*Kategorija: 3+
Ne verjamem, da je vseeno, kdo smo in od kod prihajamo. Družina šteje. Šteje to, da smo povezani, tudi če se ne vidimo vsak teden. Šteje, da si krijemo hrbet, ko tako nanese. Da lahko zmeraj računamo eden na drugega in da stopimo skupaj, ko nekdo med nami potrebuje zaledje. Verjamem, da nas povezuje nekaj močnejšega od priimkov ali genov, ki si jih delimo ali pač ne. Mici in Mali pogosto in s posebnim občutkom pripovedujem zgodbe babic in dedkov, ki jih poznam. Ker so to tudi njune zgodbe, ki jih bosta morda nekega dne začeli pripovedovati svojim otrokom. Štiriindvajset takih sem zapisala posebej za decembrski adventni čas in Mici jih je vsak večer poslušala z resničnim zanimanjem.
Ta naš deklič je sila nežna dušica. Senzibilen otrok, ki čuti več in močneje kot mi, “navadni smrtniki”. Njena povezanost z družino je močna in pristna. Pri izbiri knjig zanjo pogosto izhajam iz njene navezanosti na naju z možem. Vsakokrat upam, da bom slejkoprej naletela na tisto ta pravo, ki ji bo dala krila in jo ponesla v objem širnega sveta (ne le v mojega ali očetovega).
Knjige z roza naslovnico največkrat ignorantsko preskočim. Občutek imam, da igrajo na prvo žogo in da je njihov edini namen, da pritegnejo pinki-blinki deklice, katerim je za pošteno vsebino malo mar, da se le vse blešči v priljubljenem odtenku sladkorne pene. Potem sem Nevidno nit (Patrice Karst) začela videvati vedno pogosteje. Nekdo jo je nekje slučajno omenil. Potem so jo priporočali v skupini Z otroki beremo kakovostne knjige. In zelo kmalu spet. Ni mi dalo miru, morala sem obiskati strička gugla, ki me je vodil do založbe Grafenauer. “Terapevtsko slikanico” sem nujno morala preizkusiti na mojih frajlah. Bo res pomirjala in tolažila? Me bodo ilustracije presenetile ali bo tudi notranjost v bledi različici rdeče? Je punčkasta? Bo hčerki prepričala z besedilom ali z ozaljšano zunanjostjo?
Zvečer smo zasedle brlog naše Male, v katerem spi po dolgem in počez, včasih zadekana na eni in drugič na drugi strani. Medtem ko sem mini bučki prigovarjala, da se je dan zaključil in da je čisto zares čas, da spleza v posteljo, me je Mici že cukala za rokav: Kaj je to nevidna nit? Obljubila sem ji, da povem takoj, ko bo tudi mali škrat na svojem mestu. Brala sem počasi in od strani opazovala mila obraza. Nežen nasmešek se je naselil na Micina lica, Mala je z nagubanim čelom opazovala slike – ki sploh niso bile kičaste, še manj rozejaste! Majkemi, to knjigo bi lahko vštulila tudi fantu. Po zraku smo risale nevidne niti do zadnje misli, “da v resnici ni nihče nikoli sam”.
Ko mi je Mala navdušeno kazala, katera balerina je ona, in me spraševala, ali je mami zelo huda, ker sta deklica in fant vse popackala, se je že oglasila tudi Mici: “Pšt! Jaz pa vidim mojo nevidno nit, ki me povezuje z atijem …. Vijolična je in debela.” Ničesar nisem rabila komentirati, sama je pristavila: “Niti so navadno tanke, ampak ta je debela.” Potem se je stisnila k meni in skoraj prekucnila Malo. “Glej, ta najina pa je zelo majhna, ko se tako cartam pri tebi!” Pobožala sem jo in zdelo se mi je, skoraj prepričana sem bila, da bodo njene sanje to noč prijetne. Mali ta nit ni šla najbolj v račun. “Kaj je to nit?” Spomnila sem jo na sukanec v njeni otroški igli. Ne vem, ali je smisel nevidne niti dojela. Zagotovo pa je vedela, kje jo lahko čuti. Potrkala se je po prsih in ponosno pokazala, kje ima srček. “Tu je srce. Ceferin pa nima srca,” se je spomnila. “Pa misliš, da ima on nevidno nit?” “Ne vem,” je zaključila to drugo zgodbo in ponovno občudovala deklice na ilustracijah. Mici je molčala. Prav videla sem, kako na veliko tuhta. “Kje pa je onkraj mavrice?” se je zazrla v stran z na vrvico privezanim srčkom. “Je to tam, kjer je največkrat mavrica?” “Pravimo, da so na drugi strani mavrice ljudje, ki jih več ni med nami,” sem skušala povedati, ne da bi omenila smrt. “Aja,” je prikimala, “tam je zdaj teta.” Prikimala sem, saj je dojela, in si mislila, da smo našle krasno knjigo s spodbudno zgodbo za nevihtne noči in dni, prepolne slovesa. Táko za na domačo polico, da bomo nevidne niti in srčke lažje čutile – vsepovsod in kjer koli.
Koristne informacije o knjigi:
srednje velik format, pomirjujoča zgodba, založba Grafenauer, 2019