Pred časom mi je uspelo po službeni dolžnosti prešpricati bojda zanimivi izlet v Pravljični gozd Rdeča kapica, ki ga najdete v Krčevini pri Ptuju. Možek in Mici sta dobro izkoristila dan brez mene, zvečer pa sta mi podrobno poročala o doživetjih v gozdu – nastala je tale fotozgodba. Ker pa je svet skozi fotografski objektiv vedno malo subjektiven, sem si gozd s hiškami, v katerih domujejo pravljice, enostavno morala ogledati na lastne oči …

Da imajo tapravega volka, se je govorilo, pa tudi da domiselno zastavljen projekt s časom malo propada. Na ne preveč vročo julijsko soboto smo si končno vzeli čas in se vsi trije podali v prijetno senčico Mohorkove grabe, da preverimo govorice. Sploh jaz, ki sem praviloma skeptična do izjav v stilu “baba čula, baba rekla”. Pravljični svet je bil vse, kar sem si zamišljala, in še več. Niti približno ne daje vtisa propadanja, še več (upam, da ni skrivnost!) – med obiskom smo bili priča širjenju njihove ponudbe.

Med pravljicami diši po listju in vlažni zemlji, a tudi po trudu, ki je bil vložen v izgradnjo čarobne dežele. Jebiga, če z vseh vratc visi pajčevina, hočeš nočeš gre za gozd, iz katerega bi bilo sporno izgnati avtohtone prebivalce …

Če vprašate mene, posebno vzdušje, še preden zagledaš prvo hiško, pričara zvok. Pravljice dobesedno vabijo, da z njimi pokramljamo, vsaka po svoje. H Kosobrinu nas je vodila Mojčina pesem, k Bedancu pa glasno smrčanje. Tudi če vstop v hiške ni mogoč, je notranjost dovolj očitno dostopna tudi malim zijalom. Včasih še preveč.

Sploh pri Rdeči kapici, kjer, če z nosom na steklu zreš skozi okno, pogled trči ob nagačenega kosmatinca (Mici ga k sreči sploh ni opazila!), ali v koči iz bombonov in čokoladk, kjer budnemu očesu ne more uiti premikajoča postava stare čarovnice.

Tamalo je skoraj vrglo na rit ob dejstvu, da je ravno najbolj “strašljiv” lik sicer prijaznega pravljičnega gozda najbolj “živ”. Odcmihala je v atijev objem in še kakšen dan ni mogla pozabiti, da se je čarovnica čisto zares premikala.

Dobro, morda mi je bilo sprva malo neprijetno ob pogledu na vse te plastične punčke maminega letnika in lutke, ki so v prejšnjem življenju postavale po izložbah, ampak konec koncev bi pravljična dežela brez junakov precej žalostno samevala … Če koga, bi morda zamenjala Trnuljčico, ki utesnjeno strmi iz svojega sicer lepo zasnovanega “stolpa”, čeprav ne morem s prstom pokazati, kaj točno me na njej moti.

Pokukali smo v vse špranje, v katere je bilo možno vtakniti nos.

Jaz sem občudovala zbirke starin, za pristni vtis postavljene v notranjost hišic, tamala pa je ocenjevala in tuhtala, koga vse je že obkljukala in katere svoje najljubše like vseeno pogreša. Zaman smo se ozirali za palčki, katerih dom je, verjetno ne le po zaslugi Sneguljčice, očarljivo pristen. Potoček in ribnik na koncu poti sta le uspela preusmeriti Micino pozornost, ki je (nič kaj tiho) premlevala (ne)mobilnost bitij, ki smo jih pustili za sabo. Med tistimi redkimi trenutki, ko me dete ni vleklo za roko, sem premlevala, da bi temu pravljičnemu koščku sveta lahko dodali še ščepec čarobnosti. Tisto češnjo, ki dopolni smetano, tisto piko na i, ki zaokroži in dokonča zapisano zgodbo. Lastnika gozdne pravljice bi otroke zlahka pričakala odeta v katero od pravljičnih oprav. Si predstavljate velike oči malih bučk, če bi jih v gozd pospremila Mojca Pokrajculja ali če bi na poti (slučajno) naleteli na samega kralja Matjaža?!

__________________

Plusi Pravljičnega gozda +

• umetelne hiške
• obsežen izbor pravljičnih likov, tudi slovenskih
• zvočni posnetki pravljic
• prava zbirka starin, ki dopolnjuje notranjost hišk
• lepo urejena pot
• stolčki, klopce za poslušanje pravljic ali počitek
• kažipoti, stranišče
• informacijske table z zanimivi podatki (o flori in favni gozda)
• živali, ki skrbijo za dobro vzdušje
• igrala

__________________

Minusi Pravljičnega gozda –

• pajčevina, ki zgodbe v hiškah neumorno zapreda

Pripis:

Pot domov.

Jaz: Kaj vama je bilo v pravljičnem gozdu najbolj všeč?

Mož: Rogač. (Kot helikopter je zabrnel nad našimi glavami in pristal na najbližji ograji, kjer se je nekaj časa nečimrno pustil občudovati mojemu fotografskemu objektivu.)

Mici: Nič.

Jaz: Meni je bilo zelo všeč pri Muci Copatarici. Imela je pravo omarico s copatki in z blagom, na mizi pa šivanke.

Mož: Gotovo ti je kaj bilo všeč, Mici!

Mici: Ne, ker se je čarovnica premikala!

Jaz: Tudi jaz sem bila zelo presenečena, ko sem opazila, da se v hiški nekaj premika. Ampak ostalo mi je pa bilo všeč. Kje pa si se ti najbolje počutila?

Mici: Pri palčkih.

Jaz: Kaj pa ti je bilo všeč pri palčkih?

Mici: Zakaj pa se Sneguljčica ni premikala?

Jaz: Zadržujem smeh in hitim odgovarjati na novo serijo zakajev.