Pred šestintridesetimi leti je na svet prijokala deklica. Vedno tiha in zamišljena, tak nezahteven otrok, je v vrtčevskih vzgojiteljicah zanetila skrb, da z njo nekaj ni čisto vredu. Ker pri petih ni bila dovolj socialno aktivna, kot bi rekli dandanes. Tako je, nevede in nehote, zanetila skrb še v mami, ki si ni mislila, da bo njen deklič deležen takih sodb. Saj je vendar že pri treh z gumbi pošila vse kuhinjske krpe in pri štirih sama brala knjige … Le soja žarometov nikoli ni marala. Morda zato je leta kasneje pustila zaspati tudi pevske vzgibe. Dolgo se je iskala, a če se je kje našla, se je našla med besedami. Prvi osnovnošolski poskusi ubesedovanja so jo nagradili s knjigo – Guliver med pritlikavci jo je vedno znova opominjal, da je življenje potovanje, na katerem nisi vedno med sebi enakimi, a da boš tja slejkoprej prispel …

To isto dekle – danes učiteljica, žena, mami – že dve leti živi svojo zgodbo PriSofiji.si. Zdi se, da v tem času ni prišlo do velikih sprememb, a vendar se je zgodilo marsikaj. Njena prisrčna sogovornica Mici je iz frkljice zrasla v dekletce. Poseben prostor Pri Sofiji (in na domači knjižni polici) je v zadnjem letu namenila še Mali. Blog o knjigah, njeno tiho pribežališče v glasnem svetu, je nadgradila s Sofijinim kovčkom zgodb, ki ga za male poslušalce odpira v duetu s posebno lutko Sofijo. Staršem knjigoželjnih nadebudnežev je predlagala, da si za prenašanje slikanic omislijo mamačko – vrečko, ki jo družno lahko nosita mama (ali očka) in malček. Pokukala je v svet Mamiblogerk; vanj sicer ni nikoli prav sodila, vsaj ne na tak podjeten način, a je v družbi zagnanih mamic našla nov elan. S še svežo spletno skupino Z otroki beremo kakovostne knjige vabi, da se ji pridružite v vrtincu dobrega branja, kjer se najde taprava knjiga za vsakega bralca (pa tudi za tiste, ki bodo bralci šele postali). Kar se v njenem loncu še kuha, naj zaenkrat ostane skrito. Dokler si želimo, sanjamo, upamo – smo živi.

V eni njenih najljubših (in zato tudi najbolj popisanih, porisanih, pobarvanih) knjig je Susan Cain napisala: “Skrivnost življenja je v tem, da se znamo umestiti v pravo luč. Za nekatere to pomeni, da se sončijo v odrskih žarometih; drugim zadošča svetloba namizne lučke.” (Tihi, MK, 2014). To zavedanje jo pomirja. Čez dan pred razredom, zvečer pred ekranom je končno umeščena v pravo luč. Naj sije.