Nevidna nit

*Kategorija: 3+

Ne verjamem, da je vseeno, kdo smo in od kod prihajamo. Družina šteje. Šteje to, da smo povezani, tudi če se ne vidimo vsak teden. Šteje, da si krijemo hrbet, ko tako nanese. Da lahko zmeraj računamo eden na drugega in da stopimo skupaj, ko nekdo med nami potrebuje zaledje. Verjamem, da nas povezuje nekaj močnejšega od priimkov ali genov, ki si jih delimo ali pač ne. Mici in Mali pogosto in s posebnim občutkom pripovedujem zgodbe babic in dedkov, ki jih poznam. Ker so to tudi njune zgodbe, ki jih bosta morda nekega dne začeli pripovedovati svojim otrokom. Štiriindvajset takih sem zapisala posebej za decembrski adventni čas in Mici jih je vsak večer poslušala z resničnim zanimanjem.

 

Ta naš deklič je sila nežna dušica. Senzibilen otrok, ki čuti več in močneje kot mi, “navadni smrtniki”. Njena povezanost z družino je močna in pristna. Pri izbiri knjig zanjo pogosto izhajam iz njene navezanosti na naju z možem. Vsakokrat upam, da bom slejkoprej naletela na tisto ta pravo, ki ji bo dala krila in jo ponesla v objem širnega sveta (ne le v mojega ali očetovega).

 

DSC_6126

Knjige z roza naslovnico največkrat ignorantsko preskočim. Občutek imam, da igrajo na prvo žogo in da je njihov edini namen, da pritegnejo pinki-blinki deklice, katerim je za pošteno vsebino malo mar, da se le vse blešči v priljubljenem odtenku sladkorne pene. Beri naprej →

Jiba, jaca, jak ali (logopedski) dnevnik male Jotke – 7

Avgust 2018

Ati se je odločil, da bo prijel bika za roge. Ali naj rečem, da ga bo prijel za loge? O ti riba, raca, rak! Saj ne, da je meni vseeno (očitno mi ni!), vendar je očka dobro opazil, da otroka še najbolj spodbuja zunanja motivacija. Po laku bo prišlo na vrsto nekaj še boljšega, mi je namignil. Baje bo nobl zadeva. Z Joti sta sklenila pakt, zdaj pa sta skrivnostno razpoložena. Me prav zanima, kaj sta naumila! R-ju nismo nič bližje kot pol leta nazaj. Če le ne pozabiva, s frajlo uriva hitrost njenega jezička. Z jezikanjem zadnje čase sicer nima težav in za vse ima pripravljen odgovor (če ne ugovor) – ne pride ta faza šele v puberteti?? Kljub temu se ji pri žabjem oponašanju »dega dega« zatika in vidim, da še ni pripravljena … Aja, darilo! Joti in tati sta se odločila, da si bo punca z R-jem zaslužila fotoapaRat. Ker rada štRcka, še najraje z mojim ali očkovim telefonom. Najprej nalašč nisem nič komentirala, halo, to še niti prava frajla ni, pa bi že imela fotoaparat! In kdo bo kupil tako drago igračo? Potem sem dobila preblisk. V predalu sameva moj zvesti bivši prijatelj s čisto dobro baterijo in odličnimi programi. Če bi resno začela razmišljati v to smer, bi mogoče celo šlo … In če zadevo lepo zapakirava in postavila pred vrata, tamala ne bo vedela, da je aparat v resnici star. Če dvakrat premislim, mogoče niti ni tako napačna ideja – da bo le pomagalo. Možek se strinja. Normalno, lepo bo prišparal. Še dobro, da me ima.

 

close-up-de-um-menina-segurando-camera-frente-dela-rosto-ficar-contra-cinzento-fundo_23-2148040027

www.br.freepik.com

Beri naprej →

V knjigi je znanje – izkoristi ga

Vsake toliko pride okoli priložnost za učenje na domu. Tokrat nimam v mislih učbenikov in delovnih zvezkov (do katerih sem zaradi izkušenj vedno bolj skeptična). Govorim o potrebi po učenju, ki prihaja iz otroka samega. Ali odraslega, jasno. Pogosto imamo na dosegu roke najrazličnejše informacije o svetu, v katerem živimo, pa o tistem, ki se širi nad našim zornim poljem, o življenju samem. Načeloma se zanašamo, da bo vse to otrok izvedel v šoli. Popoldne, ko se šolska vrata zaprejo, je takoalitako utrujen in nasičen z informacijami, ki jih bo lahko (ali pa tudi ne) uporabil enkrat v prihodnosti. Tudi nam zmanjka energije, baterije nam prazni vsakdan, ki se mu ne moremo izogniti. Tako zmanjka priložnosti za radovednost, za srkanje znanja po naravni poti. A vsake toliko tovrstne priložnosti le potrkajo na vrata. Bolezen (sploh tista dolgotrajna). Vedoželjen otrok. Počitnice. Karantena ali (samo)izolacija. Težke situacije, iz katerih lahko, če smo take vrste ljudje, potegnemo najboljše, kar se da.

Knjige so odlična učila. Koristno jih lahko uporabimo za to, da otroku predamo (predamo morda ni najboljši izraz, v resnici bo otrok srkal sam) znanje, ki bo razširilo njegovo obzorje in duha, ki bo obogatilo njegov besednjak in splošno razgledanost.

Ne, ti predlogi niso zato, ker bi kot pretenciozna učiteljica forsirala učenje per sé. Stremim k temu, da bi si otroci znanje želeli najti. Da bi jih vodila radovednost. Da bi zato (večkrat) kritično razmišljali. Da bi se zavedali, da zakladnica znanja niso učbeniki, temveč knjige. Pa narava. In mi sami – eden drugemu. Fino bi bilo, če bi poučevanje bilo tako naravnano. Beri naprej →

Ti, prav ti

Če bi očka mojih dveh frkljic bil tak velikan, če bi nosil kapo s senčnikom, če bi imel takó bujno brado in če bi Mala bila še tak knedlček v pleničkah … potem bi na avdiciji za vlogo v slikanici Ti, prav ti (Zack Bush, 2020, založba Ocean) kandidiral moj mož. Resnici na ljubo je daleč od velikana (to je v bistvu sreča, saj je moj mož in jaz sem tamala flaška), v šilt kapi ga še nikoli nisem videla (pa se prenašava že skoraj dve desetletji), tako bujne brade pa ne bi imel niti, če bi mu jo šefica (jaz) in šef (v službi) dovolila. Ne glede na očitna razhajanja v vizualni podobi je oči, očka, atek z otročkom v naročju izrezana slika samca našega krdela. Leta so mu posrebrila brado in utrdoglavila duha …, z otrokoma pa je vzoren oče. Prisoten in ljubeč zavzema pomembno starševsko vlogo, a se tudi s prve (in vedno znova) pusti nasankati, ker enostavno uživa v pozornosti obeh deklet.

DSC_5808

 

Frklja in frkljica sta cepetaje čakali, da raztrgam nepričakovani paket, ki ga je poštar odložil pred našimi vrati. Knjiga! Pogajanju, čigava je slikanica, ne bi bilo konca, zato mi ni preostalo drugega, kot da ju dam na mute – z branjem. Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Moje srečno življenje

*Kategorija: za prvo samostojno branje

Osnutek popoldneva je izgledal prav klavrno. Barvice so kot po srditem boju padli vojaki razkropljene ležale vsevprek po bojišču, ki mu ob dobrih dnevih lahko rečem pisalna miza. Radirka, porisana in popikana kurirka z davno izgubljenim, nikakor več damsko uglajenim videzom, je še kazala znake življenja. Zazrla sem se v svinčnik, ki je vame debelo bolščal z neošiljeno konico. Prijatelj, niti zate ni poskrbela naša bolničarka, ki se zdaj tako vestno ukvarja z obleščičenimi sledmi tropa plastikfantastik kulijev? Kdo bi si mislil. Mici sem nejevoljno naročila, da poskrbi za svojo vojsko pisal. Svinčniki so vendar na svetu zato, da ponosno nosijo ošpičeno konico!

“Mami, tu piše miza, ne?” mi je Mici pod nos molila novo žrtev. Eno od tistih knjig, namreč, ki sem jih navadno jaz brala njej. Knjige ja in knjige ne, tako je bilo pri Mici. Seveda bi jih “brala”, če bi jih brala jaz. Posebnega zanimanja za to, da bi se zabarikadirala v svoj mali posteljni bunker in se pred svetom skrila za najboljšo obrambo – knjigo, ni bilo. Niti malo. Niti takrat, ko je velike ambicije za listanje po tovrstnih obrambnih strategijah začela kazati še Mala. Ni pomislila, kako bi lahko vskočila kot zavezniška sila in ubranila čast rodbine, ki je hlepela po bralski svobodi … Potem pa me je kar naenkrat, nepripravljeno in boso, našla s to mizo. Pri Mici je zmeraj vse naenkrat. Ko najmanj pričakujemo. Ko se odloči sama. Ker ko pričakujemo, da se bo odločila, se ne zgodi prav zares nič, še najmanj pa tisto, kar pričakujemo ali si želimo. “Kako veš?” nisem mizi polagala nobenega posebnega pomena. Bila je samo miza. “Ker je to a, ne?” se je frajla namuznila. Seveda je a, kaj pa drugega, sem pomislila in nadaljevala z odcejanjem veliko pomembnejše reči – jušne zakuhe za prvo bojno vrsto, ki je že vdano čakala. Še preden sem ribano kašo prelila z govejo juho (svojo vojsko hranim bolje kot le s čorbo, pričakujem pa, da pokaže dovolj ambicij in borbenosti in si jo zasluži), mi je kapnilo. Punca bere. Ja, vem, da je brala že prej – vse, kar so brali v šoli in je bilo sestavljeno iz 37 kombinacij tistih 15 velikih tiskanih črk, ki so jih učenjaki v nastajanju z okorni prsti in očitno ne dovolj ošiljenimi svinčniki zapisovali v zvezke za prvošolce. MAMA, VAJA, NIT, ROKA. Tudi MIZA je med njimi, mize pa zagotovo ni. Punca očitno bere, ne da bi o tem obvestila glavnega komandirja … Vojno na stran, Mici je brala. Jaz pa nisem imela pripravljene nobene ustrezne knjige, ki bi jo lahko podarila punci in ji svečano zatrdila: “In to je samo začetek …” Tako poetično sem si predstavljala začetek novega obdobja, rojstvo bralke z velikim B.

IMG_20200301_105715

Beri naprej →

Lan in Luna in dan na snegu

*Kategorija: 2 do 5 let

Iz knjižnice smo prišle naložene kot mule, čeprav si vsakič znova zabičam (komu lažem, to se nikoli ne bo zgodilo!), da si bomo izposodile samo 4 knjige. Zadnjič me je Mici, ki je vedno bolj nabrita, s prve zavrnila, da smo vendar tri, in me pogledala, kot da je to, da nam takorekoč pripada dvanajst knjig, najbolj normalno dejstvo na svetu …

Vreča je najprej obležala na hodniku, saj veste, kako grejo stvari po logičnem redosledu – maček, lulanje, barbike … in ko dan zadremlje v večer, spet pridejo na vrsto knjige. Vse tri na kupu smo kupčkale vsaka svoj kup, kakorkoli smešno se to sliši. Moja!, smo iztegovale roke, kot bi bilo pomembno, katera bo hitrejša. Pred Mici je rasel stolp poučnih primerkov, ki jih je sama odobrila. Mala je zraven sebe zlagala najbolj pisane in porisane knjige. Moj kupček strokovne literature se je v družbi dveh nebotičnikov zdel prav skromen. Blaj mi, mi je Mala, ki ji, kdo ve, zakaj, ta beri težko gre z jezika, kar tam na tleh v roke začela tiščati slikanico. Beri, sem se ji nasmehnila. Ne, ti beli!, je poudarila punči, se vmes že počila v moje naročje in odprla Lana in Luno (Lan in Luna, Dan na snegu, Alex Scheffler, Založba Morfemplus, 2019).

 

lun in lina

Beri naprej →

Prva izbira Pri Sofiji: Drevo želja

*Kategorija: od 8 let naprej
Čeprav največkrat pišem o slikanicah za predšolske kratkohlačnike, ni nobena skrivnost, da padam na mladinske romane. Iskreno sem se veselila jesenske novitete založbe Ocean za šolsko mularijo in ko sem jo končno dobila v roke, je presegla vsa moja pričakovanja.
Ne zgodi se pogosto, da te nagovori mogočen očak med drevesi. Dvestoletni hrast osebno. Po imenu (in jesenski opravi) Rdeči. Njegova zgodba se začne sila preprosto, bolj kot kramljanje; z vsakim novim poglavjem pa je v besedah vedno bolj čutiti globino in v tonu glasu spoštovanje, ki ju lahko premore le, kdor je veliko videl, marsikaj doživel.
DSC_5249 (Medium)
Z romanom Drevo želja Katherine Applegate (založba Ocean, 2019) sva se takoj ujela … Z zgodbo me je že takoj na začetku opomnil, da je svet ljudi del nečesa večjega. Modrejšega in veličastnejšega. Drevo ni samo drevo. Je simbol vztrajnosti in potrpežljivosti. Je križišče življenja. Pogosto tudi zavetje hrepenenja, dom želja. Rdeči je svojo usodo sprejel odprtih vej. Stanovalci iz soseščine ga vsako leto ob dnevu želja zasipajo s sanjami, on pa jim brez besed vrača upanje. Dokler neke noči nekdo v skorjo ne zareže besede, ki boli. Pa bolj kot v drevo zareže v srca stanovalcev – prišlekov, ki si želijo le ene stvari. Želijo si biti sprejeti. Odrasli o svojih sanjah kot vedno najraje molčijo, otroci pa so druga zgodba. Njihovo srce še diha s polnimi pljuči in vrata ima na široko odprta … Zato Samar svojo željo tiho pošlje v svet – na vejo bližnjega hrasta. In kaj lahko z željo, kot je Samarina, stori drevo?

Beri naprej →

Besede v spomin …

Stoj, Marija, kam odhajaš? Koga puščaš za seboj? …

Tistega večera me je mož za lahko noč poljubil z besedami: Si kot Šivilja in škarjice … Sredi gumbov vseh barv in oblik sem na tleh sestavljala mozaik spominov. Kaj bom zdaj z vsem tem gumbovjem, ki jih najverjetneje nikoli ne bom potrebovala, a sem se jih vendar oklepala, kot bi te lahko priklicali nazaj … Ko si mi otročku dovolila brskati po njih, nisi vedela, da boš s temi gumbi zasejala ljubezen za vse življenje. Bili so zadnja vez med nama, ki si nisva bili mati in hči, bili pa sva veliko od tega, kar šteje.

Hiša na vogalu dr. Hrovatove ulice se je dokončno zavila v molk. Marija, Micka, teta – nikoli več ne boš stopila skozi vrata črne ograje in nam mahala, dokler ne bi izginili za ovinkom. Vseeno ne želim verjeti, da je konec vedno zares konec. In da je za zaprtimi vekami samo še neskončna tema. Naj verjamem, vsaj danes, da dobri ljudje ostanejo med nami – morda jih res ne vidimo, a jih slutimo kot poletni naliv in jih čutimo kot kaplje, ki polzijo po licu.

V mesecu septembru bi praznovala in jaz bi ti prinesla grm vrtnic. A ne letos. Trije meseci so že, odkar se gledava samo še preko stekla na črno-beli fotografiji. Oprosti, ne prinašam ti rož k hladnemu marmorju. Ne maram mrtvega cvetja, pa tudi tistih v loncu si se bolj veselila, ko si jih še lahko presadila na vrtno gredico. Dolgo sem prekladala, sortirala, pa spet kupčkala fotografije, s katerih skoraj praviloma zreš resno. Tistih nekaj, ki so uspele ujeti in ohraniti tvoj nasmeh, sem še posebej skrbno zalepila v nov album. Boš v njem živela naprej?

DSC_4762 (Large)

Beri naprej →

Beremo skupaj – predlogi za družinsko branje

Letošnja jesen je bogata z darovi vseh sort. Z jabolki, bučkami in grozdjem v moji košari, pa tudi s slikanicami na knjižnih policah. Tistih pet knjig, ki so izšle v tem letu in s katerimi sem kar naprej odlašala obisk knjižnice, moram predstaviti, vsaj na kratko, ker so taboljše, predvsem pa taboljša izbira za družinsko/šolsko/vrtčevsko čtivo v mesecu skupnega branja.

… ker je branje potovanje,

ker je branje novo znanje,

lažje te pospremi v sanje.

Knjige pišejo naš jutri. Jaz verjamem vanje.

 

 

družinsko branje

Beri naprej →

Branje z enoletnikom ali vzgajanje bralca

Mala. 1 leto, 10 mesecev, 23 dni.

Otrok, ki z veseljem v roke vzame slikanico, ki prisluhne zgodbi, ki knjigo tudi z velikim veseljem počečka (čeprav tudi že počasi razume, da tega naj ne bi počela) ali z njo koga radostno mahne. Med postavljanjem meja, čemu je knjiga namenjena, zadovoljno tuhtam, da je knjiga postala pomemben del življenja naše navihane in energične malčice. Pa dolgo časa ni kazalo, da se bo zgodba obrnila v to smer. Sveži enoletnici je bilo malo mar za pok spetih listov v mojih rokah. Pozornost jim je sicer namenila, a zgolj zato, da je katerega od primerkov (ponavadi najbolj zaželenega) iztrgala iz Micinih rok ali nanj sedla. Za nami je cel proces spogledovanja s knjigami: GLEDAMO od daleč, GLEDAMO od blizu, OKUŠAMO, TEKAMO okoli osebe, ki bere, OBRAČAMO STRANI, POSLUŠAMO obnovljene kratke verzije, ki se je slednjič:  AKTIVNO SODELUJEMO PRI DRUŽINSKEM BRANJU – izkazal za produktivnega.
DSC_4895 (Large)

Beri naprej →