Če bi očka mojih dveh frkljic bil tak velikan, če bi nosil kapo s senčnikom, če bi imel takó bujno brado in če bi Mala bila še tak knedlček v pleničkah … potem bi na avdiciji za vlogo v slikanici Ti, prav ti (Zack Bush, 2020, založba Ocean) kandidiral moj mož. Resnici na ljubo je daleč od velikana (to je v bistvu sreča, saj je moj mož in jaz sem tamala flaška), v šilt kapi ga še nikoli nisem videla (pa se prenašava že skoraj dve desetletji), tako bujne brade pa ne bi imel niti, če bi mu jo šefica (jaz) in šef (v službi) dovolila. Ne glede na očitna razhajanja v vizualni podobi je oči, očka, atek z otročkom v naročju izrezana slika samca našega krdela. Leta so mu posrebrila brado in utrdoglavila duha …, z otrokoma pa je vzoren oče. Prisoten in ljubeč zavzema pomembno starševsko vlogo, a se tudi s prve (in vedno znova) pusti nasankati, ker enostavno uživa v pozornosti obeh deklet.

Frklja in frkljica sta cepetaje čakali, da raztrgam nepričakovani paket, ki ga je poštar odložil pred našimi vrati. Knjiga! Pogajanju, čigava je slikanica, ne bi bilo konca, zato mi ni preostalo drugega, kot da ju dam na mute – z branjem. “Ooo, kakšen očka!” nastavim iztočnico poslušalkama. “Čudežen!” kot iz topa izstreli Mici. Smejim se, ati je pri nas definitivno v prvem planu in glede na ves kruh, ki ga peče zadnji mesec, je res kar precej čudežen. Mici nadaljuje z monologom. “Čudežen, ker je rodil dojenčka!” Aja … Te možnosti nisem predvidela. Spolno vzgojo ima šestletnica pogosto na urniku in naš kup knjig o “rožicah in metuljčkih” je vedno večji. Jasno ji je, da očki dojenčka ne morejo roditi. Kot bi mi brala misli, svojo razlago dopolni: “Če pa nikjer ni mamice …” Vrževa se v debato, ali mamice res ni in kje bi (hipotetično) lahko bila. Domisliva marsikaj, ena drugi dovoliva lastno mnenje. Mala méni, da je verjetno bolna, takoj zatem pa že vriska, da ima tudi ona takega atija. S prstkom kaže na podobo s kuharsko kapo na glavi in mislim si, da ima prav. Potem občuduje vsako ilustracijo posebej, knjiga je končno samo v njenih rokah.

Ko oddrvita proti sobi, v kateri v naslednje pol ure zrase poligon, se mi pred očmi še enkrat zavrti cel film iz slikanice …

Je kot tiha obljuba nežne in večne ljubezni – dana mamici, zašepetana otročku. Slikanica, zavita v objem, boža srce. Rojena v hitri svet instantnih rešitev, vliva upanje … da odnosi še niso popolnoma votli in da v glasnem svetu še imamo kaj tehtnega povedati – z besedo, pogledom, bližino. Slikanica, ujeta v verze o moči povezanosti – med otrokom in očetom, ki je prisoten v vseh pogledih. Oče v slikanici je veliko več od moške figure, ki čaka pred vrati porodnišnice. Je mogočna gora, ki bdi nad življenjem, je mehek objem, ki prestreže prve padce, in je varen dom. Od plusa naprej. Če iščete v platnice zavito ljubeče sporočilo detetu, ste ga najverjetneje pravkar našli. Za družinsko branje in crkljanje, za vzhajanje sreče, za polnjenje spominov vreče.

Všeč mi je, da so prevod verzov zaupali Milanu Deklevi. Razlogi, zakaj zaupam knjigam, pri katerim je imel prav on prste vmes, so se mi zapisali v verzih. To je navdih!

Kjer Dekleva rime kuje, branje se nam obrestuje. Jih v slovensko formo stlači, verzi so takoj domači in beseda gladko teče, dobro luč na knjigo meče. Pésni zbrano in ni plitek. Brati ga je res užitek.

Naj bom iskrena. Nič ni samoumevno, še najmanj očka, ki se v svoji vlogi odlično počuti. In hvaležna sem, da v čorbi vzgajanja nisem sama (tudi takrat, ko se grdo gledava vsak s svojega brega). Hvaležna, da si vzamemo čas eden za drugega. Da si ga odtrgamo. Ker če si časa ne bomo vzeli, nam ga ne bo dal nihče. Še najbolj krasno pa je, da imam v kaosu šolanja, vzgajanja in službovanja na daljavo manevrski prostor za dihanje in da si lahko dam na stran celo čas za branje ali pisanje, medtem ko punci kaj enako krasnega počneta z atijem. Za Malo vem, da neizmerno uživa, ko se z očkom vozi s kolesom. Mici pa ob vprašanju najprej naguba čelo, potem se ji obraz razjasni: “To je težko. Naj malo pomislim. Fajn se je cartati, voziti s kolesom in ko skupaj pečeva, na primer torto!”

Iz prve roke povem, da se da z očkom krasno tudi:

• voziti s skirojem,
• brcati žogo,
• delati palačinke,
• igrati na kitaro,
• igrati črnega Petra/enko/človek ne jezi se,
• zlagati lego kocke,
• voziti se po toboganu (na igralih ali po atijevih nogah),
• raziskovati gozd, plezati po drevesih,
• valjati se po kavču, žgečkati in “jahati konjička”,
• brati knjige.

Poskusite! 😉