Mala. 1 leto, 10 mesecev, 23 dni.
Otrok, ki z veseljem v roke vzame slikanico, ki prisluhne zgodbi, ki knjigo tudi z velikim veseljem počečka (čeprav tudi že počasi razume, da tega naj ne bi počela) ali z njo koga radostno mahne. Med postavljanjem meja, čemu je knjiga namenjena, zadovoljno tuhtam, da je knjiga postala pomemben del življenja naše navihane in energične malčice. Pa dolgo časa ni kazalo, da se bo zgodba obrnila v to smer. Sveži enoletnici je bilo malo mar za pok spetih listov v mojih rokah. Pozornost jim je sicer namenila, a zgolj zato, da je katerega od primerkov (ponavadi najbolj zaželenega) iztrgala iz Micinih rok ali nanj sedla. Za nami je cel proces spogledovanja s knjigami: GLEDAMO od daleč, GLEDAMO od blizu, OKUŠAMO, TEKAMO okoli osebe, ki bere, OBRAČAMO STRANI, POSLUŠAMO obnovljene kratke verzije, ki se je slednjič: AKTIVNO SODELUJEMO PRI DRUŽINSKEM BRANJU – izkazal za produktivnega.
Mala je z odliko opravila vse faze začetnega spoznavanja s knjigo. V svojem tempu, kako pa. Kot minimigec je najprej bila primorana poslušati mamo, ki ji je pripovedovala vsevprek – od vremenske napovedi do obnov strokovne literature, vmes je zašla tudi kakšna zgodbica iz njenega otroštva. Mojega torej. 
Z motoričnimi spretnostmi je pod prsti male navihanke oživela tudi knjiga. Z Mici sva lahko samo upali, da bo pocmokala in poslinila samo svoje kartonke in da bo bele liste dragocenih slikanic starejše sestre pustila nedotaknjene.
Z motoričnimi spretnostmi je pod prsti male navihanke oživela tudi knjiga. Z Mici sva lahko samo upali, da bo pocmokala in poslinila samo svoje kartonke in da bo bele liste dragocenih slikanic starejše sestre pustila nedotaknjene.Obračanje strani in listanje je prišlo na vrsto šele po 10. mesecu starosti; šlo je za samotarsko fazo, v kateri si je dete ogledovalo slike po lastnem zanimanju, ob že minimalni intervenciji staršev pa je interes za knjigo kar naenkrat izpuhtel in to z otrokom vred, ki se je raje preselil k drugim igračam. V tem obdobju za Malo knjiga ni bila nič več kot le igrača … in vendar ena najpomembnejših igrač.
Pred prvim letom v knjige zavitih zgodb z Malo sploh nismo prebirali. No, smo, ampak z Mici, Mala je takratno družinsko branje hladnokrvno preskočila. Poskusili smo s slikopisi, minimalnim besedilom, Micino klasiko. Zavedanje, da moj otrok nima nobenega interesa za sedenje ob knjigah, me je presenetilo. Svoj odnos do knjig je kazala nekako tako: Aha, knjiga. Super. O, glej, tam je (Micin) copat, se grem preobut … Potem pa je v poletno jutro posijalo spravljivo, potrpežljivo sonce. Malinih 21 mesecev, nič več nič manj, se je zazrlo v knjigo in ustavilo. Pekarna Mišmaš je bila prelomna slikanica. In niti ne tanova, slikovno obogatena verzija, ampak izvod iz leta 1979 (hej, starejši od mene!), ki premore celih nekaj ilustracij. Kdo bi si mislil. Sem prebrala čisto vso besedilo, od prve do zadnje besede? Nisem, niti približno. Sem pa povedala vse, kar je v zgodbi ključnega, veliko vsega. Mestoma sem se ustavila ob narisanih podrobnostih, da sem zadržala pozornost dekliča, izbirala pa sem tiste motive, ki so ji bili blizu in všeč (miška, maček, žemlja, hiša).
Preobrat je bil nenaden, otrok je bil naenkrat zrel in pripravljen ugnezditi se v moje naročje, da bi poslušal zgodbo. Zdaj posluša tako zavzeto, da od sile ves čas prekinja zgodbo (v tem primeru Mišek Julijan, JoeTodd-Stanton): To je mišek Julijan? To je Julijan? Tu je doma? To ma lisica rep? in tako v nedogled. Se hudujem? Jaz ne, Mici pa. Ona želi v miru spremljati dogajanje, da se slike v njeni glavi lažje narišejo. Ob ponovnem vstopu v novo šolsko/vrtčevsko leto, ni bila s knjigo obdarjena samo Mici. Svojo Zelo lačno gosenico je dobila tudi Mala. Navdušena je v luknjice na trdih listih vtikala prstke in komentirala, kaj vse je gosenica pojedla. Pomagati smo si morali z angleško verzijo, ker slovenske, žal, že nekaj časa ni moč kupiti. Poglej, Mala, kaj je pokukalo iz bube? sva priprstkali do zadnje strani. Metulcek! ploska punči in v očkah ji vidim, da bova knjigo morali prebrati še enkrat.