Včeraj je na svet privekala malčica, ki bi po vseh pravilih morala še približno dva meseca brcati v maminem trebuščku. Vse skupaj je malo presenetila, naše darilo zanjo pa sem že imela pripravljeno …

Tudi jaz sem seveda imela težave s tem, kaj sploh kupiti novorojenčku (oziroma za novorojenčka). V mislih sem imela uporabno darilo, ki bi imelo tudi spominsko vrednost. Tako so odpadle “klasične” plenice, I<3mum cuclji in plišasti medvedki. Saj ne, da je z opisano klasiko kaj narobe, sploh ne. Ampak res sem želela nekaj drugega … Dokler nisem na policah z otroško posteljnino zagledala Mavrične ribice. Luštna in sporočilno bogata slikanica je tudi naši triletnici pri srcu (kako ji ne bi bila, ko pa se sveti kot božično drevo, dekleta pa s(m)o kot srake, očitno že v rosni mladosti!). Medtem ko sem prala kupljeno prevleko za malo posteljico, sva z Mici naredili načrt, kako lahko svoj delež darila prispeva tudi ona sama. In simpatičen predlog je bil soglasno sprejet.  

Drži, posteljnino sem pred obdarovanjem čisto zares oprala. Z novimi tekstilnimi izdelki namreč nikakor ne morem biti na ti. Že samo razmišljanje o kemikalijah, ki jih ob transportu po današnji globalni vasi vsebuje blago, me odvrača od šopingiranja. Če česa res ne maram, je to kupovanje kavbojk. Vonj obdelanega jeansa je prav neznosen in hlače je potrebno oprati vsaj petkrat, da jih sploh navlečem nase. Ko gre za otroka, pa sem še toliko bolj skeptična, priznam. Zato je Mavrična ribica preprana in že pripravljena, da vanjo zavijejo malo dojenčico.

In kaj je ustvarjala Mici?

Tamala je glasovala za izdelavo svetlikajoče ribice in izbrala barvice ter – bleščice, itak. Te uporabljava samo za posebne priložnosti (na primer za okrasitev vilinskih kril, s katerimi sem jo presenetila za 3. rojstni dan) in res niso idealen material, ki bi ga nosila nedonošenčku …

Ker pa sem Mici želela omogočiti, da darilo izdela po lastnih zamislih, sem popustila – ob dogovoru, da končni izdelek plastificirava. Deklič je barval in se igral z lepilom ter bleščicami, jaz sem rezala, vmes pa spraševala. V sproščen in neobvezen pogovor o prebranem jo vedno lahko prepričam. 😉

Kaj bi mali dojenčici U. povedala o Mavrični ribici? Da je dala vse lepe luske. Komu pa jih je dala? Ribicam. Kdo jo je spodbudil, da luske deli s prijateljicami? Mala ribica. Ni bila hobotnica?  Mami, morskega psa si pozabila! Saj mi smo brali to pravljico v vrtecu! Khm … Toliko o mojem poznavanju pravljic. 😛

Micino zabeleženo komentiranje zgodbice sva prav tako priložili darilu. Morda bo nekega dne (čez leta, ko bosta obe deklici že pravi gospodični) vir smeha, a tudi lepih spominov. Za knjigico pa bomo poskrbeli ob prvi novi priložnosti – recimo čez dvanajst mesecev, ob prvi svečki. 😉

Najlepše ob najinem skupnem pripravljanju darila pa je bilo dejstvo, da se je mala bučka sama spomnila, da ne smeva pozabiti na mavrično ribico za sveže pečenega velikega bratca T. Ker bo, baje, šele takrat darilo popolno. <3