Leta nazaj je našo družino dopolnil nebogljen otrok, ki se je razvijal malo po svoje, s svojim tempom in na svoj način. Še preden je dopolnil prvo leto, je postal tarča šepetajočega negodovanja. Da mu nekaj manjka. Da nikoli ne bo ta pravi, sem slišala reči. V meni je vrelo. Iztegnila sem jezik in kremplje in vseeno mi je bilo, če bodo po pogovoru ostale brazgotine. Kako je mogoče nekoga odpisati pri devetih mesecih? Zakaj nekoga odpisati sploh kadarkoli? V tega otroka sem verjela bolj, kot sem študentka v tistem trenutku verjela vase. Pa je zrasel – kot vsi drugi otroci.

Potem pa sem leta kasneje pristala v šoli med posebnimi učenci. Posebnimi v najboljšem smislu. Grizla sem, grizla, da sem preplezala njihove zidove. Na drugi strani, končno zares med njimi, pa sem se počutila zelo doma – bilo je ves čas po malem kaotično, pa vendar tako pristno in polno vzajemne naklonjenosti. V učencih sem iskala najboljše, kar so lahko dali. Od njih sem veliko zahtevala, a le zato, ker sem vanje verjela. Njihove (življenjske) zgodbe so me vedno znova potolkle, vendar sem zaradi njih postajala močnejša in subtilnejša. Vsako leto sem eno skupino junija vključila v poseben projekt. Lanske devetošolce sem celo leto crkljala z zgodbami, tik pred počitnicami pa sem pred njih postavila velik list papirja in pisalo. Napisali bomo pravljico in v njej bo nastopal prav vsak od vas … 

Ko zdaj pomislim nanje, sem resnično ponosna. Marsikdo bi rekel, da niso sposobni tovrstne ustvarjalnosti. Da niso sposobni, pika. Če bi takrat, ko smo pravljičarji za en dan vklopili domišljijo, kdo šel mimo razreda, bi ob nemiru izza zaprtih vrat pomislil, da jih ne znam krotiti. Morda smo res bili malo glasnejši kot sicer. A sive celice so delale in bili smo ustvarjalni. Ne toliko jaz, temveč oni.  Učiteljsko opravo sem za ta dan pospravila v kabinet in med učence sedla kot moderator. Verjetno marsikdo ne bo razumel, kako zadovoljna sem bila, ko se je med vedno glasnimi oglasil tudi kdo izmed tistih, ki navadno tiho ždijo v ozadju. Ideje so deževale (smešne in nesmiselne, dolgočasne in domiselne – ni da ni), jaz pa sem brez oklevanja pozdravljala vse, sploh tiste tihe in negotove. Zapisane na papir so se kar bleščale od zadovoljstva in zanosa. Ko je bila pravljica načečkana, smo jo sfrizirali, da je lepše tekla.

Čarobna palica

 

Nekoč sta v gradu ob gozdu živela kralj in kraljica. Kraljica Valentina je bila prijazna, kralj Alen pa je vedno, ko je bil jezen, ljudi za kazen začaral v živali. Kuharico Majo, ki mu je postregla hladno juho, je začaral v kobilo, spletično Saro, ki mu je na suknjič pozabila zašiti gumb, pa v mačko.

 

V gozdu ob gradu je domoval škrat Matjaž. Dolgo je opazoval kralja, saj je želel vedeti, kako mu uspe čarati. Nekega dne ga je srečal sredi gozda s čarobno palico v roki. Ponoči se je priplazil v grad in čarobno palico ukradel. Ko je kralj Alen naslednji dan ugotovil, da je čarobna palica izginila, je šel po svetu, da bi jo našel. Kraljica Valentina ga je cel dan iskala v gozdu, tam pa jo je ugrabil škrat Matjaž in jo odnesel v gozdno ječo. Ker je imel čarobno palico, je kraljico začaral, da je ubogala samo njega.

 

Kralj Alen je izvedel, da je kraljica Valentina izginila, zato se je vrnil na grad, da bi jo našel. Ravno takrat pa se je pred grajskimi vrati ustavil potujoči muzikant Daniel. Ko je zaigral na svojo kitaro, sta se mačka in kobila v hipu spet spremenili v spletično in kuharico. Kralj je dobil zamisel. Muzikant s kitaro bi mu lahko pomagal najti kraljico. Šla sta v gozd, muzikant pa je vso pot igral na čudežno kitaro. Ko sta prišla do škratove hiše, se je ta naenkrat podrla. Muzikant je igral naprej in izpod opek je h kralju priletela čarobna palica, ki jo je škrat skril pod svojo posteljo. Kralj Alen je s pomočjo čarobne palice našel kraljico Valentino in jo rešil iz ječe, vanjo pa zaprl škrata.

 

Muzikant Daniel se je peš odpravil naprej po svetu, kralj in kraljica pa sta od takrat naprej živela srečno do konca svojih dni. Čarobno palico sta skrila v grajski vodnjak. Morda je še vedno tam, če je ni že kdo odnesel.

Mali človek sam ne more narediti velikih stvari. Lahko pa vsak dan opogumlja, nasmeje, posluša, podpira, pohvali, verjame. Navidez morda nepomembno – a v ljudeh zaseje toplino in upanje. Če zraven zaneti še občutek, da zmorejo, je naredil veliko stvar. Čarobne palice morda obstajajo le v pravljicah, morda pa jih nosimo v sebi prav vsi – le spomniti se moramo, kako jih uporabljati. Mene so spomnili moji “posebni” učenci. <3