. 😉

Ker pa je ati bolj moderniziran (beri: okupiran) s pametnim telefonom in tablico, smo si po zadnjem skupnem zajtrku pogledali tudi ta posnetek. Violina in Ledeno kraljestvo, zmagovalna kombinacija. Pesem bi lahko poslušali in gledali v nedogled (če bi se vprašalo malo Mici), še dobro, da sva morali pohiteti (no, pa smo spet tam!) na vrt. 😉

Mene se je slikanica dotaknila. Hvala, Violinist, da si me spomnil, kako prav je, da korak (vsake toliko) zastane, da ni nič narobe, če ukrademo trenutek in ga napolnimo z glasnim smehom, in da bomo, če poslušamo, morda tudi slišali.

 

P. S.:

Doma imamo dve zgoščenki Ugani pesmico. Eno podarimo. :)

 

P. P. S.:

Ni mi dalo miru, zato dodajam še en pripis. Med zgornjimi vrsticami opisujem ilustracije Violinista s sivino, ki se bere kot nekaj slabega. V resnici je likovna podoba slikanice izjemna, le da ni blizu naši triletnici, ki obožuje osnovne slikarije (recimo v stilu Jelke Reichman). Kombinacija sive in mavričnih detajlov na ravno pravih mestih s čopičem nemo opisuje dva svetova – svet odraslih in svet glavnega junaka Benjamina, v katerem rastejo novi občutki. Čudovita likovna simbolika. Vsekakor odlična izbira, ki jo je vredno pokazati otrokom.

 

3 komentarjev

  1. Urska Sem says:

    Dvihujem roko za zgoscenko! Ker nasa deklica obozuje glasbo. In spontano gibanje ob glasbi 😉 (mislim da je to definicija plesa :-)) S tem, da sva tudi midva z mozem zrtve hitenja, pa se ne bom hvalila.

    • Vojka says:

      Urška, verjamem, da bo zgoščenka prišla prav. 😉 Mici je izžrebala črko U, zato nam le sporoči naslov, kamor ti jo pošljeva. :)

  2. Ana says:

    Tudi pri nas obozujemo glasbo in bi se z veseljem podali naproti novim izzivom – spoznavanju in prepoznavanju instrumentov

Dodaj odgovor