Mici je danes presenetil poštar. Naložil jo je s tremi paketi (več kot očitno je, da bo nekdo imel kmalu rojstni dan), enim še posebno velikim in težkim (sploh za tako drobno babiko). Sama jih je prinesla v sobico, sama je želela odpreti embalažo, sama bo vse pregledala. Je še komu poznana ta “sam/sama” faza? 😀 Tamala dva paketka ji sploh nista bila zanimiva (ker kdo pa se na mile viže navdušuje nad majico, tudi če sta na njej Ana in Elza?!), tretji pa … tretji je bil čisto druga oziroma čisto tretja zgodba. Skrbno zaviti slikanici nista bili prezrti in odloženi na stran. “Mami, ne sjikat,” zasika bučka, ne da bi dvignila pogled s knjig. Jaz pa škljocam, da bi ja ujela tiste najbolj zgovorne trenutke, ki se jim bomo v fotodnevnikih čez leta nostalgično nasmihali. Nisva na isti valovni dolžini. Briga jo, kakšne načrte imam jaz, ona uživa v tem trenutku – in kako prav ima! “Pebeji mi knigico,” prosi z bolj prizanesljivim tonom. Ni mi treba dvakrat reči. Počim se na tla in oddelam dva šihta. Kaj pa mi je bilo treba kupiti dve knjigi, zdaj pa beri! Perilo, ki na balkonu diši iz košare, bo slej ko prej dočakalo obešanje, pristno veselje nad darilom pa lahko ugasne, če ga predolgo pustimo na prepihu nujnih gospodinjskih opravil.

Prostor na Micini knjižni polici sta si prisvojili slikanici Dedkov otok (Benji Davies) in Mihove razglednice (Tom Percival) iz Založbe Zala. Dedek z otoka naju je pred kratkim že kupil (in sem ga naročila ravno zato, ker je čudovit), Mihove razglednice pa so bile prijetno presenečenje.

Topel sonček, ki se je končno spet pokazal, naju je uspel zvleči iz hiše. Mici me je z velikimi očmi prepričevala, da se lahko vseeno igrava s peskom. “Ne s tistim zunaj v jumenem peskovniku, ampak s tistim za notji!” me cuka za rokav. Pomislim, da ideja sploh ni slaba. S kinetičnim peskom vred privlečem na vrt še plastičen prt (ki ga hraniva ravno za tovrstne igre s peskom in plastelinom), različne žličke in živali, ki si jih je nedolgo nazaj Mici sama izbrala in kupila v ljubljanskem živalskem vrtu. Med zelenjem, ki nas obdaja, natrgava še liste in nekatere bolj pogrešljive cvetove.

Kaj sva ustvarili, uganite sami. 😉

Kar pa se tiče kinetičnega peska – zakon je! Zahteva sicer več skrbi kot katera druga igrača (npr. nadzor pri pospravljanju, stepanje/sesanje/brisanje, dosledno umivanje rok), a tudi nudi veliko več.

Sicer ga jemljemo iz omare bolj pozimi – ko se stiskamo za štirimi stenami in ni toliko možnosti za skakanje po sončku, a ga Mici obožuje, zato uporabe ne omejujem samo na mrzle mesece. Ne pretiravam, če rečem, da je že skoraj dve leti ena njenih najljubših igrač. Ko je bil še svež, se nama je obema neugodno lepil na roke, zdaj pa naju nič več ne jezi. Možnosti ustvarjanja so skoraj neomejene, zato ga vsekakor priporočam.

Zdi se mi, da sva otok in njegove prebivalce lepo ujeli, mar ne? 😉