Pri devetih me je zaznamovala prva večja izguba. Spomnim se skrbnih obrazov, ki so mi prigovarjali, da ni nič narobe, če jočemo, da v resnici skozi solze vsa ta teža postane znosnejša, lažja. Spomnim se maminega sivo-belega plašča, v katerem sem našla zavetje, ko je žaloben spev trobente v meni razviharil slano mlako in butnil na površje dolgo zatajevane občutke. Marsikaj je zbledelo – počasi in dokončno. Kar je ostalo, so drobci, a gotovo so se ohranili, ker so rojeni iz čiste ljubezni in neskončne otroške sreče. Risanje rož z roko v roki, ki ga prekinja ogledovanje palca z brazgotino namesto nohta. Struženje lesenega konjička. Olje, ki podmazuje škripajočo gugalnico. Hrapavi glas. Pipec, ki prirezuje podplate gumijastih figur, da jih mali mišur lahko postroji po mizi. Dim tleče gobe, ki se na večno mota okoli čebelarskega klobuka. Rdeča katrca.
Dnevi ugašajo, ko se na nebu začnejo prižigati zvezde. Misli izpuhtijo kot luža sredi poletne vročice. Minevanje. Odhajanje ljudi, ki nam veliko pomenijo. Včasih izginejo kar naenkrat, nepričakovano, in v nas pustijo praznino, ki glasno ječi, potem pa njihove (vedno nasmejane) obraze srečujemo le še na fotografijah … Drugi se poslavljajo vsak dan pomalo, en pozabljen spomin za drugim postajajo osebe, ki jih več ne prepoznamo. Osebe, ki ne prepoznajo nas. Postiljajo si v svojem svetu in živijo mimo nas kot sence, kot vedno prisotni (vsaj v fizičnem smislu) duhovi naše preteklosti.
Čustva, ki zevajo v praznini, utapljamo vsak na svoj način. Nerazložljivo je namreč, kako en dan še družno bentimo čez križe in težave, naslednji dan pa – nič več. Kaj pa otroci? Kako njim razložiti, da nekoga več ni? Ker – kam pa odide? In zlasti – ali bomo tja (kjerkoli že to je) kdaj šli tudi mi? Tesnobno je razmišljati o tem, kdaj lahko škratke začnemo pripravljati na obstoj smrti in s katerimi besedami pobožati njihove duše, da jih ne bi obtežili.
Med slikanicami nisem iskala literature, ki bi dobrodušno prevzela breme z mojih pleč. Ni se mi zdelo potrebno, da otroka pri treh letih, v najbolj prisrčnem, sončnem obdobju obremenim z dejstvom, da bo nekoč (to je pač neizogibno) izgubil ljudi, ki mu veliko pomenijo. Če prav pomislim, ne bi nikoli priporočala načeti te teme tako zgodaj. Potem sem v knjižnici zagledala slikanico Dedkov otok (Benji Davies, Založba Zala). Čudovita poletno navdihnjena naslovnica me je zamikala, da sem jo povabila s seboj na popoldansko druženje. Preproste knjige o dedkih in babicah so pri naši mali Mici vedno dober izbor. Da bi imeli tematsko bralno čajanko, sem pograbila še zelene platnice otroške slikanice Dedkov vrt (Smith Lane, Celjska Mohorjeva družba). Naslov je obetal. Mici obožuje dedka in z njim se na vrtu vedno dogaja kaj zabavnega in vznemirljivega. Na otoku ne more biti dosti drugače, sem bila prepričana v svoj prav.
Vsaka v svojem filmu, ki sva si ga z Mici s pomočjo zgodbe Dedkov otok ustvarili v glavi, sva sledili Žigu skozi podstrešna vrata na drugo stran; tam z ladjo pripluješ do otoka, kjer bi lahko ostal za vedno.
V raju sva z odprtimi usti (Mici to redno počne, ko čisto pade v dogajanje) poslušali dedka, ki se je poslavljal od svojega vnuka. Kot bi se poslovil tudi od naju, sva naprej listali počasi, skoraj neslišno. Do pisma, ob katerem sva spet zadihali in se nasmejali tistemu – konec dober, vse dobro. Kako nežno in kako otroku prijazno ene najlepših ilustracij vodijo tok zgodbe do konca, ko ostanemo sami, a ne osamljeni. Lepo, toplo in spodbudno.
Brali bi jo lahko vsak dan. In knjiga bi lahko bila opomnik, da bo nekega dne čas za pogovor o vsem, kar nam govori (a ne preveč na glas) čudovita zgodba.
Dedkov vrt, ki sva ga z Mici brali z zamikom kakega tedna ali dva, se je bral skoraj kot prolog Dedkovega otoka. Skoraj poetično (in zato otroku nekoliko manj razumljivo) odstira vpogled v slovo, ki bo šele prišlo – takrat, ko bodo v dedkovem vrtu zasajeni vsi spomini. V vrtu imajo dom dedkovi najljubši trenutki, njegovo celo življenje je ujeto v zelene umetelne podobe – te pa mu pomagajo, da vsega, kar je vredno pomniti, ne pozabi. Z Mici sva v družbi vnučka listali po albumu v vrt ujetih spominov, se ustavljali ob posameznih dogodkih in kramljali, kaj vse je dedek doživel. Česa se je z radostjo spominjal. Kaj vse je pozabil. Dokler na vrtu grmov ni obrezoval samo še fantič …
Nisem mogla, da ne bi vprašala. “Kaj misliš, kje je zdaj dedek?” Vprašanje je zamrlo in bilo je pozabljeno, še preden je doseglo malo bučko. Izza vogala jo je že mahala z njenim malim albumom, v katerem hraniva najino družino, jaz pa vanje tlačim še spomine, ki jih z veseljem predajam mali potomki. Na čelu ji je pisalo, kaj sledi. “Povej mi, ko si bila ti mala.” Zgodbe ji v ličkih dolbejo jamice. 