*Kategorija: od 3 do 8 let

Hiša je dišala po toploti kaminske peči in po sveže opranih plenicah, ki so visele sredi dnevne sobe. Izza priprtih kuhinjskih vrat je prihajal smeh, ki se je ves čas odbijal zdaj od enih, zdaj od drugih ust. Sredi naložene kuhinje, pobeljene z meglicami moke, je Mici atiju pomagala tehtati sladkor. Nič kaj jezno sta nergala nad onemoglo baterijo v tehtnici, medtem ko sem se jaz izogibala oazam jajčnega beljaka na mizi, ki se je šibila pod sestavinami za najbolj mastno pustno slaščico. Sredi namiznega kaosa je kukala zelena frizura družinske sreče, ki bi naj bila moj osebni opomnik, da se lepota in sreča skrivata v preprostih stvareh – tokrat k sreči na njej ni pristala nobena vrečka pecilnega praška, nobena površno odvržena krpa … Obraz mi je obarval nasmeh.

Če bi nas v taistem trenutku zmotil naključni obiskovalec, bi rekel, da smo zabavni, da pa ima naš dom precej “pomanjkljivosti”. Igračke iz kinderjajc prežijo na vsakem koraku (pazi, dobesedno!), več kotov “krasijo” neestetske škatle za reklame in naškrinclani papir izpod Micinih ustvarjalnih rok, mačja krama priča, da živimo v simbiozi s štirinožnimi bitji. Od nekod prinaša vonj polulanih in pobruhanih plenic, ki čakajo, da se pralni stroj zopet izprazni. Navlaka išče prostovoljca, ki jo bo pospravil. A roke so polne. Ne utegnejo se ubadati s takimi postranskimi malenkostmi. Konec koncev so polne vriskajočega in grulečega življenja. Z možem složno ugotavljava, da od vsega živahnega vrveža hiša kar poka po šivih – ker je samo hiška majhnega naselja sredi (trenutno zasneženih) polj. Hiška, ki se ni nadejala tolikih parov rok in ki si morda potihem želi, da bi bila večja, prostornejša …

Tako so si v prisrčni slikanici Klemen, Mija in nova hiša avtorice Libby Gleeson želeli tudi Klemnovi starši, sploh mami se svetijo oči ob pogledu na novo stanovanje. Srečna in zadovoljna v ogromni dnevni sobi in sterilni kuhinji upa, da bo enako navdušenje zajelo tudi njenega edinca. A Klemen se v novi hiši ne počuti doma. Pogreša stare prostore, ki so mu nudili toplino, občutek varnosti in domačnosti. Novi zidovi pa so hladni in tako odmaknjeni. Stiska ga odvleče do kupa škatel, ki so njegovo življenje prenesle na novo lokacijo. Med igro v njih je še čutiti stari dom, v njih še živi duh znanega in ljubega … Ko le uspe odmisliti nerodno situacijo, v kateri se je znašel, ga za rokav pocuka Mija. In kaj se zgodi? Zgodi se, da sredi gore škatel Klemen najde tisti občutek, ki je med selitvijo vedno bolj bledel – občutek doma. Ne, ni se skrival med sveže pobeljenimi zidovi niti med novimi rjuhami … Na novo je zrasel med Klemnovo in Mijino dlanjo.

Zgodba je resda namenjena otroškim dušam, kar dokazuje preprostost besed, med katere je avtorica vpletla zagonetnost čustev, kljub temu pa je lep opomnik tudi staršem. Opomnik, da otroške oči vidijo drugače in velikokrat globlje kot oči odraslih. Da hitreje najdejo pristno srečo in to v preprostejših rečeh. Je tudi opomnik, da je najboljše relativen koncept, ki ga večina vidi, tisti najbolj čuječni pa ga najprej občutijo. S prijateljstvom, recimo, je že tako …