Lan in Luna in dan na snegu

// Komentarjev še ni

*Kategorija: 2 do 5 let

Iz knjižnice smo prišle naložene kot mule, čeprav si vsakič znova zabičam (komu lažem, to se nikoli ne bo zgodilo!), da si bomo izposodile samo 4 knjige. Zadnjič me je Mici, ki je vedno bolj nabrita, s prve zavrnila, da smo vendar tri, in me pogledala, kot da je to, da nam takorekoč pripada dvanajst knjig, najbolj normalno dejstvo na svetu …

Vreča je najprej obležala na hodniku, saj veste, kako grejo stvari po logičnem redosledu – maček, lulanje, barbike … in ko dan zadremlje v večer, spet pridejo na vrsto knjige. Vse tri na kupu smo kupčkale vsaka svoj kup, kakorkoli smešno se to sliši. Moja!, smo iztegovale roke, kot bi bilo pomembno, katera bo hitrejša. Pred Mici je rasel stolp poučnih primerkov, ki jih je sama odobrila. Mala je zraven sebe zlagala najbolj pisane in porisane knjige. Moj kupček strokovne literature se je v družbi dveh nebotičnikov zdel prav skromen. Blaj mi, mi je Mala, ki ji, kdo ve, zakaj, ta beri težko gre z jezika, kar tam na tleh v roke začela tiščati slikanico. Beri, sem se ji nasmehnila. Ne, ti beli!, je poudarila punči, se vmes že počila v moje naročje in odprla Lana in Luno (Lan in Luna, Dan na snegu, Alex Scheffler, Založba Morfemplus, 2019).

 

lun in lina

Mici je listala po svojem izplenu in za slikanico sploh ni kazala nobenega zanimanja. Bolj sva brali, več zanimivih podobnosti z našim življenjem sva našli. O, kdo se je včeraj prav tako igral na snegu? … Te to kreganje na koga spominja? … Več stvari sem komentirala, bolj se je k nama nagibala še tretja glava, ki je sicer knjige “za otroke” itak že prerasla. Baje. Vsaj takrat, ko njej tako ustreza.

Kot bralka se sprva sicer nisem izkazala … Skušala sem ujeti ritem, a se mi je kar naprej izmikal. Nekaj ni štimalo … seveda, manjkala mi je štima! Tista, ko se vse rima. V knjigah, pri katerih je imel prste vmes Axel Scheffler, sem bila navajena besedila v verzih. V tej pa vse teče v naravnem, na otroški mlin speljanem toku. Mala ni imela nič proti (Mici še manj). Bučka je bila preprosto srečna – da se ukvarjam z njo in da berem knjigo, ki jo je izbrala ona. Da se ji iz knjige smejita zajec in miška. Da gleda, kako nastaja snežak, ki ga sama med “zimskimi” počitnicami iz tistih bledih zaplat snega ni uspela narediti. Nekaj v prevodu, v toku in izbiri besed, ki niso bile tako umetelne, kot jih zna pričarati Milan Dekleva, me je sicer motilo. Ampak … kaj pa jaz vem, samo bralka sem. Morda je bilo enostavno treba slediti Alexu v izvirniku. Navdušenje nad količino besedila, ki mu je dvoletnica zlahka sledila, in sporočilom sta končno prevladala. Tudi če bi se sneg s knjižnih strani stopil v sivkasto brozgo (kot se je tisti, na katerem smo včeraj uspeli uživati natanko 47 minut v živo in 3 ure pa pol z nosom na šipi), bi slikanica najmlajši publiki še vedno mahala s spoznanjem, ki ga morata Mici in Mala osvajati vedno znova in znova. Kdaj je igra najbolj prijetna, najbolj navdihujoča, najbolj izpolnjujoča? Morda takrat, ko sta sestrici v vlogi srboritih kokoši? Nak, ne bi rekla, takrat sta obe polni zamer in od slabe volje kar glava boli. Lan in Luna pa imata rešitev za še tako nerešljiv prepir. Sploh ne dvomim, da jih bosta zdaj zdaj začeli iskati in najdevati tudi Mici in Mala …
O knjigi: praktičen manjši, kvadratni format, malo besedila, male tiskane črke, simpatične ilustracije, založba Morfemplus.

Dodaj odgovor