Prva izbira Pri Sofiji: Drevo želja

*Kategorija: od 8 let naprej
Čeprav največkrat pišem o slikanicah za predšolske kratkohlačnike, ni nobena skrivnost, da padam na mladinske romane. Iskreno sem se veselila jesenske novitete založbe Ocean za šolsko mularijo in ko sem jo končno dobila v roke, je presegla vsa moja pričakovanja.
Ne zgodi se pogosto, da te nagovori mogočen očak med drevesi. Dvestoletni hrast osebno. Po imenu (in jesenski opravi) Rdeči. Njegova zgodba se začne sila preprosto, bolj kot kramljanje; z vsakim novim poglavjem pa je v besedah vedno bolj čutiti globino in v tonu glasu spoštovanje, ki ju lahko premore le, kdor je veliko videl, marsikaj doživel.
DSC_5249 (Medium)
Z romanom Drevo želja Katherine Applegate (založba Ocean, 2019) sva se takoj ujela … Z zgodbo me je že takoj na začetku opomnil, da je svet ljudi del nečesa večjega. Modrejšega in veličastnejšega. Drevo ni samo drevo. Je simbol vztrajnosti in potrpežljivosti. Je križišče življenja. Pogosto tudi zavetje hrepenenja, dom želja. Rdeči je svojo usodo sprejel odprtih vej. Stanovalci iz soseščine ga vsako leto ob dnevu želja zasipajo s sanjami, on pa jim brez besed vrača upanje. Dokler neke noči nekdo v skorjo ne zareže besede, ki boli. Pa bolj kot v drevo zareže v srca stanovalcev – prišlekov, ki si želijo le ene stvari. Želijo si biti sprejeti. Odrasli o svojih sanjah kot vedno najraje molčijo, otroci pa so druga zgodba. Njihovo srce še diha s polnimi pljuči in vrata ima na široko odprta … Zato Samar svojo željo tiho pošlje v svet – na vejo bližnjega hrasta. In kaj lahko z željo, kot je Samarina, stori drevo?
DSC_5253 (Medium)
Zgodba na tem mestu ponikne v vrvežu živalskega direndaja na skrivni misiji, donečega pod mogočno krošnjo Rdečega, medtem ko se v ozadju dogajajo ključne spremembe v ljudeh (razumete, to so tiste spremembe, ki štejejo!). Zadnja stran se je prikradla pod moje prste iznenada, ne da bi se zavedla, koliko časa je minilo med branjem (v mojem bralskem svetu je to zmeraj znak odlične knjige). Drevo želja mi je ob vseh darovih poklonilo še  fantastičen zaključek v najbolj čudovitem smislu. Kot opomnik, da nismo sami … niti nam to nikoli ni bilo namenjeno.
Mama sem. Srčno si želim, da moji bučki ne bi nikoli doživeli stiske, ki se je zalezla v Samar. Da ne bi nikoli prišli v skušnjavo tretirati ljudi kot vredne več ali manj. Da bi se zmeraj lahko zaupali drevesu, a imeli oporo tudi v vrstnikih in v odraslih … Veliko prehitro odraščata. Sem jima zašila dovolj močna krila? Jima naš dom omogoča pognati dovolj mogočne korenine? Medtem ko si zastavljam neskončen seznam vprašanj brez odgovorov, bi Rdeči verjetno dodal: “Rastemo, kakor moramo zrasti – kot so se pred davnimi časi odločila naša semena.” Verjetno bo res nekaj na tem.
Med zapiranjem toplih, skoraj žametnih platnic (in do zadnjega diha je točno taka tudi zgodba), ko je zmanjkalo besed, sem se cmerila od lepote, zajete na popisanih straneh. Osvetlila je celo knjigo kot žarek upanja, da še nismo popolnoma otopeli. Z vsako knjigo, kot je Drevo želja, bo v nas več svetlobe, v to iskreno verjamem.
Kar družba v današnjem času polnih riti in izpraznjenih odnosov v resnici potrebuje, so ljudje čistih, odprtih src, ki zmorejo prisluhniti, in drevesa. Globoko v drevesih namreč ždi upanje. Upanje, da bo jutri dovolj dober za naše otroke. Upanje, da bo človek ostal človeški in da bo narava ostala naravna …
O knjigi: založba Ocean, 2019, 172 strani, na voljo s trdo ali mehko platnico

Dodaj odgovor