Drugi dan decembrskega vzdušja …
Juhu. Adventna zgodbica št. 2 o prijateljčkih (in deljenju igrač) je bila sprejeta že veliko bolje kot prva. Mogoče tudi zato, ker sem besedilu dodala sličico. 😉 Z Mici sva jo morali pred spanjem prebrati kar dvakrat, danes pa jo je punči mimogrede omenila v nekem pogovoru. Tako sem sklenila, da bo tretjega večera v tulcu tudi mala pozornost …
Pa en lep večer na ta veseli dan kulture! Beri naprej →
Veseli december. Mesec, ki ga je treba predihati. Ki je lahko popoln tudi brez kupov daril. Ker se čarobnost skriva v drobnih pozornostih, prijateljih in bogastvu, ki ga nosimo v sebi …
Pričakovanje božičnih praznikov je (vsaj zame) najlepši del decembra. Ko sem letos trčila ob idejo o adventnem koledarju, sem, enkrat za spremembo, točno vedela, s čim ga bom opremila. Ja, tudi čokoladice bodo v njem. Pa vsake toliko še kaka uporabna malenkost. 😉 Sicer pa bo adventni čas čas zgodb. Zgodb o Mici, seveda. Ker rada pišem, Mici pa rada posluša – tudi takrat, ko vztraja, da popisan list papirja NI pravljica. Tako mi je vsaj zabrusila, ko je iz tulca s številko 1 potegnila list papirja. A mi je v postelji vseeno prisluhnila – in to tako resno in tako pozorno, kot še verjetno nikoli. Majkemi. Sicer se strinjam. Zgodbice mi morale biti bolj dodelane, če so na papirju. Kje so slikice?? Žal, za to je zmanjkalo časa. (Tudi talenta, ampak tega ne bom razlagala.) Zgodbe, ki jih pripovedujemo, pa so seveda nekaj čisto drugega. A samih besed brez fizične podpore ne morem stlačiti v rolice toaletnega papirja … Ja, tak je naš “mesečni” koledar, kot ga je poimenovala Mici, ko je barvala in packala (in malo tudi polivala po tepihu, ups), da bi lahko ustvarili pisane “nabiralnike”, ki zdaj visijo na zidu.
Morda vam bodo adventne zgodbe prišle prav, čeprav so narejene po meri našega otroka. Marsikaj je resnično ali vsaj približno res. Dodane so tudi moje spodbude, kako bi lahko ravnali v idealnih okoliščinah. Vmes je kaj za hec na pol izmišljeno. Vse zgodbe pa so naše. Prijeten in v srcu čim bolj miren december vam želim. <3 Beri naprej →
Moj veliki književni guru je Tilka Jamnik. Preprosta, a angažirana gospa s konkretnim kovčkom knjig in očmi, ki zažarijo, ko spregovori o branju, o odličnih zgodbah in njihovi neskončni moči. Besede – skrbno izbrane in vedno dovolj mo(go)čne – ji tečejo kot po stopljenem maslu, zato sploh ni čudno, da jo je užitek poslušati.
Pred kratkim je na enem od spletnih sprehodov omenila, da različnim generacijam predstavlja posebno knjigo o ptiču, govori pa o njej ne – ta del prepušča svoji publiki. Nastalim zgodbam o tej dotični slikanici da bo z veseljem prisluhnila tudi Andreja Peklar, ilustratorka, avtorica porisanih strani. Z njimi je navdušila v tolikšni meri, da je postala nominiranka za nagrado Silent Book Contest. Le kako me firbec ne bi pospremil na mladinski oddelek? – tam sem prvič prelistala zanimivo črno-rdečo knjigo Ferdo, veliki ptič. Morda bolj skopo z motivi, a vendar polno bogatih motivov. V mislih sem že imela načrt, kako jo bom predstavila svojim učencem. In kako bom njihove zgodbe potem primerjala … Doma pa je nos vanjo potisnila Mici. Podobno brezbesedno knjigo sva imeli v rokah že poleti; takrat sem slikanico Val avtorice Suzy Lee “brala” (ali bolje – opisovala) jaz, Mici pa je čudovite modre ilustracije zgolj opazovala (tu pa tam pa tudi kaj vprašala). Tako sem se odločila, da jo spodbudim, naj o Ferdotu razmišlja naglas. Beri naprej →
Sploščenega zajca Založbe Zala, ki ga je ustvaril Bárđur Oskarsson s Ferskih otokov (sem jih kar poguglala in obnovila znanje geografije), sem si izposodila zaradi radovednosti. Moje radovednosti, da ne bo pomote. Sodobne slikanice, ki jih je dandanes za lepo bero, vedno rada pregledam, ker so v večini namenjene tako otrokom kot tudi odraslim – tem včasih celo bolj. Od njih vedno odnesem kako poenostavljeno modrost. Mici knjiga z naslovnico sicer ne bi kar tako prepričala, čeprav je simpatična (in me malo spominja na like iz Charlieja Browna – zaradi pozicije rok, menda). Ko sem opazovala risbe zajca, ki sredi ceste iz gobca moli jezik, sem kolebala, ali bi mi moralo biti smešno ali naj bi k zadevi pristopila nekoliko resneje – zrelo in odraslo … Nič od tega se ni zgodilo. Zajec je tam pač bil. Veliko bolj simpatično sta mi delovala podgana in pes, ki jima ni bilo vseeno. Kasneje sem pretuhtala, da se poanta menda skriva ravno v tem – da nam je mar (tudi za druge, ne le zase).
Za pokušnjo sem jo ponudila še Mici. Zanimalo me je, kako ona vidi sploščenega zajca in zakaj je po njenem tako sploščen. Beri naprej →
Četica otrok in staršev se je pomikala proti dvorani, da bi si ogledali ta dan prvič uprizorjeno predstavo Kako sta Bibi in Gusti sipala srečo. Knjigo slovenske avtorice, po kateri je igra nastala, smo ravno imeli doma in oboje se je prav lepo poklopilo (jaz sem izbrala slikanico, mož pa naju je presenetil z gledališkimi kartami). Mici je zvedavo opazovala fotografije na stenah. Kdo je to? To sta Bibi in Gusti, je komentiral mož, ko smo v ozkem stranskem hodniku mariborskega SNG-ja kdovezakaj stali. Nič ni rekla, le ustnice je stisnila v tenko črto. Prav videla sem, kaj ji roji po glavi. To NISTA pujsa, pa reči, kar hočeš. To sta neka smešna teta in stric. Nekaj trenutkov smo potrpežljivo stali v tišini. Potem se je spet oglasila. Kje pa so lutke? Tiste na vrvicah? Tokrat nisva imela odgovora. Samo spogledala sva se (na mojem zdaj nagubanem čelu pa se je izrisalo vprašanje Kakšno predstavo, za vraga, si izbral!? in namenjeno je bilo možu, ki se je tega zelo jasno zavedal, čeprav je bilo očitno, da tokrat ni prav ničesar kriv – predstava za otroke od dveh let starosti naprej res ne more biti zgrešena izbira).
Tistega popoldneva smo se zakmašno uredili (tamalo sva popedinala bolj kot sebe – ja, kriva sva) in se spokali v avto. Zunaj je vel novembrski hlad, zato smo spakirali tudi odejico, ki bi grela Micine noge v štramplčkih. Dame namreč grejo v gledališče v oblekci, to je dejstvo. 😉 Beri naprej →
Končno sem se opogumila. Pospešek sta mi dali Petra in Barbara, ustanoviteljici Zavoda Bodidobro, ki je na Ptuju začel obratovati septembra. Na njuno povabilo sem sprejela zadolžitev, da bom enkrat mesečno za malčke pripravila bralno-ustvarjalno srečanje. Vedela sem, da mi bo pripravljanje tovrstnih dogodkov izziv, hkrati sem se veselila, da bo naša Mici deležna izkušnje skupinskega branja. Če si edinec, je to lahko samo pozitivno. Priznam, pojma nisem imela, kako se bo obneslo delo ob lastnem otroku, ki je navajen, da ima mamo večino časa, ko ni učiteljica, samo zase. Kako bo, recimo, ko bo treba deliti najine pripomočke, in kako, ko bodo pozornost zahtevali tudi drugi. A Mici je od sile. Čudovito se je obnesla in se tiho, skoraj neopazno vklopila v dogajanje. Ko sva ostali sami, sem ji povedala, kako ponosna sem nanjo. In kako prijetna, velika in razumevajoča deklica je že … <3
Naš prvi pokuk v Sofijin kovček zgodb (kot sem poimenovala naša knjižna srečanja) je odlično uspel. Beri naprej →
S triletnicami ni lahko … No ja, večino časa je v resnici luštno – veselo in kreativno, včasih celo impresivno (od kod jemljejo vse te fore in izgovore??). Potem pa se čas posla vse obrne, deklič je naenkrat mila jera, da ne rečem cmera, in naenkrat ni nič več prav. Svojo voljo je Mici vedno (in to iz porodnišnice naprej) jasno in glasno(!) izražala, tam nekje pri dveh letih pa je svoje zahteve preoblikovala v stavek: Sama bom! Takrat je šele postalo zabavno … Ko sem morala biti na dveh, treh koncih hkrati – ker je gospodična želela sama zamešati kavo v vrelo vodo, sama pomesti v boju raztresen črni žlahtni prah, če že ne to, pa sama zaliti rože, ki so se bohotile na parketu. Pretiravam, priznam, v resnici se rože pri nas nikoli niso bohotile, kvečjemu preživele so (nekatere pa še to ne). Res ne vem, čemu je tako … 😛
Kakorkoli pogledam, je Mici “obvladala” marsikaj, le da je za njo bilo potrebno sproti brisati, sesati, včasih tudi kar debelo (po)gledati. In se vdati v usodo (hehe), da se punca osamosvaja in da ji perfekcionistka v meni mora dati krila, če želi, da bo dete kdaj tudi poletelo … Beri naprej →
Na kaj najprej pomislim(o) ob krompirjevih počitnicah?
Na veliko časa za ustvarjanje, jasno. 
Mi smo bili v teh dneh okupirani s kuhinjo, ki je končno dobila svežo (in kuharice vredno) podobo. Kakšen detajl ali dva sicer še pogrešam, vendar lahko rečem, da po dveh mesecih brez kuhalne površine v hiši končno spet lažje diham …
Kuharska knjiga in mafini
In ko sem tako razmišljala, kakšno dejavnost naj “med počitnicami” ponudim otroku, so se misli še kar zaletavale v kuhinjske stene. Kaj nama je preostalo drugega, kot da sva segreli še neomadeževano pečico, atija poslali po nov, sodoben pekač za mafine, potežkali kuharico naše najmlajše sladkosnedke in mešalnik vklopili na najvišje obrate.
Črke. Malčke palčke, ki so šele dobro vstopili v predbralno obdobje, črke seveda začnejo zanimati. Sprašujejo, kaj pomeni posamezen znak, in ga kasneje v svoji okolici tudi prepoznajo. Jasno, to ne pomeni, da je otrok pripravljen na sistematično usvajanje črk, zato se ustavite, še preden mu v roke potisnete svinčnik, da bi (prvič v življenju) zapisal svoje ime. Če dete izraža interes po tovrstnih aktivnostih, lahko začnete z razvijanjem grafomotoričnih spretnosti.
Vsekakor ostanite na ravni igre. Uporabite pesek/sol/moko/zdrob in dovolj veliko škatlo/pladenj. Aktivirajte prste.
Rišite črte v vseh smereh in v vseh možnih oblikah. Prstki naj oponašajo prste, ki si utirajo pot skozi drobna zrnca. Začnite pri velikih vzorcih, manjšajte jih postopoma. Kritičnost (in kritiko) pustite pred vrati. Obiščite soseda levo in soseda desno, otroku pomagajte, da si zapomni, kje se nahaja kateri. Potem prste spet potopite v nasipano podlago in ustvarjajte naprej. Za popestritev uporabite “pisalo”, ki ga imate pri roki (vejica, držalo čopiča, slamica – nikar se ne omejujte). Z otrokom skupaj opazujte različne črke, ki jih že prepozna, narišite tudi te, vendar ne zahtevajte, naj vas posnema. Morda vas sicer bo, ker so pikeci okrog 4. leta prave papige ;), vendar to naj ne bo najpomembnejša stvar vaše skupne igre. Predvsem uživajte, dokler otrok kaže interes.
Vmes se umažite in ne pozabite nekaj materiala posipati po tleh. Vžgite bagerje, zbudite sesalcozmaje in podobno mašinerijo, da nered pospravijo. Pridne delavce nagradite s poštenim priboljškom.
Nobena skrivnost ni, da sem zapisano plat jezika začela brusiti zaradi težko pričakovanega plusa. Tistega plusa, ki je kimal, da v meni res raste pikica. Plusa, v katerega sem nejeverno buljila, kot bi bila priča malemu čudežu. Točno takemu, ki se mi je enkrat prej že nasmehnil, a se tudi hitro, prehitro razblinil, za sabo pa pustil prazen priokus in mi na pleča naložil težo poraza. Vsaj dokler se nisem uspela ponovno sestaviti (a je trajalo, bogami!).
Monolog trebuščku
Končno s svežim zagonom, ki ga je vžgalo novo življenje, sem na plano privlekla najlepšo beležko – moževo darilo z zadnjega zmenka 😉 – in navdihu dala fizično podobo popisanih strani. Pisalo je vleklo mene, ne obratno. Sledila sem mu in daljša je bila črna sled, bolj je v meni popuščal krč. Pikica je rasla, z njo pa tudi potreba, da zabeležim vse tisto bodisi pomembno bodisi banalno, kar bom do otrokovega 18. rojstnega dneva že zdavnaj pozabila. Beri naprej →