Prva izbira Pri Sofiji: Moje srečno življenje

*Kategorija: za prvo samostojno branje

Osnutek popoldneva je izgledal prav klavrno. Barvice so kot po srditem boju padli vojaki razkropljene ležale vsevprek po bojišču, ki mu ob dobrih dnevih lahko rečem pisalna miza. Radirka, porisana in popikana kurirka z davno izgubljenim, nikakor več damsko uglajenim videzom, je še kazala znake življenja. Zazrla sem se v svinčnik, ki je vame debelo bolščal z neošiljeno konico. Prijatelj, niti zate ni poskrbela naša bolničarka, ki se zdaj tako vestno ukvarja z obleščičenimi sledmi tropa plastikfantastik kulijev? Kdo bi si mislil. Mici sem nejevoljno naročila, da poskrbi za svojo vojsko pisal. Svinčniki so vendar na svetu zato, da ponosno nosijo ošpičeno konico!

“Mami, tu piše miza, ne?” mi je Mici pod nos molila novo žrtev. Eno od tistih knjig, namreč, ki sem jih navadno jaz brala njej. Knjige ja in knjige ne, tako je bilo pri Mici. Seveda bi jih “brala”, če bi jih brala jaz. Posebnega zanimanja za to, da bi se zabarikadirala v svoj mali posteljni bunker in se pred svetom skrila za najboljšo obrambo – knjigo, ni bilo. Niti malo. Niti takrat, ko je velike ambicije za listanje po tovrstnih obrambnih strategijah začela kazati še Mala. Ni pomislila, kako bi lahko vskočila kot zavezniška sila in ubranila čast rodbine, ki je hlepela po bralski svobodi … Potem pa me je kar naenkrat, nepripravljeno in boso, našla s to mizo. Pri Mici je zmeraj vse naenkrat. Ko najmanj pričakujemo. Ko se odloči sama. Ker ko pričakujemo, da se bo odločila, se ne zgodi prav zares nič, še najmanj pa tisto, kar pričakujemo ali si želimo. “Kako veš?” nisem mizi polagala nobenega posebnega pomena. Bila je samo miza. “Ker je to a, ne?” se je frajla namuznila. Seveda je a, kaj pa drugega, sem pomislila in nadaljevala z odcejanjem veliko pomembnejše reči – jušne zakuhe za prvo bojno vrsto, ki je že vdano čakala. Še preden sem ribano kašo prelila z govejo juho (svojo vojsko hranim bolje kot le s čorbo, pričakujem pa, da pokaže dovolj ambicij in borbenosti in si jo zasluži), mi je kapnilo. Punca bere. Ja, vem, da je brala že prej – vse, kar so brali v šoli in je bilo sestavljeno iz 37 kombinacij tistih 15 velikih tiskanih črk, ki so jih učenjaki v nastajanju z okorni prsti in očitno ne dovolj ošiljenimi svinčniki zapisovali v zvezke za prvošolce. MAMA, VAJA, NIT, ROKA. Tudi MIZA je med njimi, mize pa zagotovo ni. Punca očitno bere, ne da bi o tem obvestila glavnega komandirja … Vojno na stran, Mici je brala. Jaz pa nisem imela pripravljene nobene ustrezne knjige, ki bi jo lahko podarila punci in ji svečano zatrdila: “In to je samo začetek …” Tako poetično sem si predstavljala začetek novega obdobja, rojstvo bralke z velikim B.

IMG_20200301_105715

 

Da bi popravila krivico, ki sem jo nehote naredila knjigam, sem začela iskati popoln primerek: malo besedila, preprosto besedišče, za šestletnika primerna tematika in knjiga, ki NI slikanica. Slikanice so namreč mlade dame in gospodiči prerasli. Nimam kaj, z “otroškim” čtivom je ne bom prepričala … Nekaj založb redno spremljam, zato na misiji k sreči nisem bila dolgo. Prvi vtis me je prepričal. Samo upala sem lahko, da bo tudi notranjost tako obetajoča – (pri)srčna in vznemirljiva, kot je obljubljala njena naslovnica. Sreča  (sreča pa taka!) je hotela, da je Mici naročeni paket prejela ravno takrat, ko sem bila 140 km stran popolnoma okupirana s šolo. O tem, kaj se je v tistem trenutku motalo po njeni bučki, zato ne morem poročati; lahko pa povem, s kakšnim užitkom in zagnanostjo sva Micino prvo “tapravo” knjigo prebrali skupaj, v nadaljevanjih. Malo jaz, malo ona. Brez prisile, brez negodovanja. Po štirih poglavjih (kratka so, brez skrbi) mi frajla še vedno ni dovolila, da bi Moje srečno življenje (Rose Lagercrantz, Eva Eriksson, založba Zala, 2020) zaprli in odložili. Presenetilo me je, kako debela je knjiga, ki naj bi bila primerna za prvošolca. Uau, avtorica je napisala pravi roman! A bral se je presenetljivo lahkotno in na zadnji strani sva bili z Mici vse prehitro. Mini bralka se je obregnila le ob črno-bele ilustracije, meni pa so prav simpatične. Take so kot življenje: malo črne, malo bele …

IMG_20200401_143330

 

Potem sem sobralki ponudila posebno nalogo. “Kaj ko bi pripravili šolski časopis in vanj napisali nekaj o knjigi, ki sva jo prebrali?” Mici me je najprej pogledala z dvomom na obrazu, a vseeno privolila v novo izkušnjo. Iz belega lista papirja sva izdelali mini časopis. Urednico knjižnega kotička sem prosila, da knjigo Moje srečno življenje oceni. Če se vpraša mene, je delo idealno za bralce začetnike … ampak mene ne bo nihče vprašal, ker nisem ciljna publika. Razlago za odlično oceno je punca kar narisala. Mimogrede, romanček je čudovit zaradi veliko več razlogov, kot sta dva morska prašička. Mici sem, da bi dobila še kakšen podatek več, prosila za intervju. Izgledal je tako.

V: Zakaj ti je bila knjiga všeč?

O: Zaradi morskih prašičkov! In ker Dani ni imela domače naloge in si jo je moral ati izmisliti, muca pa je pomagala (hehet).

V: Kaj zanimivega se je še dogajalo?

O: Dani je imela prijateljico. Pri malici sta si razdelili kruhke tako, da je Dani imela vse trikotnike, Ella Frida pa pravokotnike. Smešno je bilo, da jima je mala Fridina sestrica ves čas težila. Všeč mi je bilo, da sva brali skupaj, vsaka malo. Ugotovila sem, da znam brati male tiskane črke.

IMG_20200301_105548

 

Tu sva z delom zaključili, saj je recenzentka menila, da bo podatkov čisto dovolj. Stisnila sem ji petko in bojevnici dovolila, da se vrne na pogorišče, kjer je Mala že postrojila svojo četo barbik.

Dodatek dopisujem, ker starši vedno želimo vedeti še več in še več. 😉 Avtorica je v resnici popisala veliko bolj srčno zgodbo, kot ji je prisodila Mici. Kakšne brazde ima Danijino življenje, s kakšnimi izgubami se je soočala, je bolj jasno starejšim bralcem. Iz besed, ki jih v njena usta polaga pisateljica, na nobeni od 144 strani ne razberemo trohice negodovanja, vdanosti ali brezvoljnosti. Pa bi prvošolka vse omenjeno lahko čutila, tudi njenim šestim letom niso prizanesla neurja. A pozitivizem, ki ga živi, je nalezljiv. Spodbudna zgodba ne opisuje izjemnega življenja, kot si ga otroci morda predstavljajo, takega, ki le prizanaša in daje in kopiči. Nasprotno – prikazuje življenje, kakršno pač je, v ospredje pa daje preproste ljudi, ki v vsem, kar jim pride naproti, iščejo zadovoljstvo in notranji mir. Morda ravno zato vedno znova v njem najdejo srečo.

P. S.: Fino je, recimo, če srečo znamo najti v malenkostih, kot je ošiljen svinčnik. Mici bi rekla, da je sreča nekaj popolnoma drugega. Pa vi, kaj je sreča za vas?

Dodaj odgovor