Vsake toliko pride okoli priložnost za učenje na domu. Tokrat nimam v mislih učbenikov in delovnih zvezkov (do katerih sem zaradi izkušenj vedno bolj skeptična). Govorim o potrebi po učenju, ki prihaja iz otroka samega. Ali odraslega, jasno. Pogosto imamo na dosegu roke najrazličnejše informacije o svetu, v katerem živimo, pa o tistem, ki se širi nad našim zornim poljem, o življenju samem. Načeloma se zanašamo, da bo vse to otrok izvedel v šoli. Popoldne, ko se šolska vrata zaprejo, je takoalitako utrujen in nasičen z informacijami, ki jih bo lahko (ali pa tudi ne) uporabil enkrat v prihodnosti. Tudi nam zmanjka energije, baterije nam prazni vsakdan, ki se mu ne moremo izogniti. Tako zmanjka priložnosti za radovednost, za srkanje znanja po naravni poti. A vsake toliko tovrstne priložnosti le potrkajo na vrata. Bolezen (sploh tista dolgotrajna). Vedoželjen otrok. Počitnice. Karantena ali (samo)izolacija. Težke situacije, iz katerih lahko, če smo take vrste ljudje, potegnemo najboljše, kar se da.

Knjige so odlična učila. Koristno jih lahko uporabimo za to, da otroku predamo (predamo morda ni najboljši izraz, v resnici bo otrok srkal sam) znanje, ki bo razširilo njegovo obzorje in duha, ki bo obogatilo njegov besednjak in splošno razgledanost.

Ne, ti predlogi niso zato, ker bi kot pretenciozna učiteljica forsirala učenje per sé. Stremim k temu, da bi si otroci znanje želeli najti. Da bi jih vodila radovednost. Da bi zato (večkrat) kritično razmišljali. Da bi se zavedali, da zakladnica znanja niso učbeniki, temveč knjige. Pa narava. In mi sami – eden drugemu. Fino bi bilo, če bi poučevanje bilo tako naravnano.

Poučne knjige vam kažem, ker prisilno biti učitelj lastnemu otroku niti približno ni lahko. Zase vem, da če želim trenutno šolanje na daljavo preživeti, moram otroka nujno zaposliti. Ker mi je popolnoma jasno, da ga s šolskim delovnim zvezkom ne bom dovolj motivirala, iščem alternativne možnosti. Take, ob katerih se otroku zasvetijo oči in zaradi katerih mi zvečer prizna: »Danes pa je bila šola res zabavna!«

Vem. Rekli boste, da to ni isto. Da na tak način ne bomo obdelali gradiva, ki ga moramo, ker nam ga je poslala učiteljica. Da imamo že brez tega učenja vrh glave. Ker nas otrok že takoalitako dovolj okupira z vsem ostalimi nalogami. Ne morem vam oporekati. Vem pa tudi, da če ne bom v otroku aktivirala vedoželjnosti, bo šolsko delo opravljal vedno bolj brezvoljno. Da ga bom zadušila z vsem, v čemer vidi nujo, obveznost (ker ta nikoli ne diši). Zato bom po zdravi kmečki presoji (kmetica sem, kaj bi skrivala) kakšno šolsko nalogo nadomestila, ko bom videla, da šolanje nikamor ne pelje, ali pa tematiko, ki bi jo v vsakem primeru morali obdelati, prikrojila z bolj atraktivno različico. Goljufam? Včasih. Malo. Ko najdem boljši način od obstoječega. Saj sem vendar učiteljica in kot učiteljica imam avtonomijo, kako bom otroka nekaj naučila. 😉

Tukaj pa so Micina priporočila za zabavno šolo:

Atlas mitov, Thiago de Moraes, založba Morfem

365 znanstvenih poskusov, založba Morfem

Rastline, Larousse, Založba Učila

Kako živijo otroci po svetu, založba Morfem

Zelišča male čarovnice, Polonca Kovač, Mladinska knjiga

P. S.: Moj otrok je (šele) prvošolec. Za to starost je znanje v knjigah res veliko bolj mamljivo v primerjavi z najstniki. Morda pa imate vi kakšno odlično idejo, kaj ponuditi starejšemu učencu?