Mami, kako pride dojenček iz trebuha? Lahko si mislite, da je bilo to vprašanje, ki sem ga zadnjih devet mesecev slišala največkrat. Jasno mi je bilo, kaj jo bega. Saj v trebuhu ni luknje, skozi katero bi lahko pokukalo dete. Vsaj ne dovolj velike, ker popek zelo očitno ne sodi v tako kategorijo lukenj … Po resnici povedano sem z odgovorom malo cincala. Kar precej, v bistvu. Mici bi znal resnični odgovor zbegati, če ne že prestrašiti, in ona vsako frustrirajočo informacijo prebavlja kar nekaj časa. Po navadi ob za naju z možem najbolj nezaželenem času – recimo takrat, ko bi (že davno) morala spati. Vam je to kaj znano?

Ker je bila punca vztrajna in se ni pustila kar tako odgnati z mlačnim in površnim odgovorom, sem ji kupila priročnik za mini mulce.

Take knjige imenujemo poučne, informativne ali tudi didaktične knjige. Poučne knjige vsebujejo praktične (in resnične, preverljive) informacije s strokovnih področij (živali, stroji, človeško telo, dinozavri itn.) – to so priročniki, atlasi, enciklopedije, slovarji … Če so namenjene najmlajšim (predšolskim) otrokom, imajo navadno obliko slikanice. Včasih so preoblečene tudi v literarno slikanico, da bi otroci po njih posegali z večjim zanimanjem. Zgodbe kakopak bolj pritegnejo kot suhoparni podatki. Te vrste knjige so lahko prav tako – ali pa še bolj – privlačne za otroke od približno 4. leta starosti naprej. Ponudimo jih otrokom, ki jih zanima specifična tema (npr. vulkani, zvezde), ter tistim korenjakom, ki za pravljice ne kažejo pretiranega zanimanja. Starejši so otroci, bolj bodo v praksi ugotavljali, da so knjige vir informacij in da nam ponujajo odgovore na številna (če ne že vsa) vprašanja, ki se porajajo v malih bučkah. Jaz vedno rada pokukam na spletno stran Tehniške založbe Slovenije, kjer imajo zgleden program knjig za mlade bodoče inženirje in ostalo tehnično stroko. Micina prva (in med daleč najbolj priljubljenimi v tistem času!) poučna knjiga je bila recimo kartonka Igra z uro iz zbirke Pisana druščina (TZS, 2012). Sicer pa največkrat kupim kak izvod iz zbirk Mali radovednež in Kaj, kako, zakaj? (Učila) – spodobne knjige za odlično ceno.

Med drugimi imamo doma knjigo Telo. Mici jo je prelistala podolgem in počez; vmes je že pozabila, da išče luknjo. Še dobro, hehe.

Sva pa zato dobili priložnost za razglabljanje o vsem, kar se skriva v našem telesu. To sploh ni tako lahko predstavljivo; kljub temu je že bila na tekočem s pljuči pa možgani in srčkom.

No, potem pa jaz nisem mogla pozabiti in me je glodalo, glodalo … 😉

V naslednjih dneh sem po spletu brskala za idejami, kako in kaj ustvarjati na temo telo. Našla sem nekaj zanimivih izdelkov, a sem zadevo želela narediti malo po svoje. Preveč časa? Niti ne, samo specifične želje.

Ni šlo drugače, izbrati sem morala tudi aktivnost zase, ker je končni rezultat vreden mojega časa. Tako je naneslo, da smo se na koncu vse tri punce zabavale. Mici je gnetla plastelin (kar vedno rada počne) in se malo tudi razburjala nad oblikami, ki ji niso najbolj uspevale. Mala je budno opazovala dogajanje, saj je vse, kar počne starejša sestra, blazno zanimivo (včasih celo bolj od mleka, ki namesto v usta v potočkih teče po bradi). Jaz sem sukala škarje in razmišljala, koliko časa mi bo vzel novo zastavljeni projekt, potem pa se prepustila toku (bo že, slejkoprej).

Ustvarjanje za Mici

Predlogo človeškega telesa sva z Mici že imeli (pred časom sem jo našla na spletu, natisnila in plastificirala – za take in podobne dejavnosti). Ko je bila večja frajla v vrtcu, mala frajlica pa si je polnila baterije, sem na večji kos papirja narisala človeško telo z notranjimi organi in jih pobarvala z različnimi barvami. To fazo bi lahko načrtovala bolje in uporabila tiste barve, s katerimi razpolagam v kupu filca. Ampak če ni nič hujšega … Plakat sem zalepila na vrata otroške sobe, kjer je počakal radovednico. Njena popoldanska naloga je bila, da iz plastelina različnih barv naredi človeške organe (kot jih vidi na plakatu) in jih pravilno razvrsti na plastificirano predlogo telesa. Vmes je brskala po knjigi o telesu – za vsak slučaj, če sem se slučajno kje zmotila. V resnici je bil tudi to cilj. Tako bo naslednjič vedela, kam pokukati, ko jo bo spet mučila kaka dilema.

Ustvarjanje za mami

Moja naloga (ki sem si jo zadala sama, da ne bo pomote) je bila, da iz filca različnih barv izrežem kose v obliki organov, jih zašijem in napolnim, da bi dobili tridimenzionalno obliko. Če bom dodala še ježke za spenjanje, lahko zašijem še predpasnik, kamor bova pljuča, jetra in ostale kose pritrdili. Uuu, kakšna igra vlog, če si nadanem predpasnik in ležem na tla, Mici pa vzame provizorični “skalpel” in me operira, kaj? 😀

Naj priznam, da me čaka še veliko dela? Da bom organe že zašila na roko, večji zalogaj pa mi predstavljata predpasnik in tekstilna infrastruktura? Šivalni stroj je prašen in že nekaj časa ni bil na svojem delovnem mestu. Večeri pa me povozijo in kinkanje nad ekranom ne šteje za zaresno delo (sploh če ni učinka). Vseeno tukaj obljubljam: predpasnik bo in domača trgovina s človeškimi organi bo cvetela, morda si še Mici omisli nov bodoči poklic. Upam samo, da bo legalen. 😉

Ves pogovor in dolgotrajno ukvarjanje z rojstvom in misterioznimi luknjami me je spomnil na še eno nedokončano zgodbo brez dokončnih odgovorov – vesolje. Kaj sva z Mici prebirali takrat in kaj sva uspeli ustvariti, pa ob naslednji priložnosti.

Se beremo. 😉