O žalovanju

// Komentarjev še ni

*Kategorija: za vse starosti

*Tema: smrt, žalovanje

Za vedno

Kai Lüftner, Katja Gehrmann (Mladinska knjiga, 2020)

DSC_8341 (Medium)

Ko nekoga več ni, je to za vedno. In zdravila za “za vedno” ni. Kako pobožati čustva otroka, ki so (o, seveda so!) tudi takrat (ali še posebej takrat), ko otrok molči?

Avtor slikanice Za vedno Kai Lüftner je v nežni zgodbi mojstrsko ubesedil stisko otroka, ki je izgubil očeta. Tega se je lotil brez velikih besed ali odraslega modrovanja. Bralce nagovarja, kot bi se sklanjal k otroku in mu zrl v vprašujoče oči …

Zapisal je vprašanja, ki jih otroška glava ne more utišati, a jih tudi nikoli ne izreče. V iskrene besede je strnil čustva, ki jih nemi pogled ne izdaja, tudi če bi jih hotel. V izjemne podobe, ki žalujejo same zase, je ilustratorka dodala barve, katerih umirjenost dopolnjuje tesnobo mladih prsi. Ne sveče – le zmaj, rdeči zmaj plapola skozi dneve in gori v vsej rdečini bolečine in ljubezni in zlomljenega srca. Preprosta, a preprosto enkratna knjiga nagovarja mlado, staro in vse vmes – nemoč spričo smrti briše z robcem neizrečene, pa toliko bolj občutene topline.

DSC_8342 (Medium)

DSC_8361 (Medium)

O branju … z Majo Monrue

// Komentarjev še ni

Maje Monrue nisem poznala, dokler ni na moj ekran mimogrede potrkal Modri Zajec. Tisti Modri Zajec, ki na Facebooku predstavlja zbirko Leto pravljic. Podjetnica Maja – coachinja, blogerka in pisateljica se je zelo prijazno odzvala mojemu povabilu, da kot avtorica prvega pravljičnega abonmaja Leto pravljic, ki vsak mesec v poštni nabiralnik nastavi eno od lastnih slikanic, prispeva svoje pogled na branje.

_DSC6190-Edit

  1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje? 

Vsak, ki je kdaj prebral kakšno zgodbo, pozna ta čaroben občutek, ko se izgubiš v domišljijskem svetu pravljičnih junakov in te to navda s posebnim občutkom vsemogočnosti. V tem stanju smo bolj dojemljivi za nove informacije, naše srce je odprto za pozitivna sporočila, naš um pa hoče več in več. Branje knjig je zato, po mojem mnenju, ena izmed pomembnejših dejavnosti v razvoju otrok. Če je branje zabavno in nahrani otrokovo radovedno dušo, se bo tudi kot odrasel rad vračal h knjigam in zgodbam v njih. Beri naprej →

O branju … z Boštjanom Gorencem

// Komentarjev še ni

Končno se je za mojega sogovorca o branju in knjigah javil fant – in to Boštjan Gorenc – Pižama. Njemu se lahko zahvalimo, ker je poskrbel za, recimo, imeniten prevod “carskega” romana Čudo in fantazijske zbirke Pesem ledu in ognja (pa je omenjeno le vrh ledene gore). Kriv je, da mladi z več motivacije posegajo po slovenski klasični literaturi (sLOLvenski klasiki 1). Občinstvo osvaja z odrov in podcasti, približati se zna tudi najmlajšim bralcem – zaenkrat s slikanicama Kaj se skriva očku v bradi in  Si že kdaj pokusil luno?. Polno zaposlen je vendar našel čas tudi za ta intervju. Boštjan, hvala!

pižama

Foto: Simon Pelko

 

  1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje? 

Knjige in branje so zame ena najpomembnejših sestavin odraščanja. Od samega začetka, ko otrok zgolj posluša naš glas, do vse večjega prepoznavanja pomena prebranega in nato vsrkavanja celotnih zgodb. Prebrane vsebine dajo staršem iztočnice za pogovor z otroki in z razlago (ter pozneje debato) prebranega pomagamo graditi otrokovo osebnost in vrednote. Skozi zgodbe otrokom pomagamo spoznati tudi manj prijetne trenutke življenja in jih tako pripravimo nanje, ko se z njimi soočijo tudi zares. Najpomembnejši del skupnega branja pa se mi zdi ustvarjanje intimnega rituala, ki povezuje in zbližuje. Največja napak, ki jo lahko storimo, je, da otroka, ko se nauči brati, prepustimo zgolj samostojnemu branju. Šele skupno branje nam odpre neslutene možnosti različnih dinamik branja in poglobljenih pogovorov o prebranem. Pa ne nujno samo o resnih temah. Tudi zabavne in smešne knjige lahko ponudijo izjemne iztočnice. Beri naprej →

O branju … z Urško Bračko

// Komentarjev še ni

Na lovu za vtisi o knjigah in branju nisem mogla mimo Urške Bračko. Booknjiga je njen virtualni dom, kjer gosti zgodbe in poroča o literarnem dogajanju (poiščite pa jo tudi na FB in Instagramu). V resničnem svetu je v našo zeleno deželo pod Alpami začela prinašati dobro knjižno prakso iz tujine (nekje sem prebrala, da je slovenska mama Knjige meseca – kako lušten naziv). Njene recenzije lahko prebirate tudi v Bukli. O svoji ljubezni do knjig, ki izvira iz otroštva, je pisala tako.

DSC_0244-01-–-kopijasss-278x300 logo-booknjigakb-e1593675529879

 

  1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?

 

Če gledam s svojega vidika, je to vsekakor spodbujanje domišljije, pridobivanje znanja s pomočjo knjig (sama sem kot otrok večkrat listala razne enciklopedije, kar se pa verjetno v teh časih čedalje manj pojavlja pri otrocih) in branje kot veščina tudi za boljše pisanje in komuniciranje z drugimi ljudmi. Prav tako znajo knjige otroka priučiti tudi o raznoraznih problemih v svetu, spodbujanju različnosti, razumevanju drugih ljudi … Tako sem sama, recimo, pri svojem odraščanju prebrala ogromno knjig iz zbirke Zorenja založbe Miš. Vsekakor jim je lahko branje tudi v pomoč pri izražanju in nastopih v šoli. Beri naprej →

Kako prestrašiti pošast

// Komentarjev še ni

Kategorija: od 5 let naprej

O, ti robata, zobata in kosmata pošast! Pri nas boš ostala kar za zaprtimi platnicami!
Predstavljajte si cmokanje in hrskanje in mlaskanje – pod posteljo … Adijo, miren odhod v posteljo. Predstavljajte si še pesmico o punčki Mari, ki lovi pošasti v hudih morah, strašnem snu … Na svidenje, spokojna noč. In če bi še naprej skupaj ugotavljali, katera najbolj strašna pošast vseh pošasti se skriva v sobi? Zbogom, arivederči, veselo kramljanje v temi pred spanjem. Ja, taki punci imamo pri nas doma – o pošastih raje niti besede! Samo omeniš jih, pa se že naselijo v najbolj čudne kotičke našega doma … in naše zavesti.
Psssst! Ničesar nisem prinesla iz knjižnice. Določene besede na P so prepovedane. 😉

 

106305578_1194860084184681_6948856067668889061_n

Sicer slikanica Kako prestrašiti pošast (Jana Bauer, KUD Sodobnost International, 2020) sploh ni napačna. V bistvu je precej kulska. Neustrašen fant junaško pomaga drugemu, ki je malo manj junaški. Dela se loti z veliko vneme, pripravljen na vse, kot tapravi strokovnjak za sajvestekoga. Neumorno išče načine, kako se znebiti nebodigatreba, in nikakor ne odneha. Tudi za pomoč prosi, dobi pa nasvet in skrinjico, ki zagotovo lahko prežene še tako predrznega khkmmma …

Če ste pri vas doma bolj avanturistično in neustrašno naravnani, nujno preverite, kaj se skriva pod Filipovo posteljo (in kdo v Otonovi škatlici). 😉

 

O branju … z Nino Prešern

// Komentarjev še ni
Ta teden si je čas za mini intervju o branju vzela Nina Prešern. Tista Nina, ki je čez dan učiteljica, a sliši tudi na ime Gospodična knjiga. Na njenem blogu (ki se širi na FB in na Instagram) piha svež veter.  Ni nujno, da jo berete, da bi izvedeli, kaj vse je prebrala in kaj priporoča (a to nevsiljivo priporočam), od tega poletja naprej jo lahko tudi poslušate – zadnji podkast je namenila erotičnemu življenju malega človeka, kot sva jaz in ti. Njena okupacija niso izključno knjige, ampak predvsem teme, ki se jim s skupnim imenom lahko reče tudi stvarno življenje.
gosp.knjiga
1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?
Knjiga po mojem mnenju otroku najprej pomeni poseben predmet, s katerim ravnaš drugače kot z avtomobilčkom ali plastično punčko, pomeni stik z domišljijo, jezikom, ilustracijo in glasom ljubega odraslega, ki ti bere. Takrat pomeni telesno bližino z drugim, posvečen čas drugemu, najpogosteje enemu od staršev. Vedno pomeni vir vedenja o svetu in drugih, v šoli pomeni del obveze in pogosto mukotrpnega procesa usvajanja tehnike branja, pozneje med odraščanjem pa spet svobodo in obliko prostega časa, uteho, zdravilo proti osamljenosti in še več je lepega v knjigah in branju.

Beri naprej →

O branju … s Tilko Jamnik

// Komentarjev še ni

Med urejanjem skupine Z otroki beremo kakovostne knjige se mi je porodila ideja: zbrala bom vtise o pomenu branja. Nastala je osnova za mini intervju, le še vsebino mu je bilo potrebno dati.

Za rokav sem najprej pocukala gospo Tilko Jamnik. Tisto (upokojeno, a polno energije in življenja) magistro bibliotekarstva, ki predstavlja knjige s takšnim žarom, da se je ne naveličaš poslušati. Tisto strokovnjakinjo na področju mladinske književnosti in branja, ki je lani – prva iz Evrope, mimogrede – prejela priznanje Maryann Manning »za vseživljenjsko delo, predanost ter izjemne dosežke na področju pismenosti«. Na Facebooku neumorno promovira kakovostne knjige pod sliko simpatične deklice na kupu čtiva. Takole pravi.

tilka jamnik

  1. Kakšno vlogo pri odraščanju otroka igrajo oz. naj bi igrale knjige/branje?

Vsi vemo, da branje bogati otrokov besedni zaklad, toda ne spodbuja le jezikovnega razvoja, ampak tudi intelektualni, čustveni, domišljijski, socialni …, skratka, branje spodbuja otrokov vsestranski razvoj!!! Zato mu beremo in se pogovarjamo z njim vse od rojstva dalje, vsak dan vsaj nekaj minut oz. toliko, kot si želi otrok … in starejši je, več branja si želi. Ker so knjige za mlajše otroke slikanice, na otroka učinkuje tudi lepota ilustracije, kar spodbuja razvoj njegovega estetskega občutka.  Z branjem ga uvajamo v svet leposlovja in znanja na vseh področjih, obenem pa se poglabljajo čustvene vezi med otrokom in osebami, ki mu berejo. Toda družinsko branje ni izjemnega pomena le za otroka, ampak spodbuja pismenost vseh družinskih članov. Zato v vrtcih in knjižnicah spodbujamo družinsko branje z različnimi oblikami t. i. »predšolske bralne značke«. Beri naprej →

Veseli dnevnik za čaroben in igriv vsakdan

// Komentarjev še ni
Pri založbi Vida so izdali fini Veseli dnevnik za čaroben in igriv vsakdan.
Najprej razčistimo, kaj ta knjiga definitivno ni.
1. Definitivno ni dnevnik s praznimi okenci za vsak dan v tednu, v katere bi si lahko beležili različne opomnike.
2. Niti ni otroški priročnik, poln velikih črk in veselih fotografij z natančno prikazanimi postopki.
3. Ni knjiga v obliki priročnika s trdimi platnicami, pa tudi tanka brošura delikatne forme ne. Skoraj dvesto na gosto popisanih strani ima in še precej dodatnih praznih za opombe, risbe, v ustvarjalni vnemi porojene navdihe.
DSC_6495
Kaj torej knjiga je?
1. Veseli dnevnik je izjemno dobrodošla in priročna zbirka dejavnosti za ustvarjanje z otrokom. Za takrat, ko ste polni energije  in pripravljeni na igrivo predajanje ustvarjalnemu duhu, pa tudi za trenutke, ko potrebujete tistih nekaj minut miru (in to brez slabe vesti).

Beri naprej →

Iskanje pravih poti

// Komentarjev še ni

“Ce mi je pa dougcaaaaaaas!” tuli Mala. Nič posebnega ne zahtevamo do nje, samo malo počitka je potrebna. Vendar ji je v postelji (ob knjigi in pliških) “preveč dolgčas”, da bi zadremala. Med kujanjem zeha kot nilski konj in se hkrati dere (nimam pojma, kako ji to uspe), da “utlujena” niiiiiii.

Micina drama se je odvijala pol ure prej. Mali je pulila iz rok ravno tisto vrečko, ki si jo je izbrala dvoletnica, čeprav sta ji ostali še dve, potem pa mulasto odvihrala v sobo in zavzela strateško pozicijo nad NJENIMI stvarmi.
Drama na dramo z dvema babama. Pa še poldne ni … Zbiram potrpljenje, se mehčam, da ohranim pristen stik, in diham. Včasih celo štejem v mislih, ker strokovnjaki priporočajo ukvarjanje s številkami, ko ti začne groziti, da se boš zdaj zdaj začel ukvarjati z jezo. Če ne bi mirila situacije že tretjič ta dan, bi še nekako šlo … in dan je še dolg.

DSC_6447

 

Že zdaj vem, da bom zvečer ponovno zaključila dan s slikanico o gusarju Niku. Ne, razbojnici nista tako navdušeni nad gusarji (kot bi glede na situacijo morda bilo pričakovati), sem pa zato jaz toliko bolj. Knjiga Pomagaj gusarju Niku najti pravo pot (Karmen Mandl, 2020) mi je ob prvem snidenju pomežiknila v nostalgičnem stilu – češ, se spomniš knjig iz tvojega otroštva, tistih, ko si si sama lahko izbrala, kako se bo zgodba zaključila? Seveda se spomnim, prav kul so se mi zdele! Tale Nik, o katerem govorim, ki obožuje gusarje in je v knjigi večkrat postavljen pred izzive, se mora prav tako odločati, kako se bo situacija razpletla. Beri naprej →

Mamina prva izbira: Fant, ki je postal most

// Komentarjev še ni

Dovolite mi, da se tokrat razpišem za starše. Za vse tiste, ki si (vsaj vsake toliko) uspejo privoščiti knjižno poslastico za odrasle. Ta, o kateri pišem danes, to zagotovo je …

 

Najprej je bil (samó) moj sogovorec. Najstarejši Dunbar iz knjige, namreč. Kot stari znanec, ki sem mu prisluhnila z druge strani mize. Ploha besed, ki jih je škljocal s starim babičinim pisalnim strojem, se je vsula na moja razoglava ramena, kot bi se odprlo nebo. Pa ni bilo nebo; zrla sem v podobe (tako žive, da jim nisem mogla uiti niti takrat, ko sem odložila roman), v življenje, kakršno se rodi, zapleta in umre … Če bi šlo samo za popoln roman (galaksije daleč od popolnosti, ki nam maha iz malomeščanske predmestne hiše, je v resnici), bi ga zlahka prebolela. A postal je moj predmet občudovanja, kot je bila Clayju, četrtemu od Dunbarjev, knjiga o Buonarrotiju.

DSC_6161

Odnesel me je s sabo, Matthew po imenu, popolnoma nepripravljeno na zgodbo, ki je sledila fantu in psici in kači. In mašini, ki je morala vstati od mrtvih, da je popisal vse, kar ni smelo, ni več moglo ostati neizrečeno. O petih bratih in Morilcu, ki je bil nekoč Oče (in je veliko kasneje na mostu to spet postal). Pa o ženskah, ki so kot žarometi na stadionu osvetlile in osmislile življenja te druščine moških grobih besed in izurjenih mišic, a zmehčanega, steptanega motorja sredi prsi. Brez teh žensk – Penny, Claudie in Carey – bi šopek Dunbarjev na Archer streetu izginil v zadušljivem ozračju ograjenih verand, ki so pripovedovale vsaka svojo zgodbo, in geometriji uličnih svetilk, znotraj katere so se fantje znojili raje kot jokali, da bi našli izhod iz blodnjaka osamljenosti, zapuščenosti, brezizhodnosti … Beri naprej →

« Older posts
Newer posts »