Tri, štiri leta nazaj sem obupovala nad obiski in izleti, ki so kot obvezni del vsebovali malo daljšo vožnjo z avtomobilom …

Majkemi, včasih sem se zalotila, kako sem nevoščljiva mamicam, katerih otročki so blaženo zaprli očke skoraj v istem trenutku, ko so očki vžgali motor. Mislim – pa kje so kupili te očitno izjemne avtosedeže, v katerih je tako prijetno sedeti in spati? Predvsem pa – zakaj jih jaz ne poznam in zakaj še niso namontirani v moj avto?!

Poznate situacijo? Ko več nisem vedela, kako utišati neželene zvoke iz zadnjega dela avtomobila, sem na otroški sedež zvlekla še knjige. Bila je rešilna bilka, otrok pa jih je nabral za cel šopek! Potem naenkrat nismo mogli več nikamor brez knjige (ali dveh). Mici jih je obračala na vse možne strani in z njimi včasih prav nevarno krilila, ker se njenih najljubših ni dalo normalno listati … Enostavno so bile v za avto nemogočih formatih.

Tudi ko je začela obiskovati vrtec, punči (na naše veliko presenečenje) ni čutila nobene potrebe, da bi k sebi stiskala prijateljčke iz blaga. Ne, ona bi zjutraj v avtu brala knjigo. Pa sva prebrskali omare in za petnajstmesečno malčico našli najmanjšo možno knjižico, velikosti 4 x 3 x 6 cm (eno tistih, ki so polne modrih misli za starše in jih prodajajo v trdem ovitku). Odrasli prsti jo težko listajo, naši punci pa ni povzročala težav. Edina (a velika!) pomanjkljivost je bila v tem, da v njej ni bilo zabavnih ilustracij, ki bi pritegnile malčka. In ker hudič v sili še muhe žre, sem mini izdajo žrtvovala za višji namen, hehe, in jo polepila z živalskimi motivi. Ena – nič za mamo! Od cmuljenja zmehčani listi s hudo načetimi robovi še vedno pričajo o navdušenju nad knjižno “igračo”.

Med tistimi prvimi primerki za najmlajše potnike so se potem znašle še naslednje kartonke:

• daaaaaaleč najbolj priljubljena Igra z uro iz zbirke Pisana druščina (TZS),
• Mumin (Učila),
• Kaj je to? Živali (Učila).

Kasneje, pri dveh letih, smo potujočo knjižnico nadgradili, zbirko knjig pa dopolnili z neknjižnimi gradivom:

• vedno in povsod aktualne (ne le v avtu) so pri nas miniaturke klasičnih slikanic Založbe MK (npr. Muca Copatarica, Sapramiška, Pekarna Mišmaš, Moj dežnik je lahko balon),
• na vrsto so prišli slikopisi (npr. Igrajmo se z besedami založbe Oka.si),
• za zabavo je poskrbela razrezana kartonka Zmešnjava,
• otroku smo naročili otroško revijo Zmajček,
• včasih so malega kričača zamotile predvsem fotografije družinskih članov v malem albumu,
• pri treh letih pa smo kupili tudi škatlo Brainbox za najmlajše (3+, 4+), a v avtomobilu nikoli ni prišel na vrsto (ga pa toliko raje vzamemo v roke na domačem kavču).

Če se mi je zdelo kaj pomembno, je bilo to, da je bil format, ki ga je Mici med vožnjo jemala v ročice, primerno velik in za otroka obvladljiv. Prav tako sem bila na začetku zelo pozorna, ali bo tamala kazala znake slabosti zaradi buljenja v knjige – pa se to k sreči ni zgodilo (medtem ko jaz nimam take sreče). Pa da ne boste mislili; čeprav smo neke vrste rešitev za daljše vožnje našli v knjigah, to še ne pomeni, da je v avtomobilu takoj zavladal mir. Niti približno.

Seveda. Otroku bi na naslonjalo sedeža lahko namestila nosilec in vanj po liniji najmanjšega odpora vtaknila tablico … Frkljica bi bila navdušena! Ampak ta mami je trd oreh, sori, babika. Kognitivna znanost (ki se ukvarja z raziskovanjem delovanja možgan) je dokazala, kako pomembno je, da v svetu, ki ga obvladujejo podobe, otroke toliko bolj spodbujamo k pripovedovanju, branju in pisanju. Na kratko. Pri delu z računalnikom (ki nam ponuja slikovne informacije) morajo možgani delovati hitro, zato (že ustvarjene) podobe samo preletijo, pri tem pa nobene informacije ne ponotranjijo. Nevroni, ki nimajo priložnosti, da bi (p)ostali aktivni, odmrejo. Pri branju pa možgani delujejo počasneje, saj morajo dekodirati besede, jih postaviti v pravo zaporedje ter na podlagi le-teh ustvariti lastne podobe, informacije pa se lažje skladiščijo. Vzporedno v možganih nevroni ostajajo aktivni, lažje tvorijo sinapse in mreže povezav, to pa je ključno za razvoj prirojenih intelektualnih sposobnosti.

Žugam? Ne. Nimam namena moralizirati, kogarkoli obsojati ali “dobronamerno opozarjati” (uf, ti da energije ta, ki vedno ve vse bolje od tebe, ni res?). Ne bi rekla, da sem vraževerna, ampak zarečeni kruh se še prehitro znajde na mizi – navadno že za zajtrk, ne šele za večerjo. 😉 Predvsem pa ne morem reči, da se televizije pri nas ne gleda. Če vprašate mene, je vse stvar družinske dinamike in dogovorov (in včasih tudi malo zdrave kmečke pameti).

Stojim pa za tem, da uporabo TV-ja, računalnika in tablice omejim vedno, ko presodim, da je nepotrebna in da jemlje čas koristnejšim dejavnostim/opravilom. In v avtomobilu resnično ne vidim potrebe po buljenju v ekran. (Razen če gre za navigacijo tam, kjer mož že tretjič zavija skozi trg “Ne rabim pomoči”. To je drugo.) Morda me je ta moja trmasta odločitev res dve leti tepla po glavi, vsaj v avtomobilu, ampak če sem postavila mejo, sem pri njej morala vztrajati. In ni mi žal. Zdaj, ko smo končno presegli (prerasli?) vrhunsko tečnarjenje na zadnjih sedežih avtomobila, je dovolj že manjša reklama ali gledališki list (tisti, ki jih dobimo na lutkovnih predstavah, so Mici še posebej pri srcu), pa je dečva zadovoljna. Kar pomeni, da je zadovoljna tudi mama. Da o očku (ob dveh umirjenih babah) sploh ne govorimo. 😉