*Kategorija: za prvo samostojno branje

Osnutek popoldneva je izgledal prav klavrno. Barvice so kot po srditem boju padli vojaki razkropljene ležale vsevprek po bojišču, ki mu ob dobrih dnevih lahko rečem pisalna miza. Radirka, porisana in popikana kurirka z davno izgubljenim, nikakor več damsko uglajenim videzom, je še kazala znake življenja. Zazrla sem se v svinčnik, ki je vame debelo bolščal z neošiljeno konico. Prijatelj, niti zate ni poskrbela naša bolničarka, ki se zdaj tako vestno ukvarja z obleščičenimi sledmi tropa plastikfantastik kulijev? Kdo bi si mislil. Mici sem nejevoljno naročila, da poskrbi za svojo vojsko pisal. Svinčniki so vendar na svetu zato, da ponosno nosijo ošpičeno konico!

“Mami, tu piše miza, ne?” mi je Mici pod nos molila novo žrtev. Eno od tistih knjig, namreč, ki sem jih navadno jaz brala njej. Knjige ja in knjige ne, tako je bilo pri Mici. Seveda bi jih “brala”, če bi jih brala jaz. Posebnega zanimanja za to, da bi se zabarikadirala v svoj mali posteljni bunker in se pred svetom skrila za najboljšo obrambo – knjigo, ni bilo. Niti malo. Niti takrat, ko je velike ambicije za listanje po tovrstnih obrambnih strategijah začela kazati še Mala. Ni pomislila, kako bi lahko vskočila kot zavezniška sila in ubranila čast rodbine, ki je hlepela po bralski svobodi … Potem pa me je kar naenkrat, nepripravljeno in boso, našla s to mizo. Pri Mici je zmeraj vse naenkrat. Ko najmanj pričakujemo. Ko se odloči sama. Ker ko pričakujemo, da se bo odločila, se ne zgodi prav zares nič, še najmanj pa tisto, kar pričakujemo ali si želimo. “Kako veš?” nisem mizi polagala nobenega posebnega pomena. Bila je samo miza. “Ker je to a, ne?” se je frajla namuznila. Seveda je a, kaj pa drugega, sem pomislila in nadaljevala z odcejanjem veliko pomembnejše reči – jušne zakuhe za prvo bojno vrsto, ki je že vdano čakala. Še preden sem ribano kašo prelila z govejo juho (svojo vojsko hranim bolje kot le s čorbo, pričakujem pa, da pokaže dovolj ambicij in borbenosti in si jo zasluži), mi je kapnilo. Punca bere. Ja, vem, da je brala že prej – vse, kar so brali v šoli in je bilo sestavljeno iz 37 kombinacij tistih 15 velikih tiskanih črk, ki so jih učenjaki v nastajanju z okorni prsti in očitno ne dovolj ošiljenimi svinčniki zapisovali v zvezke za prvošolce. MAMA, VAJA, NIT, ROKA. Tudi MIZA je med njimi, mize pa zagotovo ni. Punca očitno bere, ne da bi o tem obvestila glavnega komandirja … Vojno na stran, Mici je brala. Jaz pa nisem imela pripravljene nobene ustrezne knjige, ki bi jo lahko podarila punci in ji svečano zatrdila: “In to je samo začetek …” Tako poetično sem si predstavljala začetek novega obdobja, rojstvo bralke z velikim B.

Beri naprej →