Avgust 2018

Ati se je odločil, da bo prijel bika za roge. Ali naj rečem, da ga bo prijel za loge? O ti riba, raca, rak! Saj ne, da je meni vseeno (očitno mi ni!), vendar je očka dobro opazil, da otroka še najbolj spodbuja zunanja motivacija. Po laku bo prišlo na vrsto nekaj še boljšega, mi je namignil. Baje bo nobl zadeva. Z Joti sta sklenila pakt, zdaj pa sta skrivnostno razpoložena. Me prav zanima, kaj sta naumila! R-ju nismo nič bližje kot pol leta nazaj. Če le ne pozabiva, s frajlo uriva hitrost njenega jezička. Z jezikanjem zadnje čase sicer nima težav in za vse ima pripravljen odgovor (če ne ugovor) – ne pride ta faza šele v puberteti?? Kljub temu se ji pri žabjem oponašanju »dega dega« zatika in vidim, da še ni pripravljena … Aja, darilo! Joti in tati sta se odločila, da si bo punca z R-jem zaslužila fotoapaRat. Ker rada štRcka, še najraje z mojim ali očkovim telefonom. Najprej nalašč nisem nič komentirala, halo, to še niti prava frajla ni, pa bi že imela fotoaparat! In kdo bo kupil tako drago igračo? Potem sem dobila preblisk. V predalu sameva moj zvesti bivši prijatelj s čisto dobro baterijo in odličnimi programi. Če bi resno začela razmišljati v to smer, bi mogoče celo šlo … In če zadevo lepo zapakirava in postavila pred vrata, tamala ne bo vedela, da je aparat v resnici star. Če dvakrat premislim, mogoče niti ni tako napačna ideja – da bo le pomagalo. Možek se strinja. Normalno, lepo bo prišparal. Še dobro, da me ima.

www.br.freepik.com

December 2018

Obupana. Jaz namreč, zaveznikoma še ni čisto jasno, da nimamo več kaj čakati. Rojstvo krepko pred predvidenim rokom, hipotonost in še kakšna malenkost so očitno pustili trajen pečat. Temu R-ju sami nismo kos. Dobro, frajla je res trmast osel (verjetno po atiju), a če nam v  petih letih ni uspelo, nam tudi zdaj ne bo …

Kaj sem res mislila, da bo lahko priti do logopeda?? Saj nisem v čakalni vrsti za papeža, no … O_o

Petek je. Vseeno kličem v vrtec. Prijazna (hvalabogu!, res nimam volje za karkoli drugega) svetovalna delavka mi predstavi postopek razgovorov z njihovo logopedinjo in psihologom za pridobivanje poročil o logopedskem stanju naše Jotke. Z vsem se strinjam in začnem kar lažje dihati, počutim se, kot bi del bremena padel z mojih ramen. V avto sedem z dobrim občutkom. Pozno zvečer, ko zaključim z vsemi obveznostmi, se zavalim na kavč k možu, ki pravi, da ima odlično novico. No, da slišim, čeprav morda samo z enim ušesom, saj napol že spim! In takoj zatem se od presenečenja skoraj zvrnem na tla – Jotka je popoldne baje že uspela veselo poškljocati bajto oziroma vse, kar ji je prišlo pred objektiv. Ker po novem obvlada R. … Ne me basat! Čeljust se mi povesi skoraj do kolen. Skoraj se pozabim veseliti. Jotka izgovarja R! 😀

Ko gledam nazaj in razmišljam, kakšno pot sva prehodili in kakšno goro, zraven vseh gričev, sva premagali … imam ves čas pred sabo podobo deklice, ki z največjim žarom pleše, ko je nihče ne gleda, ko mora spregovoriti pred (tastaro ali mlado) publiko, pa jo kepa v želodcu hromi in ji ne dovoli, da bi bila to, kar v resnici je. Danes stoji pred mano nasmejana gospodičnica, ki jo bom v 1. razred poslala veliko bolj sproščeno, kot sem prvotno pričakovala. Kakšno nalogo sva si zadali – sami natrenirati glasove! Pot ob zunanjem strokovnjaku bi verjetno potekala drugače kot v domačem okolju, sva pa zato skupaj rasli in sami pobrali medalje priborjenih zmag. Potiho in naskrivaj si še danes čestitam, ker sem uspela opaziti, kako počasen je Jotkin jeziček in kako miganje z njim očitno ni kar za vsakogar samoumevno. Razgibavanje govoril je bila ena najboljših (in najdlje trajajočih) naložb, kar sem jih vložila vanjo. Tri leta, mojbog! Punči, ta tri leta si zaslužijo en velik kakav! Ga že pripravljam. 😉

Pripis:

Logopedski dnevnik ima 7 delov.

Priporočam branje vseh, saj so v njih nanizane različne vaje, ki so nam pomagale razgibati govorila in tako lažje pridobiti glasove, s katerimi je hčerka imela težave.