Besede v spomin …

Stoj, Marija, kam odhajaš? Koga puščaš za seboj? …

Tistega večera me je mož za lahko noč poljubil z besedami: Si kot Šivilja in škarjice … Sredi gumbov vseh barv in oblik sem na tleh sestavljala mozaik spominov. Kaj bom zdaj z vsem tem gumbovjem, ki jih najverjetneje nikoli ne bom potrebovala, a sem se jih vendar oklepala, kot bi te lahko priklicali nazaj … Ko si mi otročku dovolila brskati po njih, nisi vedela, da boš s temi gumbi zasejala ljubezen za vse življenje. Bili so zadnja vez med nama, ki si nisva bili mati in hči, bili pa sva veliko od tega, kar šteje.

Hiša na vogalu dr. Hrovatove ulice se je dokončno zavila v molk. Marija, Micka, teta – nikoli več ne boš stopila skozi vrata črne ograje in nam mahala, dokler ne bi izginili za ovinkom. Vseeno ne želim verjeti, da je konec vedno zares konec. In da je za zaprtimi vekami samo še neskončna tema. Naj verjamem, vsaj danes, da dobri ljudje ostanejo med nami – morda jih res ne vidimo, a jih slutimo kot poletni naliv in jih čutimo kot kaplje, ki polzijo po licu.

V mesecu septembru bi praznovala in jaz bi ti prinesla grm vrtnic. A ne letos. Trije meseci so že, odkar se gledava samo še preko stekla na črno-beli fotografiji. Oprosti, ne prinašam ti rož k hladnemu marmorju. Ne maram mrtvega cvetja, pa tudi tistih v loncu si se bolj veselila, ko si jih še lahko presadila na vrtno gredico. Dolgo sem prekladala, sortirala, pa spet kupčkala fotografije, s katerih skoraj praviloma zreš resno. Tistih nekaj, ki so uspele ujeti in ohraniti tvoj nasmeh, sem še posebej skrbno zalepila v nov album. Boš v njem živela naprej?

DSC_4762 (Large)

 

Še vedno slišim drdranje šivalnega stroja in kot bi pod prsti še zmeraj čutila gumbe vseh možnih barv in oblik, ki sem jih jemala iz tvoje velike pločevinaste škatle. Ne vem, koliko si ljudem računala za dolge ure sedenja ob pokvarjenih zadrgah in predolgih hlačah. Vem le, da si bila pripravljena pomagati vsakomur, tudi če si za trud prejela le kup žetonov, s katerimi smo se potem otroci vozili v potujočem lunaparku. Bila si dobra kot kruh – to vemo vsi, ki smo ti bili pri srcu. Pa vendar si znala biti tudi samosvoja in neizprosna.

Obljubila sem, da napišem besede, s katerimi se ljudje navadno poslavljajo, medtem ko zrejo v cvetove, ujete v vence, in molče stiskajo zdaj ustnice zdaj sveče, objete s črnim trakom.  Obljubila, da ulovim spomine in jih oblečem v slovo. Morda je bilo to najtežje besedilo, ki je klecalo pod mojimi prsti, medtem ko se je v ozadju na svoje tri minute pod žarometi spomenikov pripravljala Ave Marija. Mala je radovedno prisluhnila, v Mici pa se je z melodijo prikradel strah, ki se ga še ni čisto zares zavedala – strah pred minevanjem in pred dokončnostjo, da tudi nas enkrat več ne bo.

Nočem se spominjati sterilno belih rjuh in kisikove maske na tvojem obrazu. Zadnji mesec to v resnici več nisi bila ti … V mojem spominu imaš na glavi damski klobuk in za ušesi kapljico opojne vrtnice. In pasjo vrvico v rokah.

Odprla sem tvojo pesniško zbirko, da bi mi dala navdih, in se na zadnji platnici zazrla v besedo, zapisano s svinčnikom, da ne bi šla v pozabo kot toliko drugih. V rokah sem držala knjigo, ki je čakala name … Tako so se najprej na papir izlile rime. Ko sem papirju povedala, kar sem imela povedati, sem ostala prazna, a pomirjena. Nenavadno – kar je tako težko pritiskalo na srce, je hkrati lajšalo dušo. Peščica ljudi je besedam prisluhnila, a jih nisem prebrala jaz. Moja usta so bila suha. Pa saj besede niso pomembne, pomembno je le to, kako smo se počutili eden ob drugem, ko smo bili še skupaj …

Dodaj odgovor