Prva izbira Pri Sofiji: Na hitrem hribu

*Kategorija: od 3 do 10 let

DSC_3285Avgustovsko jutro – še vedno poletno toplo, a ne prevroče – nama je nudilo prijetno zavetje na balkonu v senci oreha. Nisva se utegnili odločiti, ali si bova privoščili kakav, ko se je Mici (polna idej, ki včasih bolj, drugič manj kontrolirano vrejo iz njene glavice) spomnila na polno vrečo nazadnje izposojenih knjig. Če bi le obvladala težo vseh slikanic, bi vse skupaj gotovo privlekla na zrak. Po tehtnem premisleku je v dnevno sobo prinesla le en primerek. Še pred dopoldnevom sva se tako znašli Na hitrem hribu

“Zakaj se Tomaž čudno počuti?” je Mici prvič prekinila tok zgodbe. Nisem se pustila motiti, v sila preprosti (a hkrati tako polni!) zgodbi sem namreč tudi sama uživala, in sem predlagala samo: “Preberiva.” A vse, kar je sledilo, je Micino vedoželjnost le še podžigalo. Ob zadnji ilustraciji sem pokukala na njen obraz. Mici se je zadovoljno smehljala. Očitno je bilo, da razočaranja in ljubosumja, ki vejeta na sredi slikanice, ni registrirala. Da je sporočilo o prijateljstvu in sprejemanju ni dohitelo. Da je zgodbico predelala na čisto osnovni ravni, za potapljanje v globine med vrsticami (še) ni bilo priložnosti. Samo skoraj triletnica je in razmišljanje o čustvih, kaj šele poimenovanje tega, kar ima navado vreti v prsih, še ni v njeni domeni. Fino bi bilo videti, kako bi na prebrano reagirala čez kako leto, dve. Punca namreč ni velik mojster navezovanja novih stikov, zato ji lasten izvod v resnici ne bi škodil (opomba sami sebi: Alo, mati, rojstni dan je pred vrati!). Takoj zatem je tamala še enkrat želela preveriti, kaj so fantje v knjigi naredili iz škatle. Škatla. Tako preprosta stvar je, tako poceni (če odšteješ tisto, kar je bilo v njej) in vendar tako učinkovita igrača, ki lahko postane karkoli. Dobre knjige so vedno polne krasnih idej. (Ne vem za vas, ampak pri nas se v škatli vozimo tudi po kuhinji, če le prinesem dovolj velik vez mleka. :D) Mici je v slikanici občudovala na škatlo pritrjena kolesa in navešene trakove ter spraševala, kaj se skriva v steklenicah. Jaz sem medtem v mislih že delala načrt, kako bova iz kleti zvlekli škatlo, v kateri je možek pripeljal novo garderobno omaro …

Na vrtu (beri: kjer ni nevarnosti, da bi z barvami kaj “prenovili”) sva veliko škatlo porisali, potiskali, počečkali. Spotoma uničili majico in hlače. Zamenjali garderobo za manj pogrešljive kose. Neizmerno uživali. Škatlo začarali v vesoljsko ladjo. Nanjo narisali tri fante (z bujnimi frizurami). Potem nadaljevali s spodbujanjem domišljijske igre. Mici ni bilo treba dvakrat reči, že je vodila in usmerjala igro. Na pomoč so nama priskočili palica, veja, kos lesa, na deteljo pa sva spustili tudi lesenega konjička. Ta je iz domače delavnice in ne drag, a izjemno dragocen. Poln je nepozabnih spominov na eno drugo, bolj preprosto otroštvo in je moje (ne čisto zlahka predano) darilo Mici na njeni poti odraščanja.

DSC_3298

DSC_3303 (Medium)

DSC_3305 (Medium)

DSC_3347 (Medium)

DSC_3302 (Medium)

DSC_3319 (Medium)DSC_3322 (Medium)

In kaj tako posebnega se dogaja Na hitrem hribu avtorjev Linde Sarah in Benjija Daviesa? Med paleto čustev – veseljem, sramežljivostjo, kujanjem – se v zavetju navadne kartonaste škatle odvije (risani) film o lepoti in bogastvu otroške duše. O domišljiji v polnem razcvetu in preprostem, čudovitem otroštvu.

 

Koristne informacije o knjigi:

večji (in širok) format, čudovite ilustracije, malo besedila, založba Zala*

*Založba Zala je, vsaj zame, eno največjih presenečenj zadnjega časa. Njihova bera slikanic je resnično bogata (in to bogata izjemnih, kakovostnih knjig). Preverite sami. 😉

2 komentarjev

Dodaj odgovor