*Kategorija: od 2 do 10 let
Počitnice, dopust, čas za družino in skupne dogodivščine. Ko uspemo vse našteto združiti, nastane pravi žur. 
Med pakiranjem kovčkov (in potovalk in nahrbtnikov in vreč in košar in … saj veste, kako je, ne?) nam veliko prostora vedno zavzamejo knjige. Moji romani, ki jih rezerviram že tam nekje konec maja, da julija (še ravno pravi čas) le pridem na vrsto. Moževe posebne revijalne izdaje, za katere si med letom ne vzame časa, in različne elektronske naprave za sodobno branje (ki meni, mimogrede, niti približno ne leži – tablica namreč ne šelesti niti ne diši po preteklih rokovanjih; kaj češ, star(omodn)a sem). Micine slikanice. Če bi dopustniški izbor branja delala ona, bi s sabo šlepali celo knjižno polico.
Letos je bila naša knjižna cula resnično skromna, a ne na račun kvalitete. Med tistimi, pri katerih sem imela kaj besede, so se znašle Vojnovićeva Figa (ki jo je bilo treba nujno občutiti še v drugo), Backmanova Babica vas pozdravlja in se opravičuje (za rezervo) in samo ena slikanica. Imenitna knjiga Lov na medveda Michaela Rosena se je izkazala za taboljšo (najboljšo?) dopustniško izbiro.
S tamalo žverco sva, utrujeni od morske klime, slikanico brali vsak večer. V bistvu je nisva brali, ampak sva jo doživeto interpretirali, z rokami izrazno “oddirigirali”, skandirali, vmes celo malo šepetali, nazadnje (po dveh večerih vaje) pa kar odrecitirali. Glede na to, da je besedilo najmlajšemu občinstvu pisano na kožo, ni bilo nobenega strahu, da bi se ob knjigi začeli dolgočasiti. Veliko ponavljanja in posnemanje glasov (šik šak, cmoka cmok, compa comp), krasne ilustracije, ki se z vsebino zlivajo malo v barvno, malo v črno-belo zgodbo, naraščajoča napetost in otroško našrtikan razplet delajo iz slikanice prvovrstno dogodivščino.
Da pa ne bi ostalo le pri namišljenih avanturah (in ker se branje vedno bolje zasidra, če se zraven gremo tematsko ujemajoče obbralne dejavnosti), smo se lov na medveda odločili realizirali tudi v praksi – natančneje v ljubljanskem živalskem vrtu. Naš lov na rjavega kosmatinca (in vso ostalo zbrano favno) na koncu ni bil le obisk razstave na prostem – bolj je bil nizanje otroškega čudenja in skupnih spominov.
Pri (otroških) knjigah je pač vedno tako. V njih lahko vidimo samo zgodbo – in s tem ni nič narobe, da se razumemo. Vsaka knjiga pa v sebi nosi tudi čudoviti potencial, da postane povabilo. Sprejeli smo ga in na koncu sploh ni bilo toliko pomembno, da smo za obisk živalskega vrta (spet) izbrali vroč dan in se vmes spopadli s cmeravim izpadom utrujenega človeškega mladiča. Že samo to, da smo vsi trije ubrano korakali po isti poti in ponavljali našo počitniško mantro “Mi gremo na medveda. Velikega medveda. In nič se ne bojimo. Zares prekrasen dan.“, je bil tisti gratis moment, ob katerem smo se počutili žive in pristne. Kot medveda, ki smo ju opazovali z druge strani ograje in ki sta se, kdo ve zakaj, zravsala, dokler ni izza ovinka prihlačala njuna ne preveč navdušena mama.
In če smo že pri branju (hehe, kdaj pa nismo?!) … Živelj zoološkega vrta lepo dopolnjujejo tudi izvodi plastificiranih pravljic pod milim nebom. Z Mici sva, nekje med žirafami in volkovi, radovedno prešnofali zgodbo o zmaju, potem pa se pogumno zagnali naprej. Resnično je bil “zares prekrasen dan“.
Koristne informacije o knjigi:
večji (in širok) format, velike tiskane črke, besedilo (odlično) prepesnila Anja Štefan, založba Mladinska knjiga, kombinacija barvnih in črno-belih ilustracij